Kolumna Mateje Ratej: Smrtna tišina, tovariši!

Izkušnje jugoslovanskega in v njegovem okviru slovenskega odporniškega gibanja med drugo svetovno vojno kažejo, da je opogumljena, umno vodena in ustrezno mobilizirana skupnost v razmerah družbene zaostritve sposobna bistveno presegati svoje realne zmožnosti v boju za dosego zastavljenega cilja.

Akterji partizanske sanitete so ničkolikokrat pričali o smrtno ranjenih partizanskih telesih, ki so čudežno okrevala zaradi neprestanega vzdrževanja visokega nivoja zavedanja o uspehu skupnega prizadevanja vodstvenega kadra odporniškega gibanja. In čeprav organizatorji odpora skupnosti niso nikoli prikrivali resnosti položaja, v katerem so se znašli Slovenci po razdelitvi na tri okupacijska področja, hkrati tudi niso dopuščali možnosti brezglavih pohodov intimnih ali kolektivnih strahov ter paranoje, kakršne lahko danes opazujemo v uporih proti zdravstvenim ukrepom, temveč so člane skupnosti pozivali k enotni organizirani akciji, pri čemer so poskrbeli, da je vsak od njih razumel pomen in vlogo svojega prispevka k skupnostnemu delovanju.

Ko v nasprotju s tem danes opazujemo sebično gesto klenega štiridesetletnika, ki se s pomočjo družabnih omrežij publiki infantilno oglaša s proticepilskimi stališči s covidne postelje, zasilno organizirane na ginekološkem oddelku, je resda jasno, da imamo opravka z osebnostjo, ki jo je tragično začrtala uničevalska potrošniška ideologija minulih desetletij, vendar to ne spremeni dejstva, da so upravljavci epidemije zamočili v vseh zgoraj naštetih točkah. Med drugim niso bili sposobni oblikovati prepričljivega, vsebinsko razvejanega, a v vodstvenem zgledu enotnega javnega prikaza, da je epidemija koronavirusne bolezni ključni in akutni (samo)ohranitveni problem tako skupnosti kot vsakega posameznega člana v njeni sestavi, potencialno obvladljiv zgolj v skupnem odzivu. Prav tako je že zdavnaj napočil trenutek, ko upravljavci epidemije svojim državljanom ne bi več smeli prikrivati, da skrajno iztrošene potrošniške družbe nimajo več manevrskega prostora na opustošenem planetu, polnem življenje ogrožajočih odpadkov, ter so se zato primorane oprijeti vsake rešilne bilke za ohranitev – prvenstveno pač tistega logičnega ukrepa, s katerim je zahodna civilizacija obvladovala vse dosedanje zdravstvene krize moderne dobe, to je z množičnim cepljenjem.

Narodni heroj in mitski partizanski jezdec Alojz Kolman – Marok je bil v prvih letih druge svetovne vojne tisti organizator odporniškega gibanja, ki je z osebnim pogumom in izjemnim mobilizacijskim potencialom kar najbolj vplival na to, da so se (zlasti štajerski) Slovenci osvobodili dikcij slovenske etablirane politike o nujnosti sprejemanja okupacijske oblasti ter se prepustili radikalni spremembi bivanja s priključitvijo oboroženemu odporu. Leta 1911 na Dolenjskem rojeni aktivni artilerijski oficir jugoslovanske vojske se je po sporu z nadrejenimi že v tridesetih letih 20. stoletja priključil francoski tujski legiji. Z njo je deloval v francoskih kolonijah, najdlje pa se je legija zadrževala v Maroku. Afriško okolje je čokatega Kolmana temne polti očitno močno oblikovalo, saj je iz imena dežele kasneje skoval svoje partizansko ime, igraje je obvladal tudi osnovno sporazumevanje v več jezikih. Leta 1940 se je skušal vrniti v domovino, vendar je bil na italijansko-jugoslovanski meji aretiran, kapitulacijo jugoslovanske vojske je pričakal v zloglasni kaznilnici v Lepoglavi. Po izpustitvi se je jeseni 1941 priključil partizanom.

Sijajen strelec in mitraljezec je bil do leta 1942 v različnih vlogah udeležen v vseh bojih Štajerskega bataljona, njegovo ime pa je med štajerskim prebivalstvom postalo prislovično v bojih za Savinjsko dolino, ki jih je leta 1942 bojeval zlasti proti vermanom, pripadnikom Vermanšafta kot vojaškega krila Štajerske domovinske zveze, med katerimi so bili tudi mnogi Slovenci. V naslednjih letih je bil komandant več partizanskih enot, med drugim namestnik komandanta četrte operativne cone in namestnik komandanta 15. divizije. Vodil je partizansko mobilizacijo v Zasavju in praktično vse preboje partizanskih čet preko Save z nemškega na italijansko okupacijsko ozemlje. Nekajkrat se je zadrževal tudi na Pohorju, kjer sta bila v bataljonu njegova polsestra Ana in njen mož Franc Vresk; oba sta januarja 1943 padla pri Osankarici. Izrazit operativec, ki je z natančnostjo sokola z glav kurirjev ali borcev streljal za vojskovanje neprimerne klobuke kot sicer obvezna moška pokrivala tistega časa, se je leta 1944 znašel v vlogi komandanta zaščitne brigade Glavnega štaba NOV in POS, saj so vojaške operacije na Štajerskem sčasoma presegale njegovo vojaško znanje.

Da je bil Marok zlasti v letih do kapitulacije Italije jeseni 1943 najznamenitejši štajerski partizan, je imelo mnogo opraviti z njegovo robinhudovsko naravo, saj je nekdanji otroški kmečki hlapec v bojih zaseženo blago vselej radodarno razdelil med lokalno prebivalstvo. Nič manj vznemirljiva za od vojne utrujene in izžete Štajerce, ki so le počasi in previdno nadomeščali poprejšnjo naklonjenost hitlerizmu s privrženostjo "gošarjem", ni bila romantičnega eskapizma polna zgodba o ljubezni partizanskega komandanta Maroka s kmečko hčerjo Johanco, ki je dvigovala ljubosumne obrvi naklonjenosti željnih deklet, med vojno oropanih izrazov ljubezni.

Mitja Ribičič, politkomisar Kamniško-savinjskega odreda, ki mu je leta 1943 poveljeval Marok, je opisal komandantov nezmotljivi instinkt, ko je kljub nemogočemu terenu natančno vedel, kje se nahajajo, in je vselej izvil svojo četo iz obročev, v katere so Nemci tako radi vklepali partizanske skupine. V kipeči samozavesti, ki je lahko pristajala samo njemu, je v nasprotju s partizanskimi borci neizmerno rad opozarjal nemško vojsko nase s klici: "Tu je Marok! Pridite sem!" ali pa je poveljnike okupatorske vojske v nemškem jeziku pozival k predaji: "Tu je Marok! Obkoljeni ste od brigad." Soborce je znal z neslutenimi obrati razpoloženja hipoma razbremeniti strahu; ob premikih skupine po nevarnih področjih je od njih zahteval smrtno tišino. Ukaz je šel šepetaje od ust do ust, pri čemer se je Marok jezil na zvok vsakega kotalečega se kamna. Ob približevanju prometni poti je na kolono legala gosta napetost, a poveljnik je že ocenil položaj, se obrnil nazaj in glasno zavpil: "Smrtna tišina, tovariši, pri cesti smo!"

Novembra 1944 se je svetovljanski Marok poslednjič znašel v primežu simbolike ultimativnega slovenskega spopada v naročju druge svetovne vojne. Domačijo pri Koprivniku na Kočevskem, kjer se je zadržal med partizanskim pohodom, so obkolile nemške in domobranske enote, ki se jim ni mogel izmuzniti. Rojen vojak je dobro vedel, kakšna vojaška trofeja bi bil ujeti Marok za nasprotnike, še posebej za tiste iz vrst rojakov, zato je zadnji naboj prihranil zase. Da je v delčku zgodovinskega časa, ki ni poznal nevtralnih pozicij, pač pa zgolj tiste za ali proti, Marokova osebnost predstavljala popoln odmerek prizadevnega predajanja skupnosti, je pričalo dejstvo, da so partizani truplo karizmatičnega soborca v nasprotju z dotedanjo nemško in domobransko prakso skrunitve našli čudovito nedotaknjeno. Njegov pogreb je bil nato zadnje mobilizacijsko dejanje heroja v krvavi simfoniji kolektivnega slovenskega upora, saj so partizani po prebranih govorih v pričakovanju salve pobesneli, nad glavami pogrebcev so pričele iz brzostrelk gosto deževati krogle, ki so jih spremljali pretresljivi kriki: "Zdravo, Marok!"