Ose ne izdelujejo medu; to sliko sem uporabila kot metaforo za nekaj neobstoječega, kar pa je povezano z nečim skrajno problematičnim in nevarnim: v mojem spodnjem primeru je to pojem "uravnoteženost". Osji med je izredno dojemljiva slika, ki sugerira še več vzporednic s stanjem vladajoče stranke in koalicijske vlade, vedenjem članov in tudi z usodo celotne te združbe. Če torej to skupino primerjamo z osami, dobimo sliko agresivnega, nevarnega in glasnega kolektiva, v katerem vsi delajo (zbirajo, kradejo) zase in za svoje, vendar ničesar ne proizvajajo – razen včasih zanimivo grajenih osirjev. Skupni interes in ohranjanje osirja držijo združbo skupaj. Vsako jesen vse ose poginejo, preživi le matica, ki se umakne v neko luknjo in tam počaka na pomlad. Marca to luknjo zapusti in ustvari nov roj os. Ose so pomemben del naravne uravnoteženosti, saj uničujejo mnoge druge, manjše in šibkejše insekte: to je seveda naš, sebični, antropocentrični pogled na svet in na to, koliko so živa bitja koristna za človeka.
Toda v vsakem primeru ose v primerjavi s čebelami nedvomno delujejo kot prava zločinska združba in si zaslužijo, da jih primerjamo s človeškim vedenjem. Ose so brezobzirne, agresivne in vedno lačne. Nosijo rumene jopiče prek večinoma črnih oblačil, na njih je črka U; ose rade napadajo in pobijajo čebele. Aristofan je v komediji z naslovom Ose te insekte uporabil kot prispodobo sodišča in nagnjenosti antičnih Atencev v dobi demokracije k prepirljivosti in pravdanju zaradi česar koli: na žalost ta metafora danes ni uporabna, ker politične ose delajo vse, kar lahko, da bi uničile glas sodstva. Ne obstaja torej slika, ki bi bila bolj v nasprotju s čimerkoli uravnoteženim; pa vendarle je mogoče iz brenčanja naših političnih os razbrati stalno zahtevo po uravnoteženosti, kot da bi sami bili ogroženi z neuravnoteženostjo. Rezultate je mogoče v tem trenutku najbolje prepoznati v primeru javne televizije. Žal za sliko pogina vseh os in umika matice v luknjo ni vzporednic …
Genij, ki si je izmislil "uravnoteženost" na javni televiziji, bi se moral zaradi ogromne škode, ki jo je povzročil javnosti, znajti pred sodiščem; namesto tega je doživel popolno uresničitev svoje bolne zamisli. Programski svet, ki ga ob razumni manjšini sestavljajo deviški teolog in ljubitelj konjev, pevka iz tabloidov, železničar v pokoju, dekan/lastnik obskurnih fakultet in še nekaj podobnih likov, se je odločil premestiti v senco, torej na drugi program, ali ukiniti vse, kar diši po kritiki ali dialogu, in na prvi program prestaviti menažerijo s tretjega programa. Turbo zabava, po kateri občinstvo menda hrepeni, je tukaj samo rdeča cunja za odvračanje pozornosti, ker jo ljubitelji tako ali tako gledajo na drugih kanalih, tam, kjer je taka prava in sočna, in ne na javni televiziji, kjer je okorno sterilizirana. Le še brezupno naivni pomislijo na posodobljeno in precizno strokovno študijo o gledanosti, na podlagi katere bi upravičili te ukrepe, vendar o njej ni ne duha ne sluha. Kar ni nič čudnega, saj vodilni človek javne televizije, izbran na podoben način kot nova programska usmeritev, nima nobene posebne zveze z mediji.
In v skladu s tem bo Jadranka Rebernik, avtorica škandalozno strankarskih komentarjev v Utripu iz časa strogega spoštovanja "uravnoteženosti", zdaj urejala celotni informativni program. Take neuravnoteženosti v tem javnem mediju še ni bilo, bo pa še huje. In še vedno obstajajo ljudje, ki se temu čudijo. Kaj bo storil razumni del javnega medija, bomo šele videli: razumna javnost je opravila svoje. Ali si eni in drugi zaslužijo, da gledajo Dnevnik, v katerem bo prvih deset minut posvečenih delovnemu dnevu vodje, pet minut pohvalam kapitalistov in uglednih članov stranke o vodji, dve o številu prijetih sovražnikov države in o diplomatskih uspehih in tri o lepotah slovenskih pokrajin in nekih strojev, ki nekje nekaj počnejo? Poleti kombajni na poljih, pozimi tovarniški dimniki, v prehodnem času ljudje, ki hodijo po ulicah, občasno roke, ki preštevajo denar. Ne verjamete? Poglejte novice Nova24TV in pozabite na "gledanost", ki je menda glavni razlog za spremembe. O nezaželenih učinkih zdravil se posvetujte s farmacevtom, ves čas pa bo prisotna nevarnost zdrsa v depresijo in alkoholizem.
Upanje vseeno obstaja: treba je le omejiti lokacije za osirje v političnem prostoru, preprečiti možnost, da se taki roji okrepijo, zmanjšati njihov teritorij. To zveni popolnoma banalno in pravzaprav naivno, če pomislimo, kaj vse je sedanji osir pokvaril, prevaral, naplahtal, ukradel, umazal, onesnažil, okužil ...
Kako se je mogoče upreti grozljivi neuravnoteženosti te oblasti in doseči, da oblast vsaj za trenutek ostane nema? Eksemplarično neuravnoteženi notranji minister je bil v nekem trenutku soočen na javni televiziji s svojim predhodnikom na istem položaju, ki se sicer ni z ničemer posebej izkazal. Ob logoreji sedanjega ministra je bivši minister hladnokrvno (vsaj dvakrat) odgovoril, da bodo oni to že uredili, ko bodo zmagali na volitvah, in tisti, ki vsakomur skače v besedo, je obmolknil. Naj spomnim, da je bila med njegovimi najnovejšimi izpadi ob največji čistki v izvršni oblasti v zgodovini države tudi izjava, da bi za ceno obnove SNG lahko kupili nekaj sodobno opremljenih bolnišnic. Kaj šele za transportno letalo! No, upajmo, da bo lahko v prihodnosti o tem spet kaj povedala tudi mama obrambnega ministra, občasno ključna priča načina poslovanja v tej vladi.
Neuravnoteženost te oblasti se kaže v vsem, kar vodja govori, tvita ali počne. S tem je vodja uspel pri članih izzvati kolektivno narkozo in suženjski odziv na vse, kar pride od njega. Dovolj je, če vidimo, kako se tipi, kot sta Dikaučič ali Perič, fizično vrtita in zvijata, da na vse, kar jih nekdo vpraša, odgovorita tako, kot naj bi bilo všeč vodji: tako očitno, da sta se nekaterim komentatorjem zasmilila … Toda hkrati je vodja s tem dosegel, da tudi ves preostali svet, prebivalci te države, evropski državljani, evropska uprava in vse, kar evropsko skupnost drži skupaj, zanj zaprejo vse vhode, kanale sporazumevanja, in se končno zapre vse, kar uradno pomeni predsedovanje Svetu EU. Janše nikjer nihče res pomemben ne upošteva, kar je dokaz, da prava uravnoteženost včasih zahteva popolno izolacijo škodljivca. Njegovo obešanje na poljske in madžarske evrosamodržce je patetično že zaradi predvidljivega konca. Terminalni prizor te smešne igre je nedvomno prihod dveh tožilcev na njuno delovno mesto: nihče se ne bi smel slepiti, da gre samo za antipatijo vodje in njegovo osebno kljubovanje in kapriciranje, ki naj bi izzvala ta daljnosežni incident. Ne, gre za to, da je zdaj možno sprožiti nepredvidljivo število postopkov zoper Janšo na evropski ravni, in to je hotel preprečiti ali vsaj odložiti. Njegove zgodbe se vedno končajo z njegovo strahopetnostjo in strahom, tokrat upravičenim, saj je končno postavljen evropski pravni okvir, v katerem se lahko raziskuje njegovo mešetarjenje.
Marec je neizbežen in pomlad tudi: čebele in čmrlji bodo zagotovo poleteli na cvetoča polja in gozdove, da o referendumih niti ne govorimo. Upanje, da se osja matica ne prebudi in ne ustvari novega roja, ni upravičeno. Toda upanje vseeno obstaja: treba je le omejiti lokacije za osirje v političnem prostoru, preprečiti možnost, da se taki roji okrepijo, zmanjšati njihov teritorij. To zveni popolnoma banalno in pravzaprav naivno, če pomislimo, kaj vse je sedanji osir pokvaril, prevaral, naplahtal, ukradel, umazal, onesnažil, okužil, in to na dnevni ravni. Ena od posledic je pri mnogih gluhost od nenehnega brenčanja – groženj in žalitev.
Toda dovolj je bilo metafor in primerjav: nikar ne preganjajte pravih os, ne pobijajte jih in ne uničujte jim osirjev. Nekje jim nastavite malo vode s sladkorjem. Ni nujno, da jih bo to odvrnilo od vašega kosa torte. Zato imejte vedno pri roki kamagel. Razumno odstranjevanje in izolacija sta boljša od nasilja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
