Spet sem vznemirjen pri kosilu. Za mizo načrtujeva svojo prihodnost, o kateri nočem vedeti čisto nič. Star sem 42 let in prepričan sem, da je za mano že več preteklosti, kot je lahko pred mano prihodnosti. Poleg tega mi je žal, ker ne morem načrtovati preteklosti. Preprosto zato, da mi ni treba hiteti.
Vse to je neumno in zaman, saj sem že zdavnaj spoznal, da začnemo jokati šele tedaj, ko se stvari znajdejo na točki, s katere ni vrnitve. In zjoče se lahko človek že zato, ker je vse, kar je povezano s človeškim življenjem, neumno in zaman. Tako rekoč zaradi absolutnega izostanka kakršnegakoli višjega smisla. Enako se je mogoče - smejati. To so identični živčni zlomi.
Ista stvar je odpotovati v Lizbono in še naprej sanjati o njej. Moja žena misli, da je to moj poetični izgovor za čisto lenobo. Ona tako kot drugi ljudje ne razume banalnosti življenja. Za večino so najbolj preproste stvari popolnoma nedoumljive. Na koncu je vse stvar perspektive. Tako kot takrat, ko zboliš. Milo ptičje petje naenkrat postane kričanje, ki tvoje stanje samo še poslabša. Ptice so popolnoma ravnodušne do človeške drame. Za kaj drugega tudi ni razloga. Človeške drame so človeška izmišljotina. Tako kot tudi ta njena Lizbona.
Skoraj vsak dan mi pove, da sem neznosen. Nerviram jo. Pravi, da okoli sebe širim žalost in nelagodje. Pa vseeno že leta živi z mano. In rada bi, da odpotujeva v Lizbono. Veliko stvari v človeškem življenju je nedoumljivih. Ljubezen, na primer. Enako jo imam rad tudi, ko nisva v Lizboni. Ampak ona bi rada, da jo imam rad prav tam. Kot da bom tam nehal širiti brezup. Morda pa ve nekaj meni neznanega. Morda tam nimajo dovolj svojih lenob. Poleg tega sem znan po tem, da se nenamerno spravljam v težave. Kaj, če se tam spravim v težave? Ali padem v ocean? Kaj, če tamkajšnja ribja populacija naenkrat zaradi mene postane melanholična in začne trpeti zaradi kroničnega nelagodja? Čudim se njenemu navdušenju. Kljub vsemu mora verjeti, da je v meni nekaj plemenitega. Le da mi nikakor noče razkriti, kaj.
Včasih mi reče: ti nimaš karakterja, tega ne morem razumeti!
Če upoštevamo, da karakter ni nič drugega kot zvrhan kup sistematiziranih kompleksov, sem verjetno edini človek s karakterjem, ki ga pozna. Toda tega ji nočem pojasnjevati. Kdo ve, kaj pomeni zanjo karakter. Dvomim, da je karakter pomešala s podjetniškim duhom.
Nekje sem prebral, da mora vsaka mojstrovina vsebovati določeno mero absurda. V njenem življenju sem to jaz. To me niti ne čudi. Sem nadaljevanje dolgega rodu absurdnih moških pojav. Po vrsti izgubljenih ljudi v nenehnem sporu s stvarnostjo. V glavnem so, kar velja tudi zame, preferirali resnico, kar zadeva stvarnost. Kot taki niso imeli nobene možnosti. Zato so bili za svoje žene nerešljiv problem, okoli katerega so gradile njihove usode in usode njihovih otrok.
Nekaj vem o ljubezni. Svojo sedanjo ženo ljubim enako, kot sem ljubil tudi bivšo. Pravzaprav je to moja, samo moja, ena in edina ljubezen. Žalostno je, da ima način, na katerega ljubim svojo ženo, tako malo zveze z njo samo. Vse je v meni in vse je povezano s tistim nečim, s to izključno mojo lastnostjo, mojo žalostno in vedno nezadostno sposobnostjo ali nesposobnostjo, da na to drugo osebo ob sebi gledam z neko nedoločeno naklonjenostjo, zaradi katere sem se pripravljen odreči delu samega sebe in specifičnemu načinu, na katerega bi rad preživel življenje, ki se mi vse bolj gnusi. Pa ga vendarle ne dam, kljub gnušenju hlastam po zraku, kot se utopljenec oklepa slamice. Čeprav vem, da je zaman, da slej ko prej pride konec in da jaz ne bom odločal o njem. Prišel bo, morda nenadoma, morda se bo napovedal s kakšno boleznijo ali, še huje, z vojno. Ležal bom v bolniški postelji z grobo posteljnino ali čepel v rovu ter čakal na konec. In v tem čakanju je vsa groza, tukaj se pojavi tudi strah, tedaj ko se, lahko bi rekli, ne dogaja nič. Sta bolezen in vojna enako kot ljubezen? Morda sta. Pravzaprav zagotovo sta, če se že tako naravno na misli o ljubezni lepijo tiste o bolezni in vojni, vsekakor misli o koncu, ker konec ljubezni je smrt, čeprav ljubezen nima konca, saj ostaja v nas in išče naprej nove žrtve svoje nesmiselnosti. Konec ljubezni je tedaj, ko je na splošno konec. Konec našega, specifičnega dela časa, ki ga ne upošteva nobena znanost. Vse bolj sem prepričan, da se je mogoče tudi skozi čas premikati naprej in nazaj. Zadostuje, če z besedami zgrabimo preteklost in jo spremenimo glede na naše potrebe. Tako v hipu iz neprijetnih spominov in preteklosti naredimo popolnoma drugačen dramolet, neko čudovito zgodbo, polno topline, ki vzbuja nostalgijo. Tako lahko tudi slab odnos, poln mračne tišine in nezmožnosti, da izstopimo iz nje, z besedami spremenimo v zgodbo o nesrečni ljubezni, kakor da je ljubezen nekaj zunaj nas, neka vrsta zraka, skozi katerega zakorakamo in ki nas opije. In v nas je ta slabost, v nas je ta tišina, ki nam hromi noge in nas omamlja, da skorajda pozabimo hoditi. Upogiba se kot veja, spreminja se z našim razpoloženjem. Z našim mišljenjem o nas samih se zvija in ovija okoli tiste druge osebe, ki je imela smolo, da nam je prekrižala pot, ravno ko smo bili siti samih sebe. Odločimo se dati, odreči delu sebe, vendar to traja samo določen čas, nato se začnemo puliti, nemilostno trgati, vračati k sebi, s poniževanjem človeka, o katerem šele tedaj spoznamo, da ni bil nič drugega kot objekt našega nemira, ki smo ga miroljubno poimenovali ljubezen. Celo ko to obžalujemo, počnemo to zaradi lastnega časa, ki smo ga nekomu podarili. Gledamo v tuje drobnarije, oblačila in predmete, ki so se jih veselili, ter postanemo žalostni. In kako žalostna so prazna oblačila! V njih smo bolj pripravljeni videti drugo, tujo dušo, katere ljubezni, ki je močno podobna našemu nemiru, smo se izneverili. Potem rinemo nazaj v čas in popravljamo z besedami, kar je mogoče popraviti, pred nekimi popolnoma nedolžnimi ušesi, ki so nam pripravljena verjeti. Toda v imenu česa? To je neznanka. Kot da sami ne počnejo istih stvari. Morda se le ne zavedajo tega, kar počnejo. Ne vedo, kaj počnejo, ker so prepričani, da je ljubezen zunaj njih, morda celo v nekom drugem, v človeku, ki jo potem prinese pred njih, take, kakršni so. Sebe izvzamejo iz enačbe in so osupli ob dogodkih, ki se ponavljajo, kakršni so vedno bili.
Tako je tudi bilo. Prej. Z bivšo ženo. Pripravljen sem bil na vse. Delati, imeti milijon služb, če je bilo treba. Nič mi ni bilo težko. Bila sva vznesena od ljubezni. Vse je bilo preprosto, saj - to vem danes - sploh nisva vedela, kaj je ljubezen. Za naju je bila ljubezen nakup majhnega psa. In kmalu zatem še mačka.
Mačka je nekdo zastrupil, ko sva bila še par. Pes je še vedno z mano. Žena ni. In vse to je še naprej ljubezen. Tista, ki jo nosim v sebi kot grožnjo za vsakogar, ki me spozna.
Kajti nenehno sem nemiren in za to krivim druge. Predvsem svojo ženo. Včasih me prestraši, ko plane v prostor z vsemi načrti in željami. Enostavno mi ni jasno, zakaj bi vse to morala početi. Sploh pa se mi zdi osupljivo, kaj vse človeku uspe v življenju narediti, ne da bi to sploh hotel. Enako neverjetno je, kaj vse mu ne uspe, čeprav si to želi, vsaj za trenutek. Lažje je biti drevo. Po drevesih bi se morali zgledovati. Po kateremkoli od njih. Nobenemu drevesu, ki ga vidim skozi okno, ni treba načrtovati potovanja v Lizbono. Jaz pa to počnem, in to zaradi nejasne predstave o ljubezni. Tako mislim, dokler se ne pojavi in v sobo vnese iskrivega življenja, ki sem ga jaz že zdavnaj prebolel. Ali sem ga podaril njej, ker ji lepše pristaja?
In potem ona vse poenostavi: "Kaj bova danes jedla za kosilo? Bova šla potem na sprehod?"
Ne morem z gotovostjo trditi, toda morda je to ljubezen. Ko me lastne misli vznemirijo, me ta njen preprosti pristop k življenju umiri. In obratno. Zato sem odgovoril na njeni vprašanji. Kosilo bo! In pozneje tudi sprehod.
Čim dlje stran od lastnih misli.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
