Kolumna Mateje Ratej: Upor pripada neustrašnim

Ta poganja protestnike, ki se razlivajo po ulicah (tudi ljubljanskih), ker zavračajo pogoj PCT, ki ga je kot predigro splošnemu cepljenju prebivalstva sprejel ves zahodni svet. Strah za dobrobit telesa vodi logiko razmisleka, ki je že davno podlegel diktatu potrošniške ideologije življenjskih slogov, da bi utegnilo cepivo škoditi organizmu, čeprav so naša telesa izpostavljena za zdravje škodljivim snovem z vsakim vdihom zraka v svetovnih mestih (tudi slovenskih) in z vsakim ugrizom v hrano (tudi "našo"), pridelano na okoljsko iztrošenem planetu. Da so hipni nagonski upori, porojeni iz strahu ob zaznavi tektonskih procesov v času velikih družbenih zlomov, neproduktivni, je pred osemdesetimi leti povedno ilustriral pojav slovenskih belogardističnih in domobranskih enot, ki so se v brezglavem strahu pred komunisti podvrgle službi najprej italijanskega in nato nemškega okupatorja, medtem ko je na drugi strani pod vodstvom komunistov zraslo organizirano odporniško gibanje z jasno artikulirano antifašistično agendo.

Čas skrajne družbene zaostritve potrebuje neustrašne posameznike, ki so se v nasprotju z večino zmožni pretolči skozi temine primarnega strahu, se prepustiti toku orjaških družbenih sprememb in s tem omogočiti okoliščine za pravi upor. Tovrstni zgodovinski liki so neprijetne in kompleksne osebnosti, ki v usodnem dogajanju generirajo žarišča kolektivne akcije. Eden najvidnejših takšnih akterjev druge svetovne vojne na Slovenskem je bil narodni heroj Stane Semič - Daki, čigar kontroverze v času preoblikovanja predstavnega sveta ob spopadanju s pandemijo pogosto zlorablja nekonsistentna in neinteligentna ideološka falanga Janeza Janše med poskusi povzdigovanja slovenske kolaboracije - nazadnje s poniževalno gesto polaganja vencev domobrancem s strani Slovenske vojske kot neposredne varuhinje vrednot narodnoosvobodilnega gibanja.

~

Z neustavljivo energičnostjo, ki je žarčila pogum in bojevitost na sleherno partizansko enoto, sredi katere se je pojavil, je bil Stane Semič - Daki, po rasti majhen, a neverjetno prizadeven nekdanji španski borec, pomemben protagonist vojaških spopadov med pripadniki odporniškega gibanja in slovenskimi kvizlinškimi enotami na Dolenjskem vse od njihovega pojava leta 1942. A tako kot tisto, kar se nam slika pred očmi ob izreku zlovešče besede Hitler, ni podoba človeka, temveč seštevek kolektivnih nerazumevanj, strahov, sovraštev in nasilja, ki jih je karizmatični lik v delčku zgodovinskega časa prisesal nase, tako je tudi Dakijevo ime odlična prispodoba eksplozije družbenih antagonizmov slovenske predvojne družbe, ki jih je v okoliščinah globoke socialne neenakosti in visoke stopnje brezposelnosti generiralo naraščajoče svetovnonazorsko in idejno nasprotje med ilegalnim komunističnim gibanjem ter prevladujočo katoliško politiko. Družbeni konflikti so z nekontrolirano silo privreli na dan ob zlomu mirnodobne miselnosti z nastopom vojne, mnogo razsežnejše od robov slovenskega sveta. Pri tem je bilo na komunizmu utemeljeno in organizirano slovensko odporniško gibanje v antifašistični konstelaciji sveta, ki se je izrisala že do konca leta 1941, predestinirano za zmago.

V zaletu prve svetovne vojne na Velikem Vrhu na Blokah rojeni kmečki sin Stane oziroma Stanko Semič je občutje vojne kot naravno stanje vsrkal v vsako celico svojega čokatega in žilavega telesa. Pred odhodom v Španijo, kjer se je leta 1937 pridružil republikanskim silam, je bil ta izučeni pek, ki je sredi tridesetih let 20. stoletja pekel zlate hlebce pri frančiškanih v Tacnu, brezposeln vojni obveznik. Po enomesečnem dopustu se ni več javil v svoji enoti jugoslovanske vojske, temveč se je skupaj z drugimi prostovoljci preko Pirenejev skrivoma spustil v Španijo. Spretnega in hitrega frontnega bolničarja, ki je bil na strani republikanskih sil sicer vojak brez čina, so ranjeni vojaki začeli klicati Daki, tj. majhen doktor, kar je povedalo marsikaj o samozavesti in odločnem nastopu dvajsetletnika, ki se je že doma pridružil komunističnemu gibanju. Vrnil se je tik pred nemško okupacijo Kraljevine Jugoslavije in ostrmel, ko so mariborski policisti jeseni 1940 v vlaku pri Spielfeldu (Špilje) nemške kolege pozdravili z visoko dvignjeno roko: "Heil Hitler!" Poleti 1941 je postal partizan. Zadnje tedne pred odhodom v gozdove je delal v klavnici sestrinega moža v Zagrebu. Zdelo se je, da je Daki pripravljen na novo dolgotrajno prelivanje krvi.

Ko so se jeseni 1942 vzdolž nemško-italijanske meje na Savi začeli resnejši boji med pripadniki odporniškega gibanja in njegovimi slovenskimi nasprotniki pod okriljem italijanskega okupatorja, je bilo partizansko ime Staneta Semiča že pojem. Njegovo nalezljivo borbeno eksplozivnost so dobro poznali in se je bali tudi pripadniki bele garde. Čeprav je bil marsikdo med njimi Dakijev znanec ali celo bloški sošolec ter je zato včasih pred spopadi slišal, naj le pride "komandantek Stanček" nad njih, ni komunist na belogardiste nikoli gledal drugače kot na privržence osovražene katoliške etablirane politike, nasprotnike socialne enakosti in sodelavce okupatorja. Nacionalna dezintegracija, ki je v osrednjem slovenskem prostoru zavrela skupaj z vojaškimi spopadi med partizani in belo gardo, je bila na Štajerskem dobro vidna že v letih pred vojno in posebno po nemški priključitvi Avstrije leta 1938, ko se je dobršen del slovenskega štajerskega prebivalstva odvrnil od jugoslovanske države in slovenskih sorojakov - najagresivneje od tamkajšnjih primorskih beguncev - ter se v pričakovanju izboljšanja socialnega položaja zagledal v nemški rajh. Mlade generacije so po zlomu avstro-ogrskega imaginarija po prvi svetovni vojni vztrajno in nepomirljivo zahtevale izpostavitev socialnega vprašanja pred nacionalnim, vendar politični razred v okoliščinah razcveta ideje o nacionalni samoodločbi, katere negodno dete je bila tudi prva jugoslovanska država, tega čedalje večjega družbenega antagonizma ni znal in ni zmogel razrešiti v okvirih in pogojih parlamentarne demokracije.

Morda je k enigmatičnosti partizana Dakija pripomogla njegova nevpadljiva pojavnost, v kateri niti ob počasnem analiziranju in pri najboljši volji ni bilo mogoče odkriti nič posebnega, a je v celoti in predvsem v odnosu do tovarišev silovito zažarela. Predanost ideji enakosti mu je preprečevala, da bi bil pokroviteljski do svojih borcev, ki so mu kljub temu brez izjeme sledili, ko je v vojaških akcijah zlahka in brez navalov brezglavosti, ki se je v kriznih trenutkih rada prikradla med odpornike, sprejemal odločitve. Ko so mu partizani nekaj mesecev po imenovanju v podpolkovnika poleti 1943. le vsilili zlate našitke, je ob prikazni tako okičenega, hkrati pa nadvse uborno oblečenega in obutega ter ušivega poveljnika prasnila v smeh celo kmečka hči, ki je še trenutek prej jokala, saj so partizani njeni družini iz hleva odpeljali "živinče", predvsem pa v strahu pred najhujšim, ker sta bila njena brata belogardista. Ostala je živa, podpolkovnik Semič pa za soborce še naprej tovariš Daki.

Razumljivo, da je ime reaktivnega in okretnega bojevnika vzbudilo pozornost tudi med vodstvom slovenskega odporniškega gibanja. Z Edvardom Kocbekom sta se srečala poleti 1942. Presenetili sta ga Semičeva drobna postava ter sključena in na stran viseča drža, ki je bila posledica revmatizma z bojnih polj, čeprav je partizan tedaj štel šele sedemindvajset let. Kot običajno ob srečanju z nadrejenimi je bil Daki tudi ob seznanitvi s Kocbekom zadržan, sramežljiv in redkobeseden. A Kocbek je bil specialist za nianse: "Fantje imajo posebno razmerje do njega, v njem vidijo srečo, ki je dobro biti blizu nje, da se te krogla ne prime. Zato se okrog njega že ustvarjajo prvine osebnega mita. Njegov preprosti obraz pa mi je obenem skrivnosten. Podoba je, da ne skriva posebnega duševnega življenja, in vendar so njegove gube tako pomenljive."

Čeprav Stane Semič ni bil poosebljenje duhovne razgledanosti, je bila zanj trideset let po koncu vojne največja dragocenost iz časa skrajnosti in nasilja pesniška zbirka Mateja Bora, ki jo je poleti 1942 dobil v dar od pesnika. In celo Bor je dve leti mlajšega Dakija po njegovi vrnitvi iz Moskve - tja je bil poslan na enoletno šolanje že novembra 1944 - ob prvem srečanju po koncu vojne ter soočenju z mitom v človeški podobi pričel vikati. Proti koncu vojne je vodstvo odporniškega gibanja z umiki Staneta Semiča v zaledje vse bolj pazilo, da ne bi izgubilo magičnega borca, toda v izgradnji socialistične družbe nato ni sodeloval z omembe vrednim prispevkom. Pač, v petdesetih letih 20. stoletja je kot močna simbolna figura vodil osrednji muzej revolucije v Ljubljani. Da se v povojnem socialističnem sistemu ni najbolje znašel, daje med drugim slutiti trdo stališče "Najboljši so padli", kakor je v začetku sedemdesetih let 20. stoletja s sebi lastno neizprosnostjo naslovil spomine, ki so tudi zato, ker Daki ni imel nobenega smisla za olepševanje vojne, lahko izšli edinole v samozaložbi.