Kolumna Renata Baretića: Krivi cepivo, 5G ali chemtrailsi?

Spominjam se, kako so se, ko sem bil še majhen, odrasli zafrkavali na račun generacije svojih staršev, v kateri je bilo precej takih, ki so še 25 let po koncu druge svetovne vojne preko zvez naknadno dobivali potrdila, da so bili davno tega, četrt stoletja prej, pripadniki jugoslovanske narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov. Spominjam se tudi tega, da so šale o takih prevarantih – kot tudi druge šale na račun Tita, partije in socializma kot svetovnega procesa – odrasli pripovedovali s tišjim glasom, da jih mi, otroci, ne bi slišali in jih pripovedovali naprej, saj bi lahko zaradi tega nastradali v šoli ali bi, bog ne daj, na vrata družinskega doma potrkali miličniki … Seveda smo tisti najbolj radovedni slišali bolj ali manj vse, najbolj nori med nami pa se teh šal, evo, spominjamo še danes.

Ta teden je eden od resnih hrvaških portalov objavil uradni podatek, da je od začetka pandemije do začetka decembra (torej v manj kot dveh letih) Hrvaška "bogatejša" za 3324 novih braniteljev iz domovinske vojne (tiste, ki ni bila nikoli uradno razglašena, vendar se je končala, tako pravijo, pred 26 leti). To pomeni približno pet novih braniteljev na dan, vključno z dela prostimi dnevi. Da je veselje še večje, je bilo v enakem obdobju uradno registriranih tudi 5497 novih vojnih invalidov.

Tako dolgotrajne amnezije in nenadnega masovnega okrevanja po njej v zgodovini medicine ne pomnijo! Ali so razlogi za to chemtrailsi, omrežje 5G in Gatesovo cepivo, mora internet še raziskati, do tedaj pa bi morali verjeti pristojnim ministrstvom, ki sporočajo, da je za vse kriva počasna administracija, in to prav administracija teh ministrstev!?! Za karkoli že gre, dejstvo je, da je sedanje število tistih, ki jim je država uradno priznala status braniteljev, tudi če odštejemo vse, ki so od leta 1995 do danes preminili, večje od pol milijona! Natančneje, kar 513.140 moških in žensk je med letoma 1991 in 1995 Republiko Hrvaško ubranilo pred srbočetniško agresijo. Plus približno pet tisoč tistih, katerih status še danes administrativno rešujejo.

Vsi ti ljudje so tudi danes, 26 let po koncu nikoli razglašene vojne, bolj enakopravni od nas drugih. Imajo pooblastila, o katerih lahko mi, ki smo tedaj opravljali svoje delo, da je družba kolikor toliko delovala (trgovci, železničarji, čistilke, učitelji, novinarji, poštarji, civilni piloti …), ne moremo niti sanjati. Imajo jih tako oni kot tudi člani njihovih družin, pri izobraževanju, zaposlovanju, reševanju stanovanjskih in zdravstvenih težav, da zdaj ne naštevam vseh podrobnosti, ker bi za to porabil še najmanj pol strani. Namesto naštevanja, evo, samo en ilustrativen detajl – nekemu nevarnemu in zlemu družinskemu nasilnežu je hrvaško pravosodje nedavno kot olajševalno okoliščino (torej, vsaj nekaj mesecev manj bo v zaporu) priznalo to, da ima status, trikrat lahko ugibate, hrvaškega branitelja …

Kar človeka najbolj zmede, je dejstvo, da država, torej Republika Hrvaška, skoraj enako obravnava tako prostovoljce, ki so na bojišču preživeli vsa štiri leta, si poleti 1991 sami kupovali puške za tisoč nemških mark in za vsak naboj plačali dve marki (če niso bili člani HDZ, če pa so bili, tako mi je tedaj povedal neki HSS-ovec, je bila cena naboja pol nižja, medtem ko vsakega niti niso zaračunali), in tiste, ki so bili pozneje mobilizirani in so na bojišču preživeli dva ali tri mesece, vnaprej popolnoma opremljeni. Zakaj bi bili vsi izenačeni glede veteranskih pravic, tako med seboj kot s tistimi, ki fronte niso niti povohali? In zakaj država malo ne pospeši te svoje administracije, namesto da iz leta v leto sama sebe izpostavlja posmehu, ko objavlja nove in nove tisoče braniteljev in ranjencev iz že zdavnaj končane vojne?

Eh, zakaj to, zakaj tisto … Če bi hoteli temeljito odgovoriti na vsa ta vprašanja "zakaj", bi potrebovali ves dan (najmanj enega!) znanstvenega dela in ne le eno časopisno kolumno. Kolumna lahko ponudi samo banalen sklep: zato, ker to ustreza HDZ, ki vedno, ko je na oblasti, osveži število državljanov in celih družin, odvisnih od njene milosti, hvaležnih in poslušnih ljudi, ki dobro vedo, katero ime morajo obkrožiti na naslednjih volitvah. To je samomorilna in hkrati perfidna in banalna igra, kajti če bosta tako število braniteljev kot število mladih, ki zapuščajo državo, še naprej naraščala s sedanjim tempom, že čez deset let na Hrvaškem ne bo več nikogar, ki bo s svojim delom in davki na dohodek plačeval vse te beneficije.

Še posebno, če se uresničijo mokre sanje Milorada Dodika in v BiH spet izbruhne vojna, Hrvaška pa se spusti v novo pustolovščino v sosednji državi … Se opravičujem, vem, da to ni niti malo primerna tema za praznično številko, toda sodim med tiste, ki niso sposobni niti za en dan pobegniti pred svojimi strahovi in skrbmi. In to zgoraj napisano je samo odstotek tega, česar se bojim in zaradi česar sem zaskrbljen.