Kolumna Svetlane Slapšak: Klasika

Vidni član udarne skupine SDS Vinko Gorenak je v komentarju na Nova24 TV, zdaj razsadniku kadrov RTV, razkril, kaj mu pomeni umetnost: obožuje klasično umetnost. Razumna domneva je, da se to ne nanaša na antično klasično umetnost, temveč da je izraz uporabil v banaliziranem pomenu, ki velja za velike in splošno priznane umetnine iz preteklosti. Osnovni pogoj, da je nekaj "klasično", je seveda, da pripada preteklosti. Povedano drugače, Gorenak ima rad umetnost, ki nima nobene zveze z umetnostjo danes in tukaj. Prav tako smiseln, pravzaprav edini prepričljiv je torej sklep, da ima Gorenak rad umetnost, ki je podobna "klasiki", kot jo razumejo nevedneži in bedaki, torej vse, kar je realistično/prepoznavno, čim dlje od zahtevnejših umetniških institucij (galerije, muzeji, razstave, gledališča, koncerti, knjigarne), pa povezano s praznimi vsebinami (domoljubje, vera, "lepo" oz. kič). Torej – produkcija, ki je sramota za javnost, žalitev za kulturo, provincialne smeti, je edino, kar lahko trenutna opozicija ponudi v "kulturnem boju", v katerem misli, da sodeluje. V svoji zablodi o kulturnem boju se desnica sklicuje na "davkoplačevalce" in računa na to, da se čustva, predvsem sovraštvo, vzbudijo že ob omembi denarnice. Gre seveda za laž, prevaro in manipulacijo, ki je že predolgo v obtoku in je povsem obrabljena. Državljani res plačujejo državo in imajo po ustavni pogodbi prek svojih predstavnikov v parlamentu nekaj nadzora nad uporabo davkov. A s sklicevanjem na davkoplačevalce desnica ustvarja ne samo škodljivo, ampak tudi politično nevarno iluzijo, da prav in edino v tem aspektu živimo v neposredni demokraciji oz. v nekakšnem strogo nadzorovanem sistemu, v katerem državljan sam sledi svojemu denarju od svojega žepa do blagajne. V tej iluziji – natančneje laži – državljana ne bo zanimalo, kaj mu država dejansko plačuje in se ne sprašuje o tistem, kjer njegov denar največ pomeni, torej o storitvah socialne države. Da bi prikrila svojo vlogo pri razdeljevanju denarja, desnica potegne na plan nek vmesni svet – delodajalce/kapitaliste, ki so dobri, delavni in plemeniti, izbrance, ki so obogateli in s svojo veličino in ugledom dajejo upanje, da lahko tudi drugi to postanejo, hkrati pa ta svet zamegljuje "kako" in z mnogimi znaki daje vedeti, da drugi to pravzaprav nikoli ne morejo doseči. Večina lahko na ta način izkusi le radost lojalnosti vodji desnice, veselje kaznovanja drugih in prepovedi tistega, kar vodji ni všeč. Vodje desnice kultura pravzaprav prav nič ne moti: med njegovimi vzorniki v ZDA vidi, kako zunajparlamentarne skrajne desnice vprašanje kulture sploh ne zanima, in enako velja tudi za dvostrankarsko politično javnost. Iz lastnih zgodnjih dni se spominja, da se je Tito nekaj časa hudoval nad abstraktno umetnostjo, pa so ga najbližji tovariši prepričali in on potem o umetnosti ni več spregovoril v javnosti, zasebno pa je gledal projekcije vesternov. Mora pa se spomniti tudi kulture, ki je rojevala kritiko družbenega sistema, in ta vidik ga še kako zanima. Kako dobro je razumel naravo nekdanjega disidentstva in svojega sedanjega legitimnega nasprotnika, kažejo njegovi odzivi na kritike, ki so večinoma prihajale iz kulture v vsakem njegovem mandatu in tudi pozneje. Sicer pa govorimo o neomikanem liku s kratko varovalko in prostaškimi reakcijami, ki je po definiciji kulturni nevednež. Ob takšni bazi in takšnem strankarskem vrhu s tako lahko berljivo politiko je kultura predvidljiva tarča v politični manipulaciji kakor koli že neuspešne graditve večine. Glavna ovira hipnotiziranju/poneumljanju večine je izobrazba v vseh pogledih, tudi v smislu splošne kulture.

Že iz tega je mogoče sklepati, da je kultura neprimerljivo tesnejša in intimnejša zaveznica levice. A ko stopimo iz polja funkcionalnosti, ostane, da se poduk kulture začne prav tam – pri zanemarjanju funkcionalnosti. Neskončno polje vpliva kulture na družbo, natančneje utemeljenosti družbe v kulturi, je še danes večinoma razumljeno kot odnos med umetnostjo in družbo. A moč sodobne umetnosti in eden od njenih berljivih ciljev je prav spreminjanje družbe: ta cilj je bil do nedavnega prikrivan ali celo javno preziran. Na srečo kulturi ni več treba skrivati ​​svoje vloge in danes bolj kot kdaj koli prej je eden glavnih nosilcev družbenih sprememb. Človekova pravica do kulture in znotraj nje pravica do umetnosti je ena tistih pravic, ki bo, če bomo preživeli, zagotovo vzpostavljena. V dobi, ko je na Zahodu obstajala socialna država, na primer na Nizozemskem od osemdesetih let prejšnjega stoletja, je država plačevala štipendije in socialna stanovanja umetnikom in kulturnikom brez posebnih dokazil o kvalifikacijah in jim omogočala dostojno živeti in ustvarjati, kolikor zmorejo in hočejo, z obveznostjo, da ne bodo zaposleni ali prejemali drugih honorarjev. Mnogim je ta miren način življenja v varnosti in svobodi zelo ustrezal, drugi so ostali na trgu. Ustvarjalnost se ni nikjer zmanjšala, družbena zavest, solidarnost, državljanska lojalnost in aktivizem so se povečali. Povedano z desničarskim besednjakom – davkoplačevalci so prostovoljno plačevali parazite. Nizozemska je bogata država, a to ni pomembno - sredi thatcherizma je Veliki Britaniji uspelo izvajati podobne programe ravno v najrevnejših regijah, s kulturo pa izboljšati njihov socialni položaj. Posledica ni bila samo dvig državljanske zavesti, temveč tudi takojšnje izboljšanje socialnega/materialnega položaja državljanov, vključenih v kulturne projekte. Paraziti in davkoplačevalci so se izrazili, sodelovali in prostovoljno ustvarjali. Nezaslišana neodgovornost prejšnjega ministrstva za kulturo pri nas je omogočila dvomljive projekte, kot so Fotopub in neonacistične medijske enote, ter grozljivo propagando proti vsej kulturi, ko se je razkadila megla nad grozotami, ki so jih delali. Zato je pred sedanjim ministrstvom naloga socializirati kulturo in pri tem izkoristiti izjemne možnosti sodobne umetnosti.

In glede "klasike" ...

Gorenakov ignorantski odnos, brez trohice občutka odgovornosti in sramu, izhaja iz njegovega zanikanja človekovih pravic in potrebe prepovedovanja, omejevanja in zanikanja. V nekem smislu moramo biti hvaležni za tako prozorne oblike neumnosti, ki jih desnica nenehno razkriva. Ali je torej neumnost konstitutivni del desničarske misli in prakse? Gre za "klasiko" desnice? Sodeč po fenomenih tega zelo razgretega obdobja na desnici - bo kar držalo. Tukaj je primer z drugega nevrotičnega področja, "zaščite otrok": osnova propagandnega projekta je klobčič povezanih laži, ki ga v tem primeru producira Aleš Primc, jih vztrajno obnavlja in dodaja nove, dodatne neumnosti pa prispevata njegovi zvesti sodelavki - na televiziji ima prednost mlajša. Osnovni ekipi se pridruži še "strokovnjak", nenavadno zbegan psiholog, in preverjeni oddajnik neumnosti Igor Pirkovič - in že imamo "pogovor" - Areno na elitnem drugem programu RTV. Voditelj na začetku zrecitira impresiven seznam institucij in posameznikov, ki niso pristali na pogovor, kar pomeni, da so takoj prepoznali neumnost. Ostaja popolna skrivnost, kakšen smisel ima govoriti o tej temi v tem formatu in kje je tu uravnoteženost. O pogovoru samem ni kaj več reči, razen da gre za primer množične instrumentalizacije neumnosti kot osnovne sestavine javnega govora.

Lahko verjamemo, da se to zgodi spontano, da ima torej desnica toliko neumnih posameznikov, da tu ni več uporabnih meril. Takšno je vsaj prepričanje elit, nekaterih liberalcev in psevdolevičarjev, ki opravičujejo svojo popolno pasivnost in neodgovornost do javne besede.

Ne morem sprejeti takšne razlage, še posebej pa ne takšnega odnosa. Čeprav ocene o prisotnosti neumnih posameznikov niso vprašljive, niso niti posebej pomembne: to izkoriščanje neumnosti prej kaže na notranjo disciplino desničarske populacije, sicer znano kot podredljivost. Popolna inertnost teh članov, ko eden od njih - recimo vodja - govori nezaslišane neumnosti, je res osupljiva. Ampak to je samo folklora za občinstvo. Prava funkcija neumnosti je taktična, je priprava: na eni strani prodiranje najbolj norih idej, z upravičenim upanjem, da nasprotna stran na to ne bo pozorna, na drugi strani pa trdnost prepričanj skozi ponavljanje. Neumnost deluje kot vrtalnik tunelov – hkrati vrta in betonira, in ko se tega zavemo, je tunel, skozi katerega hitro in enostavno potujejo najslabši v družbi, že končan. Glavni cilj neumnosti je širjenje neumnosti.

Tako se kaže, da je neumnost potencialno močno orodje za osvajanje in ohranjanje oblasti in je nikakor ne gre podcenjevati. Najmočnejša je v tem, da deluje na dolgi rok, posebej pri zmanjševanju kritičnosti do oblasti/stranke in stigmatiziranju vsega, kar vladi/stranki v določenem trenutku ni všeč.

In po drugi strani je kultura v preteklosti dokazala, da se najbolje odziva na krize, najbolj spodbuja inteligenco in učenje, krepi zaupanje v znanost in dela ljudi, poleg tega, da so pametnejši, tudi srečnejše, morda celo boljše. V vsakem primeru je ključnega pomena za preživetje.