Hommage Davidu Albahariju (Peć, 15. 3.1948 – Beograd, 30. 7.2023)
Ne vem, kdaj in kako se je to zgodilo, čeprav imam neke domneve, toda strah je kot kak divji tumor prežel celo moje bitje, življenje ali kar je od njega ostalo. Če sem sploh kdaj imel kaj takega, čemur bi lahko rekli življenje. Morda se je vse začelo s pretiravanjem. To je ena od domnev. Celo vrsto let sem pretiraval z marihuano in alkoholom. Nekaj časa, par mesecev, ne morem točno reči, ker se je čas nekako zgostil in potem takoj razpljusnil, sem pretiraval s kokainom, spidom in ekstazijem. Premalo sem spal, slabo jedel, živel sem v vsesplošnem neredu - in ko sem se moral ponovno zbrati, nisem imel nobene možnosti, pa sem prisegal, da je cilj vsega tega uživanje. To je bil osnovni princip, po katerem sem živel. Uživati! Uživati v hrani, seksu, se opijati in drogirati do histerije, do meja živčnega razkroja. In zdaj je tukaj ta živčni razkroj in jaz ne vem, kako naj se z njim soočim.
Ko sem se odločil narediti konec pretiravanju, sem se hotel znova odpraviti na dolge vožnje s kolesom ob morski obali. Toda bilo me je strah. Kakor hitro je kolo po kakšnem manjšem pobočju začelo drveti s hitrostjo, za katero se mi je zdelo, da je ne morem nadzorovati, sem začel pospešeno dihati, iz prsi se mi je začela valiti neka meglena masa, ki me je dušila, zaradi katere mi je poskakovalo Adamovo jabolko, oblil me je znoj, mrzel in lepljiv, ter mi tekel v oči in ušesa. Tedaj sem se ustavil, težko dihal, se sklonil z izbuljenimi očmi, ki so utripale skupaj s srcem, ki je udarjalo v rebra, kot da bi rado prebilo rešetke iz kosti, med katere je ujeto.
Še huje je bilo, ko sem po letih uživanja prvič letel z letalom. Malo je manjkalo, pa bi se zadušil. Tresel sem se, potil, težko dihal, se krčevito držal za naslon za roke, s tako silo pritiskal ob naslonjalo sedeža, da je stevardesa mislila, da ga bom polomil. Stevardesa je bila lepa, mlada, plavolasa Avstrijka, držala me je za roko in mi govorila tolažilne besede. Komaj sem se umiril in potem do konca leta s tako gorečnostjo bral časopis, kot da v njem iščem nekaj, kar je odločilnega pomena za moje življenje. Počel sem vse, da le ne bi mislil na višino, zavijanje kril, treskanje trupa letala, na zaprt prostor, na nezmožnost odločanja, na bližino smrti. Na motor nikoli več nisem hotel sesti. Ni šans! To vse je pripeljalo do tega, da še dandanes nočem opraviti vozniškega izpita. Strah me je hitrosti, ki je ne morem nadzirati. Strah me je vseh stvari, ki jih ne morem nadzirati, strah me je ljubezni, vožnje v dvigalu, množice pijancev, policijske patrulje, stanovanja v 13. nadstropju, skokov v morje, vožnje s kajakom, v kateri sem nekoč tako užival, halucinogenega delovanja droge, pijančevanja, naslednje cigarete, želodčnih težav, neznane hrane, fašistov, ki skriti čepijo v ljudeh, državljanskih vojn, elektrike, plina, stekla, gozda, hribov, odprte ceste.
Sprašujem se, kaj bi na vse to porekel moj pokojni oče. Bil je neustrašen, dasiravno gledano skozi moje otroške oči. Celo umrl je, ne da bi trznil, tako iznenada, nekega poletnega popoldneva je preprosto vstopil v hišo, odšel v sobo, legel na posteljo in zaspal. Zapustil je lepo posest na ravnini v vasi in kupe zgodb, pravljic, legend, skorajda mitov.
Tihotapljenje jeansa iz Italije, skakanje z vlaka na meji. Glavni dobitek na lotu. Tri leta zapora zaradi poneverbe državnega denarja. Propadel zakon. Legendarni kavarniški pretepi, o katerih se še danes govori kot o kakšnem akcijskem filmu. Lov z jugoslovanskimi generali, ko je prvič dobil batine od očeta, ker ni hotel streljati na zajca. Ford capri, zaradi katerega so vsi pokali od zavisti. In potem moja mama ter njuno življenje, zaznamovano z ustvarjanjem in gradnjo, marljivo in slepo predano vzgoji otrok. Če tako pogledamo, celo človeško življenje lahko strnemo v nekaj trenutkov, ki si jih zapomnimo. Kaj pa masa tistega "navadnega življenja", le kaj je z njim, se je sploh zgodilo?
Sumim, vidim zaroto v očetovi smrti, nekaj potuhnjenega in grdega, popolnoma človeškega. Kako je lahko takemu človeku tako nenadoma počilo srce?
Pogosto poskušam rekonstruirati ta dan. Točno vem, kaj se je dogajalo, čeprav sem bil nekaj sto kilometrov stran. V glavi imam točen zemljevid očetovega gibanja na tisti njegov zadnji dan na tem svetu, tolikokrat sem z njim prehodil isto pot.
Čas ni bistven, ni pomemben, zadostuje sekunda, da se vse nepovratno spremeni. Ko sem vstopil v hišo, je babica, vidno vznemirjena, v roki držala telefonsko slušalko. Obrnila se je k meni, me pogledala, izrekla Brankovo ime - in že mi je bilo vse jasno
Nekje okoli enajste ure dopoldan je Branko pritrdil avtomobilsko prikolico na kljuko in nanjo naložil orodje. Potem je odprl težka lesena vrata, obe visoki krili, in zapeljal avto na ulico pred hišo. Za avtom je na ulico stekel pes Lucky, mali pisani mešanec, ki ga je Branko v naročju odnesel nazaj v hišo in zaprl vrata. Sedel je v avto, zavil desno in se med brezami, ki so rasle na obeh straneh ceste, zapeljal proti koncu vasi, kjer se je začela dvigovati majhna planota, v glavnem posuta z vinogradi in sadovnjaki. Po dveh kilometrih se je ustavil na svojem posestvu. Iz prikolice je vzel orodje in ga odnesel v sadovnjak. V vodnjak je spustil dve steklenici piva in se lotil dela. Imel je navado delati nekje do pete ure popoldan. Tedaj je bil čas za kosilo, po popoldanskem počitku njegove žene. Malo pred peto uro je iz vodnjaka vzel pivo in si pogasil žejo, ki ga je mučila po napornem delu na opojnem spomladanskem soncu. Ko je popil pivo, je znova naložil orodje na prikolico in se po isti poti vrnil v vas.
V hiši, v kateri se je rodil, je že od nekdaj krčma, poimenovana Fazan. Branko je po vrnitvi iz vinograda običajno šel skozi kavarno, pozdravil goste in natakarja in šele potem vstopil v hišo. To je storil tudi tisti petek pred šestimi leti.
Se je v kavarni kaj zgodilo? Je kaj slišal? Ga je kdo vznemiril?
Ko je vstopil v hišo, je rekel ženi, da se mora pred kosilom malo uleči. Odšel je v sobo, katere okna so gledala na ulico, na breze z debli z belo skorjo, legel na posteljo, zaprl oči in se nikoli več zbudil. Ne vem, ali se mu je soba z visokimi stropi obrnila, preden je za vedno zaspal. Ne vem niti tega, ali se mu je pred očmi odvilo celo življenje. Ne vem, na kaj je nazadnje pomislil, na koga se je spomnil, ali je umrl jezen ali miren, morda zaskrbljen, ker je bilo treba pretočiti vino.
Cel dan sem preživel s prijatelji. Sedeli smo na kamnitih terasah nad reko, zrasli s pletenimi stoli iz trsja, uživali v soncu in svežih vonjavah cvetočega nabrežja.
Čas teče, bi rekli nekoristno, toda kako nesmiselna je lahko po drugi strani sreča, čista, z ničemer izzvana, tako kot tistega dne, tisti petek pred šestimi leti.
Čas ni bistven, ni pomemben, zadostuje sekunda, da se vse nepovratno spremeni. Ko sem vstopil v hišo, je babica, vidno vznemirjena, v roki držala telefonsko slušalko. Obrnila se je k meni, me pogledala, izrekla Brankovo ime - in že mi je bilo vse jasno. Branka ni bilo več, vrnil se je iz vinograda, odšel v sobo, legel na posteljo, zaspal in se nikoli več zbudil.
Je bilo drevo v parku ali drog javne razsvetljave? Kje so te našli viseti, mladega in mrtvega zaradi preveč duše? Si bil res pijan? Koga si čakal? Si koval načrte za prihodnje dni, si zapisoval misli na prtu kavarniške mize? Neka prijateljica trdi, da je čakala, da prideš iz kavarne. Bila sta dogovorjena, pričakovala je, da ji boš povedal, kaj nameravaš početi naprej, kaj boš storil, naredil, hotela je prebrati tvoje nove pesmi, toda ti si obsedeno pil in ona je zaman čakala, nekoga je prosila, naj te odpelje domov, toda ta človek te nikoli več ni videl. Kaj te je napeljalo, da si se zadavil? Kdo te je obesil na drevo z zanko okoli vratu? Katero pesem si imel na ustih, preden si se odpravil na zadnji nočni sprehod? Kako se je tvoje telo pozibavalo v megli? So bili prsti, ki so vezali zanko okoli tvojega vratu, otrpli od mraza?
Ali veš, da med gledanjem tvoje fotografije pomislim, da si podoben Majakovskemu? Bil si živi spomenik, kip, bronasta statua, gladka, sijoča kot ogenj in kot nič. Kako je bil slišati krik ljudi, ki so te našli v jutranji megli: boleč, zgrožen, histeričen? Je bil podoben tuljenju Brankove žene, ko je spoznala, da je mrtev? Koliko je pravzaprav mrtvo biti mrtev? Kaj je bolj slavno: rojstvo, življenje ali smrt? Ure, leta ali večnost?
Nedvomno sem ga izdal. Obstajajo stvari, ki jih ne morem priznati niti pred samim seboj. Izdaja. Srce je počilo, ko je izvedelo za potuhnjenost lastne krvi. Kdo je prenesel vest o izdaji v zadimljeni kavarni? Kdo je prekinil Brankovo pesem?
Človek ne more leteti. Strah je izdaja. Toliko noči preživim brez sna v strahu pred oknom in prepadom pod njim. Kaj pomeni, da se ne prebudiš? V sanjah se mi pojavlja očetova smrtna postelja, prazna in brez življenja, ni glave na blazini, telesa v belini. Kako si vzameš življenje? Morda s prisego, odrekanjem nečemu v imenu nečesa drugega ali skokom skozi okno, vezanjem vrvi okoli veje, odrsavanjem v norost, na pot, s katere ni vrnitve, kjer si samo ti nasproti sebi, odkrito, ta končni odnos, zaporniška celica iz kristala, krhka, vendar spet dovolj trdna, da te ne izpusti na prostost. Zakaj me je tako zelo strah vstopiti v to novo svetlobo, ki se tako pogosto prebija skozi goste nize misli in klicev in me kliče v ta privlačno osvetljen prostor? Strah je kristal. Vedno se nekako izgubim v teh mislih. Moti me svetloba, ki se tako pravilno lomi in mi pada na obraz. Morda nekega dne zberem moč in priznam izdajo, priznam umor, se zlomim pred samim seboj, pokleknem pred tem najbolj strašnim sodiščem od vseh, kot sem pokleknil na Brankovem grobu tistega dne, ko me je končno razkril, čeprav tega ni nikomur povedal.
