Poletje se začne s popotovanjem. Poletje se je tokrat začelo z odhodom - mojim. Poletje je v naših srcih vedno prekratko. Zato me je presenetilo, kako dolgo je trajalo poletje, ki ga puščamo za seboj. Na prvo letošnje popotovanje me je pospremil prvi letošnji poletni dež. Niti nisem vedel, da je na popotovanje odšel nekdo drug. In spoznal sem, da je to čas, ko se izgubimo in najdemo in prepoznamo v samih sebi. Prijatelji tedaj postanejo dom, njegovi zidovi, med katerimi se lahko odpočiješ, kolikor ti dopušča evforija, kakršna v poletnih mesecih preplavi prav vse. Pijančevanje, neprespane noči, megleni dnevi in samo en deževen konec tedna je dovolj, da se zlomiš že na začetku popotovanja.
Toda poletje ne traja dolgo, sem se tolažil. Na njegovem koncu si ti. In še se bova srečevala na poti. Toda to je bila Slavonija, dežela, ki diha pravilno, s trebuhom. In bilo je Đakovo - dve noči, ki sta pogoltnili dan. Že tedaj sem vedel, da se bom domov vrnil utrujen. Če mi boš sploh dovolila, da se vrnem. Kajti to poletje bi moralo biti najino, tako kot vsako preteklo in prihodnje. A še prej sem moral najti samega sebe v svetu, ki ni bil več podoben tistemu svetu, ki sem ga poznal, preden so nas zaprli. Srečeval sem iste ljudi, vendar oni niso bili isti. Nekaj nas je spremenilo. Odznotraj. Nihče več ni spokojno pristopal k drugim. Dojel sem, da se moramo vsi na novo spoznati. Najprej sami sebe in se nato predstaviti še drug drugemu. Jaz pa sem te zapustil in odšel. In tukaj so bili ti ljudje, prijatelji, držali smo se skupaj, se poskušali prepoznati v določenih malenkostih, ki so jih prej povezovali z mojimi popotovanji, pesmih in javnih branjih. Vsi smo potrebovali turnejo, a nismo več mogli potovati po istih cestah.
Zato smo se kot preganjani ljudje, kot hajduki odpravili proti jugu, da bi prispeli dlje na vzhod. Lahko bi to počeli na skrivaj, ampak jaz sem hotel, da veš, kam grem, in sem za seboj puščal sledi.
Beograd me je pričakal deževen in glasen kot še nikoli prej. Njegova jutra mi niso pustila spati. Hrup strojev, naglica sta pokvarila prebujanje ob petju ptic. In zdelo se je, da zdaj morda živimo v takem svetu. V svetu, v katerem lahko vsakdo požre vsakogar. Paprika mačko, na primer. Le kaj so naredili ljubemu divjemu Beogradu? To ni več šarmanten falot. Kakor da je postal naprava za mletje mesa. Treba je, treba, ni časa, zato vsi brezglavo tekajo, teptajo vse pred seboj. Ah, niti zdaj, dva meseca pozneje, ne vem, ali nam bodo vrnili Beograd. Glede tega si ne upam reči ničesar. Razen da mi je žal za prijatelje, izgubljene v tem hrupu, žal za to, da nismo mogli slišati drug drugega. Dež pa je zamenjala vročina in nisem vedel, ali so bile moje misli zaradi nje nejasne in zmečkane. Nimam pojma, kako smo se znašli na tej cesti, toda vozili smo se proti Čačku. Na koncu avtoceste smo zavili proti hribom in kisik nas je začel prevzemati. Takrat smo spoznali, da smo tam spodaj, v velikih mestih, pozabili dihati.
Končno sva lahko morju dopustila, da naju ozdravi od urbanih nevroz in življenja, norega kot cirkus na elesdeju. Jaz tudi sem cirkus na acidu. Ozdraviti se moram od samega sebe
V Arilju, o katerem sem vedel le malo, je bilo presenetljivo čudovito in sproščujoče. V motelski sobi me je prebudil zvok violine. Bila si daleč, poletje - zdaj mi je že bilo jasno - pa je postalo najdaljše poletje v zgodovini. Tako dolgo bom čakal na tistih nekaj mirnih poletnih dni, ki bi nam morali dejansko pripasti.
Polni kisika smo se vrnili v razžarjeni Beograd. Takrat sem se že izgubil. Sredi noči v sobi, ki sem jo dobro poznal, nisem mogel najti vrat. Segel sem proti tebi, ampak ti si bila daleč, v hiši, ki je še nisva spremenila v svoj dom. Pisala si - v Zagrebu je tudi peklensko vroče, medtem ko se poletje očitno nikoli ne bo končalo, glede na dolge utrujajoče dneve.
Ob prijateljih sem našel mir, toda noči so bile tvoje in dolgo sem moral hoditi, da sem v mislih prišel do tebe. To je bila preveč dolga pot, saj sem se moral vrniti v preteklost. Potoval sem v srednjo šolo - v Sombor.
Bil sem med redkimi, za katere lahko rečem, da jih poznam od nekdaj ali vsaj od otroštva. Zazrl sem se proti ravnici, dobro znanim ulicam in obrazom, ki sem jih prepoznaval, medtem ko sem škilil v gosto meglo spominov. Dolg popoldan na mrtvem rokavu Donave me je povezal s časom, v katerem sem izgubil del sebe. Zdaj ga nisem več mogel dobiti nazaj. Življenje se tako ali tako razsuje, odpada s koledarja, kot da liste obračamo z drhtečimi rokami.
To poletje in vsako drugo poletje, vsa pretekla poletja morajo biti najina. Moraš mi odgovoriti - ali zvenim kot nekdo, ki se boji staranja? Boš ti moja mladost? Vedno mi prav pride nova priložnost, da sem boljši človek. Na tem mestu me čakaj. Zdaj moram na pot.
Še en beograjski popoldan in vkrcanje na letalo. Kot otrok sem tudi jaz hotel imeti krila, zavidal sem pticam, zdaj pa so ostale daleč pod mano. Ko potuješ k samemu sebi, moraš poleteti tako visoko. Pričakala si me s spakiranimi torbami, vzela si si dopust.
Naslednji dan je bilo vse v redu. Skupaj sva sedela v avtu in cesta se je vila pod nama. Vstopila sva v Bosno in se dolgo vozila po avtocesti. Toda ker se vse v naši državi konča v blatu in ker je vse vedno v izgradnji, nedokončano ali začasno, sva vijugala po dolini reke Bosne in zavila v dolino Lašve, preden sva prispela pred džamijo v busovački čaršiji. Bil sem s teboj. Naslednja dva dni mi je kisik motil misli. Poletje je treba preživeti v planinah, sva sklenila in se v rodni kraj odpravila čez planino Ivan. Leto, ki smo ga preživeli v lockdownu, nas je oddaljilo od vsega, vendar nas je hkrati približalo rojstnemu kraju, mislim o starših, sestrah in bratih.
Julij je in sonce letuje v Hercegovini. Neretva se zdi globoka kot nebo in vijuga proti Mostarju. Rekla si, da še nikoli nisi bila tako srečna, da greva domov. Jaz sem bil srečen zaradi tvoje sreče. Tako kot vedno. Toda bil sem že utrujen, poln drugih ljudi, ulic, mest, vtisov, sedela sva skupaj, vendar sva bila na trenutke drug od drugega bolj oddaljena kot Beograd in moja rojstna Ljubljana.
Naslednje dneve je zaznamoval Velež. Lepo se imava rada, ko sva v Mostarju. Poslušava načrte, ki jih imajo najini starši. Nenehno se nama čudijo, ti se ne nehaš čuditi njihovemu čudenju. Jaz poskušam ostati miren. Vem, kam sva šla. Stol je čakal na Veleževo tekmo, medtem ko sem bral pesmi na dvorišču Šarićeve hiše. Spala sva v bližini zapuščenega posestva mojih davnih prednikov, katerih potomci so raztreseni po vsem svetu, jaz pa sem tako utrgan, da mi je ženska, ki sva jo šele spoznala, začela govoriti o preteklosti moje družine in usodi celega posestva, ki je pravzaprav mala čaršijska četrt. Naslednji dan sva kosila ob Bregavi, nato pa sva se namenila preizkusiti še eno nedokončano, vendar novo cesto. Svitava je čudovito surov kraj, teh nedokončanih šest kilometrov ceste pa je najdaljših šest kilometrov na svetu.
Končno sva prispela do morja. Potem ko sva se spustila v Neum. Bila si že nekoliko utrujena. Toda morala sva še prečkati Pelješac in se vkrcati na trajekt za Korčulo. Ljuba prijatelja Damir in Barbara sta naju čakala v Lumbardi z ohlajenim belim vinom. Končno sva lahko morju dopustila, da naju ozdravi od urbanih nevroz in življenja, norega kot cirkus na elesdeju. Jaz tudi sem cirkus na acidu. Ozdraviti se moram od samega sebe.
Pred odhodom s Korčule sva spala na zasidrani jadrnici najinih prijateljev. Pijano sem bluzil, da bi morala kupiti to ladjo in naslednja leta preživeti na njej. Daleč od turizma, ki utruja tako turiste kot turistične delavce. Toda čakal naju je Split. Gneča. Pijanstvo v vročini. Vrnitev v Mostar. In potem spet slovo.
Pokopališče ločuje Srebrenico od sveta. Čudoviti ljudje tam čakajo na osvoboditev. V Vranje sem se odpeljal s taksijem. Plesal sem na mizi. In spet mislil nate. K tebi sem se vrnil čez Beograd. Resnično sva bila željna drug drugega. Obletnica, po natanko sedmih letih.
Poletje je bilo kot poprejšnje misli. Tesnobno. Skupaj sva in prihaja jesen. Lahko se bova odpočila od imperativa poletnega dopusta.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
