Kolumna Mateje Ratej: "Slovenačka - naša Švajcarska!"

Nenehno vsiljeno primerjanje skupnosti s poljubno evropsko državo se zdi mučno in porazno obremenjujoče za oblikovanje produktivnih in lastno integriteto vzdržujočih politik države. Za razgraditev čudovito trdovratnega mita o Sloveniji kot drugi Švici, ki spričo sedanje družbene krize še dodatno meče zaviralen pesek v že tako slabo naoljen stroj slovenske državnosti, velja zato pojasniti, da pri nesrečni slovensko-švicarski primerjavi izvorno ni šlo za realno težnjo po vzpostavitvi slovenske skupnosti kot nekakšne Švice številka dve, temveč za spretno oblikovano marketinško potezo, ki je želela Slovence v času prihajajoče druge svetovne vojne trdneje povezati s Kraljevino Jugoslavijo.

Današnji sodobniki se bolje spomnimo krilatice Slovenija, moja dežela iz časa pred državno osamosvojitvijo, ko je slovenska skupnost – podobno kot tista predvojna – krvavo potrebovala identitetno učvrstitev na prehodu v novo družbeno stvarnost. Krilatica Slovenačka - naša Švajcarska (Slovenija - naša Švica) je bila medtem javnosti odločneje ponujena v času grozečega spoja severne jugoslovanske meje z južno mejo tretjega rajha. Nemška priključitev Avstrije (t. i. anšlus) je marca 1938 Slovencem nevarno približala nacistični režim, za katerim je v tistem času vzdihovalo marsikatero evropsko srce in v okoliščinah velike socialne neenakosti domala celoten slovenski štajersko-koroški obmejni pas. Tako še malo ni bilo pretirano, ko je izseljenski pisatelj Zorko Simčič, ki je kot otrok primorskih beguncev nekaj let do nemške okupacije preživel v Mariboru, v spominih ugotavljal, da so bili mariborski Slovenci med svetovnima vojnama pravzaprav le slovensko govoreči Avstrijci.

Nič drugače ni bilo s koroškimi Slovenci, ki so bili podobno kot štajerski v znatni meri ekonomsko odvisni od kapitala tamkajšnje nemške narodne manjšine. Tudi štiridesetletni dotlej nekaznovani kmet z Ojstrice nad Dravogradom se je v drugi polovici leta 1938 v domači hiši v prisotnosti najemniških delavcev večkrat jezil nad stanjem v državi: "V tej prokleti Jugoslaviji – Srbiji tak ni drugega kakor sama raubar banda, ko bi le bog dal, da bi kmalu prišel Hitler, ker drugače se bodo kmeti itak spufali." Soočen s sodnikom mariborskega okrožnega sodišča se ovadeni kmečki gospodar ni čutil krivega, v nadaljevanju pa je vseeno izkoristil priložnost izpovedati frustracijo, o kateri smemo domnevati, da jo je delil s tistim delom obmejnega prebivalstva, ki se je v skrbi za preživetje obrnilo k nacizmu: "Imam majhno posestvo in mi gre slabo. S težko mujo vzdržujem svojo družino in preužitkarja. Nisem zmožen izvrševati svoje obveznosti niti napram privatnikom niti napram državi glede plačila davkov. Že dve leti nisem pravzaprav plačal nobenega davka. Zaradi takih svojih razmer nisem zadovoljen. V tem nezadovoljstvu sem, res je, že večkrat v pogovoru s svojo ženo omenil: 'Tak je, da je vseeno, ali je naša država ali Abesinija ali Hitler, samo da bi davke manje plačevali in da bi za denar bilo lažje.'" Sodnik Tomo Turato je konec maja 1939 Korošca obsodil na šest mesecev strogega zapora.

Na eno leto in šest mesecev robije kot tedanje najstrožje zaporne kazni pa je bil v začetku septembra 1940 obsojen tridesetletni kmet iz okolice Ptuja, ker je sovaščanom večkrat govoril o prednostih nemškega režima, sodu pa je izbilo dno njegovo pripovedovanje, da so se vojaki na orožnih vajah dogovorili, kako se bodo prav radi predali Hitlerjevi vojski ("da bomo vsi dvignili roke v zrak") ter v nobenem primeru ne bodo branili Jugoslavije. Sodnik Josip Čemer je kot obremenilno okoliščino navedel dejstvo, da je kmet propagando izvajal "v obmejnih krajih med ljudstvom, ki je po raznih temnih elementih že močno zbegano". V tistem času je sodnik Čemer na kar tri leta robije obsodil petintridesetletnega kmeta iz Slovenskih goric, nezakonskega sina Jožefe, ker je spomladi 1940 v gostilni v Zavrču gostom, med katerimi so bili tudi jugoslovanski rezervisti, nevede razkrival globoke razloge za hiter razpad jugoslovanske vojske ob nemški okupaciji Štajerske: "Zakaj nas država drži pri vojakih, to vse skupaj itak nič ne pomaga, ker bo prišel Hitler na vsak način v Jugoslavijo, moj vod, ki ga bom imel kot podnarednik, se ne bo branil. Bog živi Hitlerja, Heil Hitler, vrag naj jebe Srbe, proti Italiji moramo iti v boj do zadnje kaplje krvi, če nas bo pa napadel Hitler, pa bomo dvignili roke v zrak in proti njemu ne bodemo šli, da nam ne bodo več srbski smrkavci (mladoletni kralj Peter Karađorđević, op. p.) gospodarili. Če bomo dosegli, da pademo pod Nemčijo, tedaj bodem srbskim smrkavcem z ramen trgal čine."

Kljub njegovim nedvoumnim prizadevanjem po približevanju jugoslovanske države tretjemu rajhu nikomur ni bilo bolj jasno kot najvplivnejšemu predvojnemu slovenskemu politiku Antonu Korošcu, da se simbolni potencial "slovenske Švice" zunaj jugoslovanskega okvira razblini v nič. Javno in intimno se je zavedal, da se lahko slovenska skupnost, ukleščena med velike evropske akterje, ponaša s titulami modernosti, sladkega blagostanja in zavidljive izobraženosti zgolj v očeh tistega drugega, ki je nanjo gledal z juga! S sprejetjem političnega dogovora o oblikovanju Banovine Hrvaške avgusta 1939 je začela Kraljevina Jugoslavija pokati po šivih, saj se je odprlo novo polje avtonomističnih možnosti tudi za druge v Karađorđevićevo državno tvorbo združene skupnosti. Da je v državi prevladujoča srbska politika, soočena s hitro napredujočimi dezintegrativnimi procesi na ravni jugoslovanskega imaginarija, postregla s privlačno fantazmo Slovenije kot "naše", tj. jugoslovanske Švice, ki je severni del države trdno priklepala na kraljevo Jugoslavijo, se je morda zdela sijajna zamisel, vendar ni našla svoje ciljne publike. Toliko manj je razumljivo, da se ideja o slovenski Švici kot solidna redno pojavljala vse do današnjega družbenega trenutka, ki ga po dolgem in počez para prehod v digitalnost in globalni odziv na epidemijo covida-19, ko skupnosti zahodne civilizacije bolj kot anahronistična zazrtost v vzorčne modele držav zaposluje ujetost v primež interesov globalnih korporacij.