Vsem, ki me poznajo, je znano, da se s svojim hrvaškim predsednikom Zoranom Milanovićem strinjam v samo desetih odstotkih tega, kar izgovori, pa še ti odstotki so v glavnem vezniki (in, pa, ter, ne, niti, a, ali, ampak, toda, marveč …) plus še nekaj pomožnih glagolov in prislovnih določil. Vse drugo, kar omenjeni dostojanstvenik pove, je težko prebavljiva verbalna enolončnica, sestavljena iz žalitev, zgrešenih primerjav, šepavih metafor, latinskih citatov in vseh možnih izmikanj. Toda njegovo retorično vprašanje iz preteklega tedna - "S čim pa naj bi hrvaški mejni policisti odvračali ilegalne migrante, morda s pahljačami?" - lahko podpišem v celoti.
Prav tako kot bi lahko v celoti podpisal vsak izraz zgražanja nad nasiljem, ki ga mimo vseh hrvaških zakonov in mednarodnih konvencij uporablja nemalo število hrvaških mejnih policistov – ne tistih, ki na uradnih mejnih prehodih sedijo v hiškah in pregledujejo potne liste, ampak tistih, ki so razporejeni po gozdovih in gorah, več deset kilometrov oddaljenih od najbližjega uradnega mejnega prehoda. "Vsak izraz zgražanja" sem napisal malo prej, vendar ne tudi tistih, ki prihajajo iz Zagreba in Bruslja ter glavnih mest posameznih članic EU.
Tisti, ki redno berejo te moje kolumne, vedo, da sem v njih najpogosteje pisal proti vseprisotnemu licemerju. Toda to, kar je mogoče slišati na Hrvaškem – pa ne samo tukaj –, je absolutni vrhunec licemerja na najvišji ravni.
Za tiste, ki niso v celoti seznanjeni: mednarodni novinarski ekipi, zbrani v raziskovalni mreži Lighthouse Report, je uspelo pred nekaj tedni na skrivaj posneti enotno maskirane moške, kako v gozdu na hrvaško-bosanski meji mlatijo (v glavnem po nogah) civiliste temnejše polti in v angleščini vpijejo nanje: "Vrnite se v Bosno!" Ti maskirani pretepači nedvoumno nosijo in uporabljajo opremo hrvaške policije, čeprav na njej ni nobenih uradnih oznak. Posnetki so v 24 urah zaokrožili po vsem zahodnem svetu. Uradni Zagreb je najprej, tako kot vedno do zdaj, vse skupaj zanikal, na koncu pa vseeno priznal, da gre za policiste, izrazil zgražanje nad njihovim početjem in trojico takoj suspendiral. Govori se tudi o sankcioniranju lokalnega policijskega komandirja, ki, mimogrede povedano, sploh ni nadrejen vodu pretepačev. Notranji minister in šef policije seveda niti ne pomislita na to, da bi ponudila svoj odstop, vsaj formalno, čeprav jima to sugerirajo celo iz samega policijskega sindikata. Zakaj bi onadva ponudila svoj odstop, prosim lepo, če absolutno nikoli in nikjer in nikomur nista ukazala, naj na tak nezakonit način ravna z migranti? Poleg tega gre seveda samo za "posamični incident", ki so ga na skrivaj posneli poredni novinarji.
V kolumnah sem najpogosteje pisal proti vseprisotnemu licemerju. Toda to, kar je mogoče slišati na Hrvaškem – pa ne samo tukaj –, je absolutni vrhunec licemerja na najvišji ravninajvišji ravni
Zgroženi so tudi v Bruslju, evo, sploh ne morejo priti k sebi od zgražanja nad tem, kaj počnejo Hrvati na svoji meji. Za nadzor meje smo jim dali kup denarja, pa glej jih zdaj … Ta denar bomo zahtevali nazaj, če bodo nadaljevali tako početje!
In tako bo zgodba o policijskem pretepanju ilegalnih migrantov že čez kak dan utonila v pozabo, dokler neki zlonamerni novinarji spet ne bodo odkrili kakšnega novega "posamičnega incidenta" in spet povzročili cele drame, ki bo imela približno enake posledice (v Zagrebu bodo vse skupaj najprej zanikali, nato omahljivo priznali, kaznovali dva, tri posnete pretepače plus nekega nepomembnega komandirja; v Bruslju se bodo malo zgražali, zagrozili z odvzemom denarja za varovanje meje in prešli na pomembnejše teme) in trajala približno enako dolgo. Kajti, če smo iskreni, točno tako stanje ustreza in Zagrebu in Bruslju.
Hrvaška ima najdaljšo kopensko zunanjo mejo EU in si tudi silno želi vstopiti v schengensko območje. Ravno zaradi te želje ni pred šestimi leti ogradila svojega ozemlja z bodečo žico (nekatere države so to namreč storile, kar ste zagotovo že slišali), čeprav je na drugi strani meje, v BiH, neizčrpen vir nesrečnežev, ki so prehodili pol sveta, da bi se nekako prebili do zahodne Evrope. Zahodne Evrope, ki ji ne pride niti na misel, da bi še enkrat sprejela toliko migrantov, kolikor jih je sprejela v prvem naletu. In zato bo – kljub formalnemu pohujšanju – pravzaprav navijala za Hrvate in za čim več "posamičnih incidentov", po možnosti s čim manj novinarji v bližini.
Da ne bom preveč modroval, bom končal s citatom iz kratke, vendar kristalno jasne analize, ki jo je pod naslovom EU-skladi za mlatenje ljudi na regionalnem portalu Bilten.org objavil kolega Marko Kostanić:
"V tem je vsa skrivnost političnega ravnovesja, ki bi ga rade dosegle vodilne države EU na čelu z Nemčijo, to je umirjene opcije na oblasti v teh državah. Skrajna desnica je dovolj prisotna, da se lahko mi izkažemo kot demokratični čuvaji 'evropskih vrednot', vendar ni dovolj močna, da bi ta imidž ogrozila. Da se to ne bi spremenilo, financiramo pendreke na periferiji, ki skrivajo svojo identiteto, s čimer ostajajo veljavne tudi reputacijske razlike v odnosu do njih. Usode ljudi so samo transakcijski strošek."
Obstaja kdo, ki mu ni kaj jasno?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
