Sedim za pisalno mizo in gledam morje, nasproti je otok Pašman, blizu in hkrati daleč. Vesel sem, da je tukaj. Če ga ne bi bilo, bi se moj pogled in misli izgubili na odprtem morju, jaz pa sploh ne bi bil sposoben delati.
Čez dve leti bo minilo natanko stoletje od smrti Alekse Šantića, ki je v času svojega življenja postal simbol Mostarja, v katerem je odtrpel svoje življenje in nad katerim so ga spustili k počitku pod hercegovski kamen. Potopil sem se v njegovo življenje ter s tem tudi v njegove misli in čustva. Vsak dan potujem skozi čas. Srečujem ljudi, ki jih je srečeval on, se pogovarjam z njimi, trpim, kot je trpel on, ter polagam svoje misli v njegovo glavo, da potem govori z mojim glasom.
Ni lahko biti simbol. Zlasti ko si še živ. Nikoli nas povsem ne razumejo niti naši najbližji. Svet od vsakogar vzame del, ki ga potrebuje. V tem je vsa naša uporabna vrednost.
Ob Šantiću sem začel razmišljati o tem, v kakšni meri in na kakšen način dejanja neke generacije določajo usodo naslednjih generacij. To me je pripeljalo do stvari, ki se jim je Mostar odrekel, ko se je odrekel sebi, ker se je odtrgal od zgodovine. Spoznal sem, da se Mostar, ki je bil nekoč središče revolucionarne misli in gibanja, trenutno trudi ostati nepomembna provinca, ker se sramuje svoje osrednje vloge pri določenih dogodkih. Zato so njegovi najpametnejši otroci odhajali v tujino. Pa vendarle tisto, ker se je pred stotimi leti dogajalo v Mostarju, določa usodo teh krajev skozi nekaj generacij.
Toda kot pravi Krleža v moji drami: "... česar nismo dojeli v preteklosti, se lahko v prihodnosti uresniči izključno kot nesporazum ... in to potem ustvari psevdocivilizacijo ..."
Zabava me, ko polagam lastne misli v glave zgodovinskih velikanov. Danes se zavedam, na kakšne načine delo tedanjih generacij določa naša življenja, vendar me muči, ker se Mostar kot vsaka globoka provinca ne zaveda samega sebe, namesto da bi v zgodovini zasedel mesto, glede marsičesa osrednje, ki mu pripada, sploh ker so morali vsi vedno še vrelo pojesti, kar se je tam v nekih časih skuhalo.
Vzemimo dva slikovita, posebna človeka, ki se jima je Mostar odrekel in celo povsem pozabil nanju, zaradi česar sta postala simbola, legendi drugih ulic ... Oba sta bila vojni siroti in pesnika. Eden je bil Vitomir Vito Nikolić, ki se je rodil v Mostarju, vendar se je razvil v tragično figuro pesnika, ki je zaznamoval eno od obdobij novejše zgodovine Nikšića. Drugi je bil Miladin Kovačević, ki je ostal v spominu kot Jakov Jaša Grobarov in je postal simbol beograjskega boemstva v obdobju socializma.
Tretji Mostarčan je zaznamoval življenja vseh ljudi, rojenih v okviru jugoslovanske civilizacije. Gre za Gordana Mihića, scenarista, ki je napisal ogromno replik, ki so postale del vsakdanjega govora, in je s tem vplival na to, kakšni ljudje smo postali. Varljivo poletje '68, Underground, Ko bom mrtev in bel, Bubašinter, Čuvaj plaže v zimskem času, Vrnitev odpisanih, Državni razred so filmi, ki si jih je najprej v glavi zamislil Mostarčan, ki je med drugimi ustvaril omenjeno civilizacijo.
Predhodnik vseh pa je bil Šantić in jim je tudi odprl pot. V tisti kotlini, to mi je danes jasno, ni šlo drugače kot s srcem in mislimi. To je idealna kletka za sanjače, kovače sveta, kajti svet, v katerem živimo, je narejen iz besed, jezika, v katerem govorimo in se v njem sporazumevamo, dokler nas ne združi duh kovačev, kakršni so bili Šantić, Grobarov, Nikolić in Mihić. K njim lahko prištejemo še Svetozarja in Vladimirja Ćorovića ter dečka, ki si je upal, česar si Šantić ni, Osmana Đikića. In Hasana Rebca. Spomnimo se, da so bile Mostarčanke prve ženske, ki so odvrgle zare in feredže. Pionirki ženskega izobraževanja v BiH sta bili sestri Marta in Marija Bergman, ki sta končali mostarsko gimnazijo.
Krogla, ki je ubila Ferdinanda, je prišla iz mostarske gimnazije, kjer so se šolali trije hercegovski fantje, ki so odigrali ključno vlogo pri dogodku, ki je spremenil svet. Vladimir Gaćinović, Dimitirje Mitrinović in Bogdn Žerajić so navdihnjeni z domoljubjem Šantića in Dučića na mostarski gimnaziji začeli politično delovanje in organiziranje. Prvo kroglo je proti avstroogrski upravi leta 1910 izstrelil Žerajić med spodletelim atentatom na barona Varešanina. Preden je tudi sebi pognal kroglo v glavo, so mu morali njegovi prijatelji obljubiti, da bodo nadaljevali njegovo delo. Usodnega leta 1914 so nato ti bosansko-hercegovski fantje zamajali temelje celega sveta.
Zanimiv je primer Bogdana Žerjavića, ker je na Varešanina streljal, ko je bila prvič v zgodovini v Bosni in Hercegovini vzpostavljena ustavno-pravna ureditev. Že imena naštetih ljudi pričajo o anarhični naravi hercegovskega sveta, nagnjenega k upiranju in večno nezadovoljna z obstoječimi razmerami.
V času Šantićevega življenja so v Mostarju odraščali ljudje, pripravljeni spremeniti novi, nepopolni svet. Začelo se je torej tako, da je Šantić, ljudski pesnik, neke vrste tribun, ljudi navdihoval z idejami, polnil njihova srca, zaradi česar so pripadniki naslednjih generacij napolnili pištole in jih uperili v srce sveta. Generacija, ki je v mostarski gimnaziji nasledila Gaćinovića in njegove prijatelje, je bila tista, ki je v tridesetih letih preteklega stoletja in še posebno med drugo svetovno vojno nosila težko breme socialistične revolucije.
Tudi njihove otroške oči so bile uprte v velikega pesnika, iz težav jih je reševal profesor Hasan Ćišić, čigar nečak Avdo Humo, v ilegalnih krogih znan pod vzdevkom Kulturni, je odigral ključno vlogo pri organiziranju ilegalnega komunističnega gibanja v Mostarju in Sarajevu. Njegov naslednik je bil v BiH nikoli pozabljeni državnik Džemal Bijedić. Njihova velika vloga v NOB je bila do neke mere zamolčana, saj stališča teh svojeglavih ljudi oblastem socialistične Jugoslavije niso bila vedno všeč. Zamolčano je bilo tudi to, da je bil Avdo Humo drugi človek med komunističnimi prvaki, ki je javno pozival k demokratizaciji Jugoslavije, zaradi česar so ga skoraj izbrisali iz uradne zgodovine. Da bi utonil v pozabo, je preprečila odlična knjiga spominov, v kateri niso bila zamolčana niti nepoštena dejanja gibanja, pri ustanovitvi katerega je sodeloval.
Poudariti je treba, da je Mostar v drugo svetovno vojno vstopil kot čaršija z 12 tisoč prebivalci. Skoraj 1200 mladih je padlo v času NOB. Deset odstotkov celotnega prebivalstva Mostarja je torej izgubilo življenje v skupnem boju jugoslovanskih narodov. Še deset odstotkov jih je sodelovalo v NOB. Priznati morate, da to ni malo za eno čaršijo. V NOB je kot pripadnik prvega mostarskega bataljona, katerega pripadnika sta bila, ponosno poudarjam, tudi moj dedek in njegov brat, sodeloval tudi doktor Isidor Papo, ustanovitelj Vojaškomedicinske akademije v Beogradu, po rodu iz zahodne Hercegovine ter mostarski dijak in borec.
O tem pišem, da bi problematiziral odnos do nasledstva, ki nas opredeljuje. Nosimo ga kot stigmo, prekletstvo, z njim smo zaznamovani, življenje včasih preživimo v boju s tem nasledstvom, medtem ko iščemo svoje mesto v zgodovinskem spominu, ker zgodovina govori tudi o nas
Eden od ustanoviteljev gledališča narodne osvoboditve je bil poleg Vjekoslava Afrića iz zagrebškega HNK tudi stric mojega dedka Salko Repak, pozneje član prve igralske zasedbe Jugoslovanskega dramskega gledališča.
Mesto Mostar je sčasoma postalo kot ljudje, pri katerih izobrazba presega naravno pamet in se zato ne znajo spoprijemati z vsemi silnimi informacijami. Skratka, to je mesto, katerega pomen presega njegove gabarite. Morda je to razlog, da Mostar poskuša potlačiti vse, kar je skozi zgodovino ustvaril, ter se trudi postati nekaj drugega, praktično tisto, proti čemur se je skozi zgodovino boril.
Velikokrat je šlo za naključja. O tem pišem, da bi problematiziral odnos do nasledstva, ki nas opredeljuje. Nosimo ga kot stigmo, prekletstvo, z njim smo zaznamovani, življenje včasih preživimo v boju s tem nasledstvom, medtem ko iščemo svoje mesto v zgodovinskem spominu, ker zgodovina govori tudi o nas. Svet ni nič drugega kot zgodba, sestavljena iz jezikov, spominov, na podlagi preteklega moramo svet narediti boljši. Ni težava v tem, da se okolica ne zmeni za vlogo tega mesta v zgodovini, težava je v tem, da se Mostar sam kot kak žepar, ki se skriva pred policijo, noče soočiti z lastno težo in zgodbami, ki bi lahko bile namesto današnjega tumorja zanj pozlata. Plemstvo je dedno. Toda enako velja za občutek sramu zaradi minljivosti sveta. Kot da je lahko karkoli človeškega sploh drugačno. Spomnite se zgodb mestnih fantov po vrnitvi iz JLA. V besedah Miloša Crnjanskega, ki se je soočil s svetom, kakršnega so sanjali Šantić in drugi mostarski fantje, lahko prepoznamo isto minljivo civilizacijo. Crnjanski s svojimi besedami v moji drami staremu pesniku Šantiću pojasnjuje, kakšna država je bila pravkar ustvarjena.
"… Neki Lukšić, podporočnik, ne priznava nove države, želi si neodvisno Hrvaško, neki črnogorski major noče sneti odlikovanja kralja Nikole, češ da si ga je prislužil v vojni ... podpolkovnik, poveljnik bataljona, pred postrojenimi vojaki govori nemško in hvali nemško vojsko, zato mu kapetan Milanović pred vsemi preklinja mamo. Komandant Živković se edini zdi normalen, vendar me moti, ker mi pravi 'profo' ... Gospod Šantić, verjemite, v taborišču se najdejo najrazličnejši izmečki, dezerterji, zabušanti, zaporniki, poveljnik je na robu živčnega zloma, mene je zadolžil, naj pazim, da ne bodo nagovarjali žensk in, še posebno, da ne bodo kukali v muslimanske hiše ... In potem si mislim, Miloš, evo, si v vojski, v kateri si hotel biti. In pogledam okoli sebe, resnično pisana banda, potomci Miloša, Marka, Zrinskih in Frankopanov, Prešerna in Marka Miljanova. Potem me predrami poveljnik. Predstavljajte si ga, kako jaha na konju po pločniku in se dere na vojake: Ajdi, razcapanci, ena, dve! Ajdi, razcapanci, ena, dve! ..."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
