Nekatere stvari so se hitro razrešile, torej smo si oddahnili: pobesnela množica je pokazala, da nikakor ne sprejema Janševih metod in sloga, ampak se odziva in ponavlja zmedo, laž, zarote, neznanje, nasilje in grobost, ki so ji vsiljeni - in to proti tistemu, ki je vse to tudi zakuhal. V določenem smislu je Janša samemu sebi skopal jamo, iz katere se ne more več izvleči. Če bi vsaj malo mislil, ne bi tako zlahka izgubil množic, ki bi ga sicer najverjetneje podpirale … Toda nikogar ni mogoče pridobiti z zlobo, hudobijo, žaljenjem; ob Janši ostajajo koristoljubneži, torej razmeroma majhen krog poslancev, vlade in drugih uporabnikov, na volitvah številčno zanemarljiv. Preostalo so prekaljeni verniki, ki jih je vse manj, recimo žalostni starci, ki še telefonirajo na Nova24TV. Očitna odgovornost vlade za smrt mladega dekleta pomeni konec tudi te zgodbe. Ob Janši je svoje zadnje dejanje odigral tudi Pahor, ki je takoj sprejel Stevanovića, nepomembnega provokatorja, zanikovalca epidemije in podpornika teorij zarot. Medtem ko že dve leti izza zaves v polmraku predsedniške palače opazuje demonstrante, ki mu prinašajo pisma, peticije, sporočila, transparente in cvetje, pa se ne odziva, je necepljenega, neartikuliranega in izrazito omejenega uličnega nastopača brez maske takoj povabil na razgovor. Ni sprejel predstavnikov kulture, nezadovoljnih ljudi, mladine, upokojencev, revežev, prebolelih, družin umrlih, študentov, profesorjev, znanstvenikov, učiteljev, prekarcev, izkoriščanih tujih delavcev, beguncev, odpuščenih, ekologov, organiziral pa je razgovore brez kakršnegakoli smisla, in ni mu uspelo doseči nobenega kompromisa: direktor STA je po razgovoru pri predsedniku odstopil, Stevanović je po razgovoru pri predsedniku Ljubljano v času pomembnega političnega dogodka ovil v solzivec. In povrh vsega je predsednik Angelo Merkel pohvalil zaradi - kompromisov. Če bi bila Angela Merkel, bi bila na smrt užaljena! Zbogom, predsednik, zdaj vas imamo res vsi vrh glave.
Vdihnimo.
Ta predlog se nanaša predvsem na dame, sestre, ženske. Nadškof Zore je dejal, da človekova pravica do življenja obstaja od rojstva do smrti, in končno dal jasno vedeti, da ne sprejema nesmislov o pravicah nerojenih. To se je zgodilo na še enem protestu proti splavu, torej proti ustavi, človekovim pravicam - in s tem tudi ženskim pravicam. Organizatorji niso verjeli svojim ušesom, drugi niso niti opazili. Deklice so nosile transparente z napisi, ki jih ne razumejo, nekatere spenjene ženske karikature so vreščale. Pa vendarle to ni trenutek, da bi si oddahnili, ampak velja globoko vdihniti in se zoperstaviti takšnim stališčem, nastopom in nosilcem teh nesmislov. Prva težava nasprotnikov splava je, da jim Janša in njegova vlada ne moreta več pomagati, ker sta tudi sama samo še za odpad. Janša, ločen in ponovno poročen, je Orbanu odpel nekaj o "tradicionalni" družini, spet v neskladju z veljavnimi zakoni svoje države. Vdihnimo torej globoko in storimo vse, da bomo izkoreninili in ukinili nasprotovanje splavu, da bo to preprosto izginilo, saj žali razum državljanov vseh spolov, moti njihov vsakdan in je na zelo žalosten način smešno. In poleg vsega tega še bedno prikriva program, ki se verižno navezuje na začetni ukrep prepovedi splava in vodi le k še večjim grozotam. Nismo Teksas, zato le vdihnimo in potem glasno spregovorimo o tem. Splav je najmanj sprejemljiva rešitev za žensko, saj nedvomno pusti hude psihične in včasih tudi fizične posledice. To je zadnji izhod, posledica neznanja, nedostopnosti kontracepcije, revščine ali preprosto nezgode. Nihče ne želi splava niti sebi niti drugim ženskam. Toda če ne obstaja zadnja možnost, ne obstaja niti nobena pred njo. Boj proti splavu zaradi ženskega zdravja ni v nasprotju z bojem za nadzor nad lastnim telesom, za boljšo socialno politiko, boljše zdravstvo, svobodo odločanja o spolnosti, svobodo ljubezni, enakost spolov, plodnost, ki je v skladju z vsem tem (in tudi dostopna), veselje vzgajanja otrok za vse, ki to želijo, za vse raznolike družine, materinstvo in paterinstvo. Ta boj pomeni ukinitev vsega, kar lahko ženski onemogoči uresničevanje njene suverene pravice, da razpolaga s svojim telesom ter - dokler se njene življenjske razmere ne izboljšajo - izkoristi tudi zadnje sredstvo na lastno odgovornost in v najboljših možnih medicinskih pogojih. Lažni in lažnivi borci proti splavu bi radi s to prepovedjo prepovedali tudi vse drugo, kar sem navedla. Vdihnimo globoko zato, ker nam ni niti malo neprijetno, da to skupino na ves glas okaramo, razženemo in prepovemo, če bo to potrebno. Ne gre namreč za to, da ne bi dopuščali "drugačnega" mnenja, saj to ni nobeno mnenje. Gre za neokusno izživljanje frustriranih.
Če bi ti hinavci spočetje jemali dosledno, bi se logično morali boriti predvsem proti moški masturbaciji
Dajmo, vdihnimo še enkrat. Če bi ti hinavci spočetje jemali dosledno, bi se logično morali boriti predvsem proti moški masturbaciji. Samo popolna prepoved, še pred njo pa popolni nadzor nad vsakim moškim posameznikom, po njej pa ostro kaznovanje, bi bili smiselni. Recimo da izvzamemo delovanje bank sperme, torej da biološka pomoč vsaki ženski pri spočetju ni samo dovoljena, ampak je tudi promovirana. Z žensko masturbacijo ni pokončanih na milijone "življenj", pravzaprav ni pokončano nobeno. Posledično bi morala biti prepovedana vsaka oblika moškega celibata. Pri vsaki neželeni nosečnosti bi moral biti neodgovorni oče do smrti finančno in drugače odgovoren za svojega otroka, ne glede na svoj in njen zakonski stan. Če je torej splav prepovedan, potem mora kazen obvezno doleteti predvsem očeta.
Vdihnimo že spet: te ideje so bile že velikokrat predmet resnih razprav v času, ko je splav v razvitem svetu postal del medicinske prakse, med obema svetovnima vojnama. Tedaj se je pisalo in govorilo o seksualni etiki, o odgovornosti moškega, o enakosti, o premišljenem materinstvu. V tistih časih je aktivistka za kontracepcijo in načrtovanje družine Margaret Sanger na vzhodni obali ZDA organizirala centre za ženske, ki so se odločile za splav, medtem ko je bil med prvimi zakoni ZSSR tudi tisti o brezplačnem splavu za ženske, ki so se zanj odločile. Julka Chlapec Đorđević, jugoslovanska feministka, ki je živela v Pragi, je na dolgo in široko pisala o seksualni etiki, podobna stališča je imela tudi njena prijateljica Zofka Kveder. Boj proti zaostalosti in hinavščini ni nič novega, in to je morda tisto, kar nas pri tem najbolj nervira. Zakaj moramo vedno znova zajemati sapo, da povemo stvari, ki so stare vsaj stoletje, kot da medtem ni minil niti en dan ob vzpostavljanju in širjenju človekovih pravic! Zakaj moramo braniti stvari, ki bi morale danes zveneti staromodno, medtem ko za hinavce zvenijo tako izzivalno?
Žal je, tudi ko si tako oddahnemo in ko vdihnemo, da bi delovali, v osnovi vsega samo en razlog - neznanje, in kar je še hujše, skrivanje, cenzuriranje in preprečevanje znanja. Zato zavedeni in zavedene ne znajo razmišljati o epidemiji, človekovih pravicah, enakosti in pravičnosti. Ni se zmanjšala njihova sposobnost razmišljanja, zmanjšala se je njihova aktivnost razmišljanja - vaja, učenje, želja po znanju tam, kjer to v resnici obstaja, in ne tam, kjer ga delijo hinavci, hudodelci in goljufi. Ko množica na ulicah vzklika "Lopovi!", spontano izraža prava dejstva: ukradli so jim znanje, poskušali so jih odvaditi od pridobivanja znanja, namesto ukradenega znanja so jim ponudili laž in prevaro. Znanja ne morejo vrniti, ker ga sproti uničujejo: lahko so samo kaznovani. Zato vdihnimo, in to globoko, ker so lopovi, proti katerim protestiramo, razen za svoje osnovne dejavnosti, kraje denarja in dobrin, krivi še za veliko drugih stvari.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
