Za to obstajajo resni razlogi, glavna med njimi pa sta spoštovanje do mrtvih in vlaganje vseh sredstev, ki jih imamo na voljo, da ustavimo nadaljnje umiranje. Ni rečeno, da nam bo uspelo, toda trenutno ni nič bolj pomembno. Da bi to izvedli, moramo na vsak način zamenjati oblast, ki ničesar ne zmore ali noče ustaviti in le kopiči svoje spodrsljaje.
Po drugi strani je seveda naravni odziv na te spodrsljaje smeh, dokler zaradi krohotanja ne pademo s kavča. Vzemimo najnovejše dogodke: ministra Simonitija žalijo kot osebnost in žensko s tem, ker RTV raje prikazuje Igorja Samoborja; minister Dikaučič je za Slovenijo naredil vsaj toliko kot Marija Terezija; ministrica Kustec je tarča napadov samo zato, ker dela in je članica TE vlade ... ali pa je morda ravno obratno? Kakorkoli obrnemo in na primer Simonitija razglasimo za Marijo Terezijo, je enako smešno. Toda hkrati je obsceno in zato je nedostojno posvečati pozornost tako njim in njihovemu šefu kot vsej tej menažeriji. To je zelo pomembno in zahteva dobro koncentracijo, hladno kri in popoln izkoristek časa.
Dileme, ki se pojavljajo onkraj domene šal, so zelo resne. Tako se je na primer ob tistih anticepilcih, ki imajo resno težavo z osnovno izobrazbo, pojavila tudi skupina zdravnikov in vrhunskih intelektualcev, ki - eni v pismu, drugi v knjigi - zanikajo potrebo po cepljenju. Gre za tako resen paradoks, da si je trenutno bržkone najboljši poznavalec Platona v državi zamislil odvratnega, sebičnega, oklevajočega, sarkastičnega in preračunljivega Sokrata, da bi obranil - necepljenje. To še ni vse, ob Sokratu jo je skupila tudi atenska demokracija, kot kolateralna žrtev, toda atenska demokracija vsaj ni avtorjeva ključna tema ... Zagovor avtorjev zbornika, ki branijo humanizem tako, da ljudem puščajo, da na kocko postavijo svoje in življenje drugih, je lahko samo vrhunsko rafiniran; zadostuje, če pogledamo prispevke in pisma tistih, ki se zoperstavljajo takšnemu stališču, vendar vedo neprimerljivo manj in so zato lahko tarča posmeha. Avtorji zbornika se torej lahko sklicujejo na svobodo mišljenja, negotovost in umanjkanje končnih rešitev v znanosti ter legitimnost vztrajanja pri drugačnem mnenju, kajti njihov glas ima intelektualno moč, določene argumente, neko eleganco razlaganja in ogromne rezerve znanja.
V primerjavi s takimi umi je pismo zdravnikov, ki zagovarjajo necepljenje, samo primer zaostajanja znanja, nespremljanja strokovne literature in, na žalost, izdaje Hipokratove prisege. Toda ti ljudje še vedno uspešno zdravijo druge ljudi, z drugimi boleznimi ... Idealist in utopist, torej nekdo, ki bi preprosto rad pomagal ljudem in ustavil pohod smrti, se znajde pred vprašanjem: komu oziroma kateri skupini pomagati, da bi jo čim prej rešili? Sama bi se posvetila največji, najzahtevnejši, najbolj zmotno prepričani in za tistega, ki hoče pomagati, najbolj nevarni - množici praznovernih anticepilcev. Drugi dve mali in ekskluzivni skupini naj doleti, kar si zaslužita - pozaba. Sta eksces, ki v humanistični populaciji ni redek, saj je to konec koncev tudi mali privilegij mislečih skupin in posameznikov; le tveganje je preveliko, saj meče senco na njihovo glavno delo, ki mu umanjka najširše razumljene humanistične perspektive, od katere bi imeli korist mnogi.
In ko si bomo oddahnili od smrti, bolezni, groženj in norosti, ne bo nobenega razloga, da iz kolikor toliko varne sedanjosti ne pretresemo preteklih zablod, s katerimi skupini vrhunskih intelektualcev res ne bi bilo treba imeti opravka. Kar pa se ponorelih zdravnikov tiče, je skrajni čas, da znotraj njihovega ceha pride do nekaj refleksije in samoizpraševanja
Tako smo spet pri osnovnih družbenih vprašanjih, ki jih uspe opredeliti samo tistim okoli levega in mlajšega dela družbe, okoli glasu ljudstva, če smo natančnejši. Zaradi spoštovanja življenj in boja za življenje je smiselna le politika minimalnih zahtev. Minimalnih, vendar končnih zahtev, torej tistih, pod katere se ni mogoče spustiti, ki jih lahko vsi sprejmejo in branijo, glede katerih se pri glasovanju ni mogoče vzdržati. In ko si bomo oddahnili od smrti, bolezni, groženj in norosti, ne bo nobenega razloga, da iz kolikor toliko varne sedanjosti ne pretresemo preteklih zablod, s katerimi skupini vrhunskih intelektualcev res ne bi bilo treba imeti opravka. Kar pa se ponorelih zdravnikov tiče, je skrajni čas, da znotraj njihovega ceha pride do nekaj refleksije in samoizpraševanja.
Akcije uspešnih političnih "minimalcev" puščajo za seboj še eno pomembno sled: bistrino, jasnost, prozornost. Te lastnosti popolnoma spremenijo smisel smeha, ki nas v zadnjem času zagrabi, ko gledamo ali beremo javne medije, družbene medije, izjave in obnašanje oblasti, celo ko gre za grozljive novice. Tej vladi, tej oblasti je uspelo iz same sebe narediti kolektivno budalo, klobčič norosti, kjer v megli, blatu in hrupu občasno razpoznamo groteskne obraze, afnanje, smešne geste. Toda ne glede na to, kako pomemben je zdaj za prečiščevanje misli in kot terapija proti izgubljanju razuma in depresiji, bo ta smeh, če bo ta oblast trajala predolgo, postopoma postal tudi sam nevaren za duševno zdravje in ravnovesje. Šale postopoma začnejo presedati, krvni tlak se ob smehu poviša, namesto da bi se znižal, smejavci se na koncu žalostno gledajo.
Smeh, ki ga ljudje zdaj potrebujemo, je neki drug smeh, smeh dobrih možnosti, smeh srečevanja podobnih ljudi, smeh odkrivanja skupnih napak, smeh, ker sami sebe ne jemljemo preveč resno, smeh zato, ker se ob smehu bolje razumemo, vendar zaradi razumevanja ne zapademo v obup. Zakaj se tisti prvi smeh ni toliko okrepil, da bi se takoj in brez težav zlil z novim smehom? Zato, ker se okoli njega niso oblikovale institucije. Obstaja Toti list, občasno so posnete kakšne televizijske oddaje, obstaja radijsko izzivanje smeha. Toda nobeden od teh fenomenov nima statusa rednega rituala, časa, ob katerem vemo, da moramo gledati vsakdanji komentar parlamentarnih in drugih "glavnih" dogodkov. Morali bi uvesti Nore odmeve, preden ukinejo še te "uravnotežene". Namesto da Janševim medijem omogoča vstop skozi stranska vrata, bi moral imeti tretji program javne televizije ob prenosih parlamentarnih zasedanj tudi "prenose smisla", radikalno, totalno zafrkavanje brez milosti.
Navaditi bi se morali na te vsakdanje odmerke, jih prejemati ob določenem času, ulice bi morale biti tedaj prazne. Rednost, obred, ventili, to so sinonimi za zdravilni smeh, ki bi ga morali predpisovati tako kot zdravilo. Danes se smejimo ničvrednežem na oblasti po programu, ki nam ga določajo oni, v ritmu svoje nesramnosti in neumnosti. A ta program bi moral biti naš, od vseh prebivalcev države. Mi bi ga določali, spremljali po surovem kriteriju - samo dokler je smešen in na vse mogoče načine ponižuje oblast. V dveh letih krize smo izgubili možnost - ali pa je nismo niti imeli -, da bi prebivalcem zagotovili tak smeh, varen, pričakovan, ustvarjen samo za nas. Ravno zato nas ob vseh drugih oblikah prevzgoje in negovanja državljanske zavesti čaka tudi prevzgoja smeha. Ne zapostavljam smeha, ki ga duhoviti posamezniki plemenito darujejo na protestih in na družbenih omrežjih, toda treba ga je znati izbrskati med kupi svinjarije, ki jo producirajo neduhoviti, netalentirani, neumni in zlobni ljudje v teh istih medijih.
Eden od vidikov državljanske prevzgoje, ki nas nedvomno čaka, je tudi obravnava žalosti in žalovanja oziroma tistega, česar ta oblast ni bila sposobna pokazati niti v enem trenutku. Bolezen in smrt sta bili nenehno zlorabljani kot politično orožje. A kot vse drugo, kar je ta oblast realizirala, je na koncu postalo šala tudi to, da je bilo nestrokovni šefici Nacionalnega preiskovalnega urada naloženo, naj objavi, da so za okužbe krivi tisti, ki protestirajo ... Ob kolektivni žalosti, dostojanstvenem izražanju žalosti, ob imenovanju mrtvih, ob redu in miru smeh vstopa v svoj lastni prostor svobode ter pomeni svežino in spremembo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
