Kotaljenje skozi čas

Človek že v otroštvu osvoji določene navade in se jih nato drži vse življenje. Ustaljeno jih ponavlja znotraj mejnikov, med katerimi teče življenje, in so neke vrste vračanje k samemu sebi.

Potrebno bo še veliko časa, da bomo dojeli, kako oškodovani smo bili preteklo leto zaradi odsotnosti normalnega življenja. Že samo bizarno dejstvo, da Euro 2020 poteka leta 2021, dovolj pove o tem, kako zmešano je vse skupaj. Če to velja za koledar, si lahko predstavljamo, kaj se je zgodilo v vseh nas.

Rodil sem se v letu mundiala v Argentini 1978. Tistega, ki sta ga zaznamovala Mario Kempes in izostanek velikega Johannesa Cruyffa. Nizozemska je drugič zapored prilezla do finala, a brez najboljšega igralca ni mogla proti fanatičnim gostiteljem in si je s tem zapečatila usodo večno drugih na svetu.

Rodil sem se torej med dvema evropskima prvenstvoma v nogometu. Prvenstvo, ki je bilo leta 1976 odigrano v Jugoslaviji, je zaznamoval Antonin Panenka, tisto leta 1980 v Italiji pa neverjeten dolgčas in v povprečju niti dva gola na tekmo. Ne spomnim se niti enega od naštetih treh prvenstev. Toda sčasoma dobi človek, ki vzljubi nogomet, nekaj, čemur bi lahko rekli predrojstveni spomin. Najprej poslušaš zgodbice očeta in stricev o tem, kakšen je bil nogomet v njihovem času in kdo so bili junaki tistega časa. Potem začneš ustvarjati lastno preteklost in zgodbe, ki jih nekako natakneš na čas svojih prednikov, in stvari se obrnejo tako, da njihova preteklost postane tudi tvoja. Človek je nemočen ob neizprosnosti časa, preostane mu le, da pripoveduje zgodbe, in to počne tako, da ena raste iz druge, tako najde tolažbo spričo turobne osebne minljivosti. Ko bo preteklost pripadala izključno nam, malim ljudem, z našimi malimi zasebnimi zgodbami, namesto kraljem, predsednikom in generalom, bo življenje na tem svetu veliko lepše. Izginile bodo krvave kolektivne zgodbe in vse bo omejeno na preprosto, krhko človeško življenje, ki ga sestavljajo majhne stvari in velika hrepenenja.

Moj prvi spomin na mundial, svetovno prvenstvo v nogometu, po čudežu sega v leto 1982. Obsega le kratek odlomek: razmršen človek leti po zraku in se zaleti v prsi drugemu, ki teče proti njemu. To je vse. Spomnim se kletvic, vzklikov zgražanja v dnevni sobi in še dolgo mi je ostal v spominu tisti impozantni – Schumacher! Človeka s tem imenom sem si zapomnil, ker je bil glavna, hm, če lahko temu tako rečemo, tarča psovk, ki so letele proti televizijskemu sprejemniku. Pozneje sem izvedel, da je bilo nogometašu, ki je zaradi njegovega trka obležal nezavesten, ime Patrick Battiston.

Prav Harald Toni Schumacher je bil eden od prvih upornikov, ki so kritizirali svetovno in evropsko nogometno organizacijo. Igranje nogometa na svetovnem prvenstvu v Mehiki je opisal z besedami: "Sonce mi tolče po tilniku. Trava je videti kot spraženo blato ..." Z Diegom Maradono sta bila edina, ki sta se uprla, ker so morali nogometaši igrati v puščavskih razmerah, samo da so lahko v Evropi gledali tekme v večernih urah. Opozorila sta, da utegne biti to za nogometaše zelo nevarno. Kmalu zatem so oba suspendirali. Schumacherja zato, ker je odkrito spregovoril o drogiranju nemških nogometašev, Maradono pa, ker je odkrito priznal, da se drogira. Prvega je kazen doletela, ker je razkril nekaj, kar bi moralo ostati v slačilnici, drugega pa, ker so ga zasačili, ko je postal večji od same Uefe in tudi Fife in je s svojim uporništvom resno ogrožal ljudi z vrha teh zvez. Oba sta bila med prvimi, ki so poudarjali, da bi moral nogomet pripadati nogometašem in navijačem. Zato sta mogočni nogometni zvezi sprejeli zakone in pravilnike, ki nogometašem prepovedujejo, da govorijo o politiki in kritizirajo odločitve nogometnih forumov. Kakšne posledice za nogometaše lahko imajo odločitve teh forumov, je postalo jasno tudi čisto na začetku letošnjega Eura, ko je Christian Eriksen utrpel srčni zastoj. Vse več tekem na koledarju, vse bolj divji tempo, hkrati pa redki iz nogometnih krogov upajo kritizirati odločitve Uefe in Fife, za kateri več tekem pomeni več denarja, večji trg in bla bla.

Davide Astori je umrl v spanju, star 31 let. Mark Vivien Foe se je leta 2003 zgrudil na igrišču med tekmo Pokala konfederacij. Komaj 28 let je bil star, ko so razglasili njegovo smrt. Miklos Feher je bil star 24 let, Cheick Tiote 30 in Antonio Puerta 22, ko so umrli za posledicami srčnega zastoja, ki so ga utrpeli na igrišču. Odgovornim iz nogometnih zvez ter evropskih in svetovnih forumov se ne zdi, da so njihove odločitve krive za to, da mladi, kljub temu da uspešno opravijo zdravniške preglede, v zadnjih dvajsetih letih na igrišču utrpijo zastoj srca. Nogomet je vendarle najpomembnejša postranska stvar na svetu. Najpomembnejša glavna stvar bi moralo biti življenje. Nekateri pa menijo, da je tako mnenje staromodno, saj se ve, da je denar pomembnejši tudi od življenja, kot da je denar pogoj za življenje in ne obratno.

Pred takimi stvarmi je najbolje pobegniti v spomine. Leta 1984 je v Sarajevu potekala olimpijada in prepričan sem bil, da živim v središču vesolja. Bijelo dugme je izdalo istoimenski album. V okviru turneje so se ustavili v Mostarju, jaz pa sem tedaj prvič šel na velik koncert. Vsak drugi teden sem prihajal na stadion pod Bijelim brijegom in spremljal tekme Veleža. Na nogometno evropsko prvenstvo v Franciji sem čakal kot na potrditev lastne zablode, da smo zagotovo najboljši v Evropi, ko pa smo središče vesolja. Tedaj nisem vedel, da v jugoslovanskem nogometu vladajo nenavadna pravila. Toza Veselinović, tedanji selektor, v reprezentanco kratko malo ni povabil najboljšega strelca francoske nogometne lige Vahida Halilhodžića. Bil sem šokiran nad nemočjo jugoslovanskega moštva. Na treh tekmah so prejeli deset golov, zabili pa so samo dva. To je zadostovalo, da sem se vrnil v središče svojega sveta. Toza Veselinović je izginil s scene, z njim pa, tako se mi je zdelo, tudi reprezentanca Jugoslavije. Miljan Miljanić in Ivica Osim sta se po polomiji v Franciji lotila uresničevanja dolgoročnega načrta, v skladu s katerim naj bi ustvarila moštvo in njegovo igro v vsaj dveh kvalifikacijskih ciklih. Osim je dobil proste roke, Miljanić pa mu je kril hrbet in ustvarjal pogoje, da bi uresničila načrt, po katerem naj bi se ta reprezentanca v devetdesetih letih preteklega stoletja prebila v sam vrh svetovnega nogometa. Tega filma nismo dočakali, toda Hrvaška je bila leta 1998 v nogometu tretja na svetu, turnir je solidno odigralo tudi okrnjeno jugoslovansko moštvo. Rezultati s svetovnega prvenstva leta 1990, Danske na Euru 1992, Hrvaške v letih 1996 in 1998 govorijo v prid tezi, ki mi jo je predstavil kar Ivica Osim sam.

Leta so minevala, bila so polna muk in radosti, okoli moje otroške glave so nastajali in razpadali svetovi. Edina konstanta, tisto, kar je vse ohranjalo na kupu, so bila evropska in svetovna prvenstva. Pred nekaj dnevi sem na nekem drugem mestu zapisal besede, ki jih bom zdaj ponovil še tukaj.

"Čas obrobljamo z obredi in prazniki. Potrebujemo jih, da se vrnemo sami k sebi, da se spomnimo topline svojega doma in vzpostavimo kontinuiteto življenja. Tako se tolažimo in bežimo od začasnosti. Vračamo se h knjigam in glasbi, ki jo imamo radi. Hodimo igrat nogomet in košarko, kjer srečujemo prijatelje. Praznujemo rojstne dneve. In vselej se veselimo nogometnih prvenstev. Spomini vznikajo iz meglice. Včasih se sprašujem, ali vznikajo moji spomini na evropska in svetovna prvenstva iz iste meglice, ker vedno potekajo poleti ... Tako kot prazniki, priljubljeni znani obredi, ki v spomin prikličejo tudi ljube obraze, katerim smo z leti vse bolj podobni. V vsem tem se skriva človeška težnja po tem, da bi ohranili življenje in ga rešili pred čeljustmi absurda ..."

Žoga se tako kot ljudje kotali skozi čas. Majhni planeti v brezkončnosti. Krhki kot življenje.