Enver Marić, Dušan Bajević in Franjo Vladić
Bil je lep in sončen poletni dan. S strehe sem lahko videl prazno mesto. Zdelo se je, kot da so vsi prebivalci odšli v Beograd. Za Mostar in Velež so bila to lepa leta. Bili smo priljubljeni po vsej nekdanji veliki državi. Igrali smo najlepši nogomet, pohvalili smo se lahko z najlepšim podnebjem, gospodarstvo je bilo na vrhuncu, začeli smo služiti tudi s turizmom. Bil sem deček in že zato je bilo življenje zame dokaj preprosto. Šola mi ni nikoli povzročala težav. Poletja sem preživljal ob reki in sem godrnjal, ko so me vlekli na morje. Na morju sem se dolgočasil, povrh vsega pa nisem spal v svoji postelji.
Vsaka druga nedelja je bila pravi praznik v mojem fantovskem srcu. Takrat so na stadionu Pod bijelim brijegom potekale tekme prvenstva Jugoslavije, Velež pa je bil nepremagljiv. Kar se mene tiče, na svetu nikoli več ni bilo tako velikega in dobrega moštva, kot je bilo tisto, ki sem ga imel možnost gledati v otroštvu.
Vsaka druga nedelja je bila pravi praznik v mojem fantovskem srcu. Takrat so na stadionu Pod bijelim brijegom potekale tekme prvenstva Jugoslavije, Velež pa je bil nepremagljiv. Kar se mene tiče, na svetu nikoli več ni bilo tako velikega in dobrega moštva, kot je bilo tisto, ki sem ga imel možnost gledati v otroštvu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
