Kolumna Svetlane Slapšak: Odpuščanje

Bodoča vlada ima moje vnaprejšnje odpuščanje: moram se in moramo se zavedati, da bo njihovo delo misija nemogoče, z veliko količino nepriljubljenih ukrepov, neprivlačnih javnih izjav, veliko opravičevanja, veliko nesoglasij, skratka vladanje iz obupa, kajti vsega ne bo mogla popraviti. Vlada v parlamentarnem sistemu ni niti tako zamišljena niti za to usposobljena, pravzaprav ji je izrecno prepovedano biti revolucionarna. A to bo morala v določeni meri vendarle biti, ker tako hitro nakopičenih grozot še nismo doživeli niti v tej niti v prejšnji državi. Da bi se vrnili v kolikor toliko normalno upravno stanje, predvsem k spoštovanju zakonitosti, povrnitvi ustavnega sodišča iz neuspešnega svetovalnega odborčka v polno funkcijo in drugim vidikom ustavne urejenosti, bi morala vlada odpustiti nekaj sto (morda še več) agentov SDS, zaposlenih na ključnih delovnih mestih. Za začetek bi bilo dovolj, da v glavnih gospodarskih institucijah, ki so še državne, ter v kulturnih, prosvetnih in znanstvenih ustanovah, v policiji, sodstvu in drugih upravnih organih zamenja nove marionete s prejšnjimi, nepravično odpuščenimi, znanimi in upravičeno hvaljenimi osebnostmi; v javnosti bi zelo slabo odmevalo, če bi bili na položaje škandalozno odstavljenih postavljeni novi ljudje.

Morala bi zapreti vse vire sovražnega govora, predvsem medije SDS - v njih se vsak dan nabere dovolj gradiva za takojšnjo sodno odločitev o njihovem zaprtju. Kar se tiče najnovejše zmede okoli naslednjih volitev, bi morali biti kriteriji za nova sodelovanja jasni, sicer bo zaupanje takoj izgubljeno: za drhal iz vlade in sedanje koalicije ne bi smelo biti prostora nikjer; Igor Zorčič, ki že napoveduje politični naskok, je bil eden od tistih, ki so to vlado držali na površju, dokler mu ni v naročje padel dober položaj, podobno velja za vse druge iz te stranke - ni časa za to, da bi čakali, da se tudi oni spremenijo; Ljudmila Novak naj se čim prej opredeli, da ni proti splavu, saj je pred preteklimi volitvami izjavila, da je proti njemu, torej proti ustavno zagotovljeni pravici žensk. Seznam je dolg in bo tudi precej nesmiseln, ko se bo vročica še okrepila. Zato za zdaj samo toliko: nova vlada bo na koncu deležna toliko odpuščanja, kolikor si ga bo zaslužila, toda na začetku ji ga je treba dati. Poleg navedenih gest ima le še eno nalogo, ki bo zares štela, in to je, da zmanjša in ustavi siromašenje ter ga na koncu tudi sistematično odpravi.

To so morda zadnji dnevi, ko še lahko bistro gledamo na odnose v politiki, ki opredeljujejo naš vsakdan, saj se bo že kmalu začelo kalkuliranje, potiskanje odpora v pozabo in vsesplošno licemerje. Zato je smiselno pogledati stvari, ki so kot vrhunec črne in absurdne groteske zaznamovale politično propadanje janšizma na vseh ravneh - na lokalni, evropski in globalni. Gre seveda za zadnja Janševa hudodelstva. Zakaj je moral uničiti ugled svoje države in tako razkriti, da ne premore niti trohice domoljubja? Zato, ker bi tudi sicer pritisnil na vsak rdeč gumb, ki bi mu prišel pod roke, če so izpolnjeni njegovi mentalni pogoji. Ko opazujemo, kako se obnaša do vodstva EU, postane popolnoma jasno, kako se je v mladosti obnašal do zveze komunistov in do vsakega drugega posameznika ali skupine ali ustanove, ki mu ni takoj podelila želenega priznanja. V trenutku, ko je ugotovil, da ne bo dobil tistega, o čemer je mislil, da mu pripada, je v njem zavrelo vse sovraštvo, ki si ga je mogoče predstavljati, tako tedaj kot zdaj. Ali je to lokalni strankarski sekretar, Kučan ali Ursula von der Leyen, ni pomembno, lahko so to tudi zamišljeni Soros in zeleni zmaj in palčki. Tisto, kar zahteva od drugih, posebno od pomembnih oseb, ni samo popolna, ampak tudi iskrena pokornost: nič ni pomagalo, da sta prva predsednika države Janšo rešila pred zaporom - še bolj ju je sovražil, ker je vedel, kaj si mislita o njem. Kar se tiče predsednice Evropskega sveta - že iz njenega pogleda je bilo mogoče razbrati, kako zelo ga prezira. Že ob sceni z videom in posmehovanjem iz Evropskega parlamenta marca letos, ko je nastopal skupaj z za kamero nevidnim, vendar očitno prisotnim ministrom za kulturo, je vsem postalo jasno, s kom imajo opravka; tako imenovano predsedovanje se je sprevrglo v njegovo izživljanje.

Povsem razumljivo je, zakaj je Janša na srečanjih ljubezniv in topel do navadnih, malih članov svoje stranke: oni ga namreč niti malo ne zanimajo. Če bi razumeli, kaj se res dogaja, bi se tem ljudem vse zagabilo - toda že desetletja so izurjeni, da so vzhičeni med srečanji, in ne verjamejo ničemur, kar meče senco na njihovega ljubljenega vodjo. Prav tako je povsem razumljivo, zakaj je Janša tako servilen do Orbana in drugih višegrajcev: saj ga vendar plačujejo in ga imajo za sebi podobnega, če že ne enakega. Ker ga prostaki-veljaki prenašajo in je tudi sam v osnovi samo provincialni prostak, je njegovo sovraštvo do neprimerno nižje postavljene, vendar pametne in vljudne osebe še toliko večje: tako poslanki Sophie in 't Veld na lestvici izražanja sovraštva pripade položaj, enak kaki predsednici države ali sveta … Odlike velikega strahopetca, nekontroliranega hudobca in nesposobnega vladarja so zdaj skupaj privrele na površje in ti zadnji dnevi so neznosni. Vse je še hujše, ker vsa kamarila misli, da se mora pred koncem obnašati enako. Niti malo nas ne more zabavati sprenevedanje ministra za okolje, pravkar ujetega v mrežo, niti izgovarjanje filozofa prava, morebitnega bodočega člana ustavnega sodišča, o možnosti streljanja na begunce. On je samo še eden v vrsti vsakdanjih spodrsljajev predsednika države.

Vsesplošna in ponorela zavzetost z grabljenjem zdaj ne dopušča nobenih izkorakov v medsebojnih odnosih politikov - javno so vsak zase in ne napadajo se. Vsakdo zunaj kroga bi recimo pričakoval, da poleg imenovanih in že interpeliranih ministrov odstopi tudi zunanji minister, saj potem, ko je njegov šef popolnoma uničil diplomatske temelje države, nima več kaj početi v evropski diplomaciji, še manj v svetovni. Toda ne, nobeden od njih ne bo odstopil. Morda pričakujejo, da jih bodo po padcu vlade z audiji v spremstvu policistov na motorjih ob zavijanju siren vse skupaj v koloni odpeljali na Brdo, da si bodo tam razdelili, kar še ni bilo razdeljeno? Mimogrede povedano, so prebivalci Ljubljane opazili, da je bila ta vlada prva, ki je nenehno paradirala z audiji po Slovenski ulici, ljudi spravljala ob pamet in motila tamkajšnji prometni režim? Ali morda člani koalicije pričakujejo, da bodo spet izvoljeni v parlament, da bodo o nečem odločali, da bodo v vladi? Glede na izražene simptome norosti je to še kako lahko res: obrambni minister je začel na javni televiziji odkrito barantati za položaj v novi vladi, pa čeprav so mu zastavili samo vprašanje glede moralnega razhoda s koalicijo, na katero seveda ni odgovoril. Minister za zdravje ima še vedno raje politiko kot bolnike, namesto da bi po smrti mladega dekleta preprosto izginil iz javnega življenja in vseh funkcij. Lahko bi vsaj svoje mesečne prihodke odstopil družini pokojnice, pa jih ni. In minister za kulturo bi se lahko javno opil po pojavu toliko novih filmov in vseh uglednih nagradah ženskam na filmskem festivalu v Portorožu, vendar se ni, čeprav so bili ti uspehi doseženi kljub njegovim ukrepom na področju kinematografije, kljub njegovi zamisli o filmu in predlogih njegove PR-službe o tematski cenzuri.

Sprašujem se, ali so vse tiste "grožnje s smrtjo", "žalitve", "nasilje", "izzivanja epidemije" in "metanja polen pod noge vladi" vendarle prispevali k temu zares spektakularnemu množičnemu izbruhu raznih oblik norosti. Lepo bi bilo, če so.