Na dan, ko pošiljam ta tekst iz Splita v Maribor (in prispel bo v manj kot petih sekundah!), mineva natanko 38 let, odkar je bil v časopisu objavljen moj prvi članek in sem začel živeti od novinarstva. Okej, od pisanja na splošno, vendar v največji meri od novinarskega. To je resnično dovolj časa, da sem lahko v živo spremljal, kako ta moja obrt - ki sem se je izučil pri odličnih mojstrih - propada hitreje in bolj strmoglavo kot katerakoli druga. Ja, obrt, ker zame novinarstvo ni nič drugega kot obrt. Nikar ne dovolite svojim otrokom, da se vpišejo na študij novinarstva - to je najbolj neumna možna izbira za prihodnost. Novinarstvo ni znanost, novinarstva ni mogoče študirati, ampak se ga naučiš skozi vsakdanje delo.
Pred približno sto leti je Karel Čapek v knjigi Kako kaj nastane napisal nekako tako (citiram ga po spominu, ker knjige trenutno nimam pri roki): "Še nikoli niste naleteli na kirurga, ki je propadli odvetnik, niti na fizika, ki je propadli igralec; vsi, ki ne uspejo v poklicu, o katerem so sanjali, končajo kot - novinarji." Zato je, ponavljam, daleč bolj modro študirati karkoli drugega, saj lahko še vedno postaneš novinar, če slučajno v tistem ne uspeš. Ker kaj pa boš, če si doštudiral novinarstvo in v njem nisi uspel? Boš pilot? Astrofizik?
Na propadlih, nesojenih karierah z raznih področij je nastajalo odlično, profesionalno in strokovno novinarstvo. Nekoč. V času, ko je bilo starejšim kolegom (in kolegicam, seveda) v uredništvu še mar za to, kako bo "njihov" medij videti, ko se bodo oni nekega dne poslovili in odšli bodisi v pokoj bodisi pod rušo. Toda v zadnjem četrt stoletja je vsem postalo vseeno za vse (jasno je, da posplošujem samo zaradi poante, pa še ta se nanaša samo na Hrvaško in nikakor ne na katero drugo državo) in naša obrt je propadla, kot ni nobena druga.
Če bi druge obrti propadale enako hitro in enako nezainteresirano kot novinarska, bi keramičarji danes ploščice v kopalnici lepili z lakom za nohte, čevljarji bi pete popravljali z visokonapetostno elektriko, električarji bi luči montirali s hidravličnim kladivom, vulkanizerji pa bi pnevmatike menjavali s pilo in dletom ... To sem ponovil že stokrat tako na glas kot pisno, vendar brez kakršnegakoli učinka. Domnevam, da vsi čakajo, da izumremo tudi mi, predzadnja generacija "stare šole", potem pa bodo teren vse hitreje zavzemali poslušni nevedneži, večina z nazivom diplomirani novinar.
Če bi druge obrti propadale enako hitro kot novinarska, bi keramičarji danes ploščice lepili z lakom za nohte, električarji bi luči montirali s hidravličnim kladivom ...
Najnovejšo potrditev takih slutenj sem dobil pred dvema tednoma, ko je Slobodna Dalmacija (splitski dnevnik in novinarska hiša, ki sem ji žrtvoval vsaj tretjino svoje delovne dobe) kot hud škandal navedla dejstvo, da je neka ženska nekje v Dalmaciji, sicer diplomirana psihologinja z vsemi potrebnimi strokovnimi referencami, zaposlena v lokalnem (prav tako neimenovanem) centru za socialno delo, čeprav so jo v mladosti dvakrat prijavili zaradi prostitucije (šlo je za prekršek in ne za kaznivo dejanje). Še tri dni so raztegovali to zgodbo, še naprej brez imena in brez lokacije, ne glede na to, da so bile te prijave podane že davno, in ne glede na to, da je ta ženska medtem doštudirala, diplomirala in pridobila vse ustrezne kvalifikacije za opravljanje dela, zaradi katerega so jo zaposlili. Z drugimi besedami - vsaka psihologinja v vsakem dalmatinskem centru za socialno delo je zdaj pod drobnogledom škodoželjnih someščanov, kolegic in kolegov. Šele ko se je kolegici v bran oglasilo okoli tristo psihologov, šele po objavi odprtega pisma zgroženega Hrvaškega novinarskega društva (ki je - seveda zaman - zahtevalo kolektivni odstop celega uredniškega kolegija), se je oglasila tudi nedavno imenovana nova glavna urednica Slobodne Dalmacije, ki je, ne da bi se komurkoli konkretno opravičila, izjavila, da vsa ta licemerno moralistična zgodba odraža stališče celotnega uredništva.
No, se je pa na to odzvalo to uredništvo samo, vseh 148 novinarjev, se ogradilo od te izjave ter zahtevalo takojšen in nepreklicen odstop glavne urednice. Kar se seveda še ni zgodilo. Toda to nas spet vrne na začetek zgodbe: ta glavna urednica (njenega imena namenoma nisem napisal, ker dejansko nikomur, niti med hrvaškimi novinarji, do nedavnega ni pomenilo nič) je bila na ta položaj na tragikomičen način in v nasprotju z voljo večine svojih kolegov oktroirana s strani posttranzicijskega lastnika Slobodne Dalmacije, ene najvplivnejših, najuglednejših in hkrati najbolj osovraženih odvetniških družb v državi.
V prvem poskusu ji ni uspelo dobiti glasov večine novinarjev, ker se je do tedaj ukvarjala izključno z "lifestyle" temami, kot so "pet kosov oblačil, ki jih morate imeti v omari to jesen" ali, posmehljivo improviziram, "Črmljika Brunčić spet šokirala oboževalce: poglejte, kako!". Po ponovnem glasovanju so imena novinarjev in novinark, ki se ga niso niti udeležili, ker se jim je vse skupaj gabilo, preprosto pripisali v rubriko "za" in tako je, evo, z odvetniško prebrisanostjo revica postala naslednica na vrhu impresuma, ki so ga nekoč krasila imena pravih velikanov novinarstva. In že čez nekaj tednov se je proslavila s "škandalozno" zgodbo o ženski, ki si je lahko v mladosti - niti to ni nemogoče! - morda le z občasnim prodajanjem svojega telesa financirala študij psihologije, namesto da bi zaslužek vložila v kakšen nov "must have gadget" ali katerega od "petih kosov oblačil, ki jih to jesen moraš imeti v omari". O ženski, ki morda danes zaradi lastnih izkušenj svoje delo psihologinje opravlja veliko obzirneje, sočutneje in uspešneje kot večina njenih kolegic in kolegov. Kljub dvema prijavama (naj ponovim, samo zaradi prekrška!), ki ju v skladu z nobenim hrvaškim in niti mednarodnim zakonom po določenem času ni dovoljeno omenjati v javnosti.
Ostali sta mi še dve leti do novinarskega jubilejčka. Do takrat vas bom še gnjavil (tudi Hrvate, ne skrbite) na ta svoj starinski način, nato pa bom, verjamem, na ves glas navil tisti prastari refren izpred skoraj petih desetletij: "Too old to rock'n'roll and too young to die." (Prestar za rokenrol in premlad za smrt.) Ali vsaj znani Gloverjev citat iz filma Smrtonosno orožje: "I'm too old for this shit." (Prestar sem za to sranje.)
Obiščite spletno stran brez oglasov.
