Po zaslugi nenavadnega razumevanja funkcije Igorja Zorčiča je zakon o socialni kapici šel skozi prvi filter: tu ne gre za nič drugega kot za novo poimenovanje stare ideje. Namesto da bi višanje plač potekalo v obratni smeri, torej največ revnim in najmanj bogatim – evo rešitve, dostojne "glupega naroda", kot ga je poimenoval Jelinčič, eden od prejemnikov naboja in groženj v kuverti. Kaj pa drugega kot neumnega, če lahko pogoltne izjave Rosvite Pesek o "povišanju plač"! In ob "povišanju plač" še dva družbeno škodljiva zakona ... Obstaja sploh še kdo, ki se čudi, da nek minister v našem imenu prikazuje jedrske centrale kot obrate za proizvodnjo zelene energije?
S kapico na glavi (predstavljam si jo v več barvah in z zvončki) lahko zdaj opazujemo, kako je Janša končno dojel, kakšna bi lahko bila prava grožnja, in jo morda tako tudi izvedel. Namreč, namesto da bi javnost pomiril, je že primerjal svoj položaj žrtve s Pahorjevim in dvigoval temperaturo. Do določene mere razumem razburjenje: razbili so mi okno, mi dvakrat poslali kuverto s skrivnostnim prahom, v Janševih medijih sem vsaj dvajsetkrat doživela javne grožnje s smrtjo in opise, kako jih uresničiti ... In seveda pokasirala pripombe, da sem si vse to sama naredila. Policija niti enkrat ni odkrila storilca in me je s tem tudi seznanila. Upam, da bo v primeru Janše uspešnejša.
Naj vsemu skupaj pridamo še bolj veselo noto – evroposlanec Bogovič je za francosko televizijo France24 izjavil, da je Janša tvitnil "prestitutke" in ne prostitutke. Ker evroposlanec Bogovič nima pojma o stilistiki, francoski kulturi in verjetno niti o jeziku, naj ga ob tej priložnosti obvestim, da je s to svojo izjavo izzval veliko smeha: uporaba kalamburja (francoski izraz) oziroma spremenjene, a prepoznavne besede namesto prave pravzaprav poudarja ravno besedo/termin, s katero se šalimo! Če bi Janša uporabil kalambur (pa ga ni), bi bil v očeh francoskega občinstva še bolj kriv za žalitve ... Podrobnost, da je evroposlanec lagal, ostaja.
Tako sedimo na rečnem obrežju, s kapico z zvončki na glavi in po Ruplovem nasvetu menda čakamo, da reka mimo prinese trupla naših sovražnikov ... Ne bi nas smelo presenetiti, če bi po reki priplavala kar naša: kot ena od rešitev, to sploh ni nerealno. Po vseh obtoževanjih, da so gesla in protestni transparenti grožnje, da so to tudi simbolni performansi, je treba v trenutku, ko se zgodi nekaj podobnega pravi grožnji, obtoževanje pač prestaviti na drugo raven, morda tudi v akcijo, torej na novo stopnjo strahovlade. Ta oblast si ne more dovoliti, da bi bila demantirana, še manj, da bi se opravičila in denimo dejala – to zdaj je prava grožnja, tisto prej je bil le politični spin, neumnost. Kako opravičiti ves tisti trud, ki je bil vložen v laži in propagando? In rešitev ne bi smela biti še ena javna sramota: oblast bi preprosto morala priznati, da miroljubne demonstracije niso leglo nasilja, da tresenje ograje ni agresija, da posamezni incidenti niso brutalizacija, da branje ustave ni prekršek. Ločiti med različnimi protesti bi bilo za vlado koristno, namesto da nenehno krivi ene za druge in obratno, po trenutni volji nerazsodnih oblastnikov. Če je tisti, ki je poslal grožnje, realna oseba, je pravzaprav dal vladi možnost, da se vrne v realnost, da si pridobi vsaj kanček verodostojnosti, da deluje odgovorno. Toda za zdaj ne kaže, da bo to možnost izkoristila. Le zakaj?
Evroposlanec Bogovič je za francosko televizijo France24 izjavil, da je Janša tvitnil “prestitutke” in ne prostitutke. Ker evroposlanec Bogovič nima pojma o stilistiki, francoski kulturi in verjetno niti o jeziku, naj ga ob tej priložnosti obvestim, da je s to svojo izjavo izzval veliko smeha
Kapica z zvončki ima svoje prednosti: najrazličnejše misli pritavajo v glavo, in ne samo o lastni odgovornosti. Recimo, da je splošna želja vseh, ki protestirajo, zamenjava vlade z volitvami. To bi v najboljšem primeru pomenilo odpravo najhujših oblik politike in politkantstva, zamenjavo obrazov, spremembo vedenja, morda tudi konkretnih ukrepov, zakonov, morda tudi na socialnem, zdravstvenem, šolskem, znanstvenem in kulturnem področju. Toda sprememba, ki jo ta družba – in tudi sicer večina današnjih družb – najbolj potrebuje, je veliko veliko več od tega, gre za spremembo družbenih odnosov. Taka temeljita sprememba bi morala spremeniti parlamentarne in poslanske mehanizme v nekaj boljšega, dostopnejšega in pravičnejšega. Nedavno je bila za območje Pariza izglasovana ustanovitev skupščine državljanov. Člani, teh bo sto, bodo izvoljeni z žrebom po treh kriterijih – topografskem, starostnem in izobrazbeno-poklicnem. Upam, da tudi spolnem. Z žrebom izbrani se bodo sestajali enkrat mesečno in za sejo prejeli nadomestilo v višini 88 evrov. Enako velja za izredne, posebne sestanke. Sodelovali bodo z drugimi mestnimi organi in s sodišči, vsaj za zdaj.
Uprava mesta Pariz meni, da je to globalno pomemben dogodek. Podobne postopke so v zadnjem času izvedli tudi v Kanadi, Belgiji in na Nizozemskem ter še v nekaj mestih, recimo v Mostarju. V vseh primerih med državljani izbirajo z žrebom. V nekaterih primerih gre za državljansko pobudo, večinoma pa za pobudo države, ta pokriva tudi vse stroške neposredne demokracije. Ponekod je bilo uvedeno tudi pripravljalno obdobje, med katerim se izbrani z žrebom seznanjajo z administrativnimi, zakonskimi in drugimi postopki, da bi vedeli, o čem bodo odločali in kako. "Odločali" je morda premočna beseda, toda taka oblika neposredne demokracije, najpogosteje poimenovana deliberativna, je širša od participativne. Termin deliberacija, ki se uporablja v mostarskem primeru, danes pripada evrojeziku, kar je, mimogrede, tudi nasvet piscem projektov. Pojav neposredne demokracije je nedvomno reakcija na razpad parlamentarnega sistema, ki se povsod izgublja v strankarskem kaosu in v skrajno cinično poenostavljenih kriterijih za izvolitev kandidatov – denar, korupcija, strah, neumnost. Tako se izvolijo Trump, Orban, Vučić, tako se oblikujejo koalicije od Janše do bivšega Kurza, tako se – še neuradno – med kandidate v Franciji vrine monstruozni desničarski identitarec in milijonar Eric Zemmour. Nezaupanje v tak sistem vodi v prve razmisleke o neposredni demokraciji, ki je v preteklosti vedno tlela na kakem čisto majhnem, skritem ognjišču – po univerzah, cehih, vaških svetih, revolucionarnih skupinah, da znanih in uspešnih primerov anarhističnih komun med špansko državljansko vojno in še živega primera mehiške zvezne države Chiapas niti ne omenjamo. To prvo razmišljanje v središče vladanja postavlja splošno korist pa tudi probleme posameznikov in odpira vprašanje kompetentnosti, dobre volje in razuma večine. In najpomembnejše od vsega, uvaja prepričanje, da je vsak sposoben skrbeti za druge in torej enakopravno sodelovati pri neposredni demokraciji – tudi vaša babica. Še posebno ona.
Današnja neposredna demokracija izkorišča sodobno tehnologijo in sredstva države, da bi dosegla tako vrsto sodelovanja. Vzorci neposredne lokalne demokracije so dostopni še danes, brez drugih nadzornih aparatov, v podeželski Afriki, kjer so se, v nasprotju z antično atensko demokracijo, uspešno ohranili. Skratka, sledi so povsod in ideja se lahko zdi ekscentrična samo tistim, ki so akterji, ali žrtvam parlamentarne demokracije, ki so izgubile upanje.
Ključno vprašanje, razen za Pariz z zgodovino revolucionarne neposredne demokracije in levičarsko županjo, se glasi, kako uvesti prve oblike deliberativne demokracije na drugačnih mestih. Odgovor je – lahko in brezplačno, v glavnem podzemno, subkulturno, ilegalno, čeprav bi dobro del tudi kakšen evropski projekt. Torej samo tako naprej, vi, ki to že počnete, kar zavihajte rokave. Kar pa se babic tiče, one so vedno pripravljene. Tiste kape z zvončki vseeno ne bi smeli zavreči: prav bo prišla kot opomin, vedno ko bo kdo hotel izvesti kak trik, podoben Zorčičevemu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
