Na družbenih omrežjih in v javnih medijih beremo o pojavu fantoma v okolici opuščenega dimnika blizu Trbovelj. Fantomi se pogosto pojavljajo v starih poslopjih in zapuščenih industrijskih objektih. Fotografije "dogodka" so lahko fotošopirane, priče nezanesljive, morda gre za novo urbano legendo: v eni od verzij se pojavlja tudi ugledna madžarska ministrica za delo, s katero se je Janša povzpel na Triglav. Razširila so se ugibanja, kdo ga je tokrat pričakal na vrhu. Ali pa, da se je na dimnik povzpel ravno zato, ker ga na vrhu ni mogel pričakati nihče. Dimniki so, kot je znano, za Slovence sveti. Predsednik vlade naj bi se bil povzpel v višave, da bi izkazal čast knapom, ki so delali v globinah. In potem novinar RTV Slovenija pripomni, da je bil protest v Trbovljah v času visokega obiska neartikuliran? Neartikuliran glede česa in koga?
Vzpon na dimnik je sicer prepovedan, dovoljenje zanj dobijo le redki vrhunski športniki, najpogosteje v promocijske namene. Domneva, da bi se predsednik vlade ob tako strogih omejitvah povzpel po dimniku med svojim obiskom v Zasavju, je nerazumna in povsem neprepričljiva. Gre za še eno lažno novico Janševega medijskega centra?
Novica, morda lažna, nas vodi do drugih vprašanj: kako se je pomen janšizma razširil in z intenzivno uporabo dopolnil, tako da bo lahko resen konkurent pri izbiri besede leta 2021. Janšizem bi moral po trditvah Janševih medijev označevati Janšo samega, saj naj bi parola smrt janšizmu pomenila grožnjo s smrtjo Janši. Semantična širitev besede že sama po sebi izključuje to nenavadno neumno razlago: janšizem seveda označuje način vladanja oblasti, ki brezpogojno služi Janši, in njene učinke, ki se škodljivo odražajo na delovanje javnih ustanov, širijo vulgarno izražanje, cenen cinizem in žaljenje, povzročajo katastrofalno upravljanje epidemije, zatirajo javne medije in širijo prostor za medijsko drhal, vodijo državo v višegrajsko slepo ulico, omogočajo dolgoletno koruptivno vedenje - in še kaj bi se našlo. Vse to so janšizmi in konglomerat vsega tega je janšizem. Zgodba o dimniku je janšizem, tako kot je trumpizem oznaka za idiotski tvit, potem lahko torej označuje tudi samo eno izjavo ali gesto. Janšizem je zato lahko tudi nekaj, kar kaka (katerakoli) oseba počne drugi, spominja pa na tisto, kar je počel Janša. Mnogo malih janšizmov tvori sistem, ki mu pravimo janšizem. In čeprav je vse to na simbolni ravni povezano z Janšo, vse to nikakor ne more biti on sam. Vsak z dovolj znanja o janšizmu lahko postane Janša, če to želi. Razmnoževanje Janše se je pred nekaj leti že zgodilo: popolnoma razumljivo je, da so prav trije umetniki točno zaslutili stanje zavesti, kolektivno občutenje in sam fenomen ter se poimenovali Janez Janša. Po zaslugi te umetniške geste je danes povsem enostavno prepoznati in celo izvesti janšizem, zato je želja, da janšizem "umre", ker ga je povsod preveč, popolnoma razumljiva in upravičena. Ekskluzivni Janšev janšizem nima več pravice obstajati.
Pa vendarle, nekje ostaja kanček upanja: Fantom iz opere ni opera, ampak muzikal. Fantom z dimnika pa nedvomno ni alpinizem, ampak cirkuška točka
Preostane janšizem kot naziv, ki bo v odsotnosti Janše še nek krajši čas označeval ekscesno vedenje. Ne glede na to, kako nenavadni ali popolnoma nori so hojsizmi ali grimsizmi, vsi so uvrščeni v kategorijo janšizmov in skupaj z njo bodo izginili. Toda janšizem je lahko še koristen za pojasnjevanje nekaterih fenomenov, ki se nam zdijo na prvi pogled nerazumljivi, na primer protesti ob sredah. Tukaj ni dvoma, ti protesti niso posebno artikulirani, hkrati pa se na njih zbere dokaj veliko udeležencev, ki so nedvomno proti Janši. Po eni strani bi to lahko bila nebeška pravica, saj je proticepilska skupina logičen odgovor na popolno nesposobnost Janše, ki je sicer za cepljenje, vendar je hkrati brez vsake empatije, simpatije ali preprosto razumnosti, ko gre za nagovarjanje ljudstva. Osornost in propagiranje cepljenja ne gresta z roko v roki in zato je v določenem smislu razumljiv bajni honorar za strokovno vprašljivega Kadiča, za njegovo snovanje cepilske kampanje - sicer popolnoma neuspešno. Po skoraj dveh letih pretiravanja in cinizma ni mogoče drugega, kot da se pojavi neka množica, ki preprosto izraža bes in mimogrede pogoltne Trohovo skupinico, ki so ji mesece dovolili, da vznemirja uslužbence in goste RTV Slovenija. Če je namen provociranja izzvati želeno reakcijo, bi morali predvideti tudi stranske pojave. Janši je, z drugimi besedami povedano, uspelo proti sebi obrniti prav tiste, o katerih je menil, da so njegovi najbolj aktivni podporniki. Previdno torej z obtožbami o neartikuliranosti! Najbolj strastni naravni in privilegirani podporniki pa se, ko niso v zaporu kot nesojeni Hitlerjev panegirik Purgar, ne morejo upreti klicu nasilja, kakršen koli je že povod zanj. Ni pomembna tekma, pomemben je pretep po njej. Težko si je predstavljati slabše politično predvidevanje in šibkejšo politično inteligenco tistega, ki je to izzval. Po sredinih demonstracijah cvetober "analitikov", ki Janšo že dlje časa prodajajo kot vrhunski politični um, izkazuje samo še svojo osebno strahopetnost …
Druga plat je odnos med sredinimi in petkovimi demonstracijami. Nobenega dvoma ni, da so potrebo po sredinih protestih izrazili tisti, ki se jim zdijo petkovi preveč elitni, urbani, umetniški, pametni. In to je več kot dovolj za motiviranje navijačev! Zato ni nobeno presenečenje, da je mogoče med sredinimi demonstranti videti tudi tiste, ki so jih prej uporabljali za oviranje petkovih. Toda onstran tega razočarljivega stanja stvari je treba na ta dva protesta gledati nekoliko drugače: med sredo in petkom ni več nobenih državnih ali političnih posrednikov, situacija je čista, komunikacija možna. Na prvi pogled se zdi, da proticepilstvo in drugo praznoverje preprečujeta vsakršno sporazumevanje, toda po drugi strani so vsi proti Janši, šteje pa prav vsak glas … Na žalost kot rezultat Janševe politike ostajajo tudi navada napadanja vseh z vsem, in to je treba izkoreniniti skozi prakso boljšega komuniciranja, kar je zelo resen in naporen projekt - vendar hkrati poln izzivov!
Primer z dimnikom je nedvomno farsa, ki bi lahko postala tragedija, če naj obrnemo stari paradoks. Zato je skrajni čas, da se farsa konča, saj lahko njeno ponavljanje povzroči le še več škode, na žalost ne samo za izvajalce. Morda bi bilo najbolj koristno, če bi se končalo še pred obiskom evropske delegacije, ki prihaja zaradi medijev v oktobru. Po vsem sodeč, Janša ne bo storil edine razumne stvari in izplačal STA, s čimer bo njegova laž najvišji predstavnici EU postala še vidnejša od trboveljskega dimnika. Potem bodo evropski odzivi predvidljivi, Janševi pa ne, zato nima smisla čakati, da bi videli, kaj vse je sposoben izvesti.
Kot ste lahko opazili, sem iz vse te zapletene zgodbe v celoti izpustila morebitno delovanje opozicije, kar je v resnici znak priznanja in upanja, ne podcenjevanja. Opozicija je pokazala, da popolnoma verjame v bodoče (redne) volitve, kar - priznam - ni ključni del mojega videnja prihodnosti. Fantom z dimnika izkazuje nepredvidljivost vedenja, ki že tako nikoli ni bilo v okvirih pravil, prepoznavne vizije, splošne koristi, skratka česarkoli dobrega za državljane; očitno so bili tudi boni/darila dani samo zato, da bodo kmalu v neki obliki zahtevali njihovo vračilo skupaj z obrestmi. Pa vendarle, nekje ostaja kanček upanja: Fantom iz opere ni opera, ampak muzikal. Fantom z dimnika pa nedvomno ni alpinizem, ampak cirkuška točka.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
