Kolumna Svetlane Slapšak: Maščevalci

Motite se, če mislite, da ste prejšnji četrtek na javni televiziji gledali dokumentarec o antropološkem profilu prostaka, ki pred damo in javnostjo govori z rokami v žepu, v srajci z odpetimi gumbi in brez kravate; motite se, če mislite, da ste na javni televiziji gledali portret prvaka med pridelovalci lubenic in super kmeta; nič od vsega tega, gledali ste nastop nekvalificiranega človeka iz drugega ranga vrha oblasti, ki je dobil položaj in vpliv samo zato, da bi se maščeval vsem v državnih službah, ki so ga kar 26-krat pripeljali pred sodišče, pa nikoli ni bil kaznovan. Maščevanje je del njegove nagrade. Taki "politični" motivi vlado Slovenije vodijo že dve leti in določajo življenje državljanov, sodnikov in policije. Državne ustanove, ne nazadnje tudi javno televizijo, so preplavili ljudje, ki so položaje dobili zato, da bi se maščevali ljudem z imeni in priimki: več ko je imen, višjo ceno ima maščevalec. Seznam primerov je predolg; navedimo samo cerkvenega dostojanstvenika, ki je svoje državno odlikovanje pospremil s cinično obljubo, da ob vrnitvi v domovino ne bo povzročal težav. O predsedniku vlade, ki se maščuje 83 odstotkom prebivalstva in je v tem absolutni prvak, nima smisla govoriti, saj ga 83 odstotkom prebivalstva ni uspelo odstaviti na izredni in edini pravični način.

Kako drugače razen kot maščevanje naj razumemo izjave stokrat prodanega ostarelega poslanca, ki govori o svoji politični prihodnosti v drugi stranki, in poslanke, ki je kariero na začetku prodala za umazan kompromis in danes še "premišljuje", kateri stranki bi se pridružila, vendar nam tega ne bo prehitro razkrila, ter drugih takih primerkov, ki nam bodo zagrenili pomlad? In čez leto dni, če se bo zgodila božja pravda in bo maščevalna koalicija izgubila, bo krmilo prevzela nova vlada, ki zaradi demokratičnih načel in lastne strahopetnosti ne bo izvedla nujne čistke vseh maščevalcev, ki se bodo krčevito oklepali svojih komaj dobro ogretih stolčkov. Zaslužimo si dolgo, megleno zimo.

Maščevanje je lahko v redkih primerih tudi slučajno in smešno, plod neke neumne napake, vendar ga je tudi v takih primerih težko spregledati. V vsakdanji oddaji javne televizije Kultura je urednica Meta Česnik intervju z Natašo Velikonja sklenila z nečim, kar naj bi se nanašalo na razkritje spolne usmerjenosti, in za to uporabila izraz "izstop iz klozeta": beseda klozet ima v slovenščini samo en pomen - stranišče. Večina je prepoznala angleški idiom "coming out of the closet" - stopiti iz omare, shrambe, javno razkritje lastne spolne usmerjenosti, kakršnakoli že je. Iskreno upam, da gre za napako in ne za umeščanje celotnega feminizma in LGBT v klozet, torej da ne gre za maščevanje. No, kaj pa s tistimi, ki ne poznajo tega termina in niso prepoznali napake? Za zdaj nisem zasledila nobenega popravka ali opravičila. Javni televiziji se zdita torej skrivanje in vtis maščevanja pomembnejša od pravilne razlage, izobraževanja, resnice …

Besedo maščevanje lahko zamenjamo z izrazom revanšizem, ki se ga drži širši, politični in mednarodni pomen - toda prav domača beseda ustvarja tisti skorajda neznosni vtis domačnosti, prepoznavnosti, odvratnosti. Tudi to si zaslužimo. Že šest let nenehno poslušamo rafale zahtev po maščevanju za nekaj, česar 99 odstotkov prebivalcev države sploh ni doživelo. Da bi upravičili to maščevanje, je treba le spremeniti svetovno zgodovino, nič drugega. Po vsem tem se preprosto ne smemo več vprašati, ali ima Kangler pravico do maščevanja - vsi Janševi jo imajo, tako zanj kot zase. Računi samo rastejo, nikoli se ne zmanjšujejo. Zato imajo pravni argumenti, pa če so še tako prepričljivi, zelo majhen učinek ali ga sploh nimajo, formulacija "vladavina prava" pa pomeni le "vladavina mojega maščevanja" in nič drugega. Popolna transparentnost maščevanja nam je vsaj odprla oči in nas naučila, da je razum katerekoli vrste popolnoma odvečen v "kulturi dialoga", ki jo predstavniki oblasti včasih skozi zobe še omenijo na evropskih sestankih.

Vse to bi lahko bilo opravičilo za neke vrste otopelost, privzgojeno odpornost proti nesmislom in sramotenju, ki smo jim izpostavljeni, oklep, ki nam zagotavlja nekaj miru ob vseh teh notoričnih nesramnostih. Toda otopelost ni dobra, čeprav omogoča preživetje, vsaj za krajši čas. Zaradi otopelosti lahko namreč zamudimo trenutek, ki je lahko odločilen, edino pravo priložnost med stotimi lažnimi priložnostmi. V času, ko političarke in politiki, ki razmišljajo o svoji bodoči politični karieri, sami sebe opazujejo v ogledalu, se šminkajo, si nameščajo lažne biserno bele zobe, oblačijo kreacije iz znanega ptujskega modnega centra in se na splošno pripravljajo na daljši ples v maskah, moramo biti še posebno pozorni na vse, kar niso oni in njihova podoba, tudi na najmanjše znake. Tako lahko morda že v kali zatremo marsikateri načrt, kot je na primer prvi seznam kandidatov za predsednika države, na katerem sta že ugledni diplomat, ki se zdira na protestnike, in kaplarski tip, ki sovraži sodobno umetnost. Na začetku sta lahko videti kot karikaturi, toda pozor, v zamišljeni družbi, ki se že oblikuje, sta to ključna simbolna predstavnika.

Ne gre namreč samo za maščevanje za preteklost; v igri je preventivno maščevanje, ustvarjanje atmosfere sovraštva in kaznovanja za vse, ki bi lahko bili nevarni za novi svet. Po eni strani je to dokaz, da vladajoča klika misli, da je dovolj zacementirala trajno revščino in socialno negotovost, da s te strani ne grozi nobena nevarnost, po drugi strani pa, da se uspešno oblikuje prepoznaven sovražnik, ki bo multipraktik - uporaben v mnogih različnih okoliščinah. Prvi ukrep te nove ureditve je, da morajo žrtve policijske represije plačati za udarce, ki so jih prejele ali jih slučajno niso, pa so policisti del svojega delovnega časa vendarle porabili za to, da so jih poskušali ujeti. Ernest Petrič, predsedniški kandidat in pravnik za vse čase in vladavine, ni protestiral proti temu škandaloznemu napadu na človekove pravice. No, saj tudi trenutni predsednik države ni, pa kaj! Šalo na stran, preventivno maščevanje je veliko obsežnejše, uporabnejše, prepričljivejše za javnost z opranimi možgani in seveda tudi precej bolj spektakularno kot Kanglerjevo preganjanje sodnikov in policistov, ki so se mu zamerili. Medtem ko lahko njemu kdo še zastavi konkretna vprašanja, izvajalcem preventivnega maščevanja ne more nihče priti do živega, saj vedno potegnejo na dan motive, ki so za vse druge, spet zaradi umazane propagande, prepovedani. Dokler so motivi imaginarni kupi lubenic, morda nova sorta, ki raste v grozdih na pet do deset metrov visokih drevesih, je vse skupaj še smešno; toda kaj bo, če bo tudi smeh predmet preventivnega maščevanja?

Minsko polje preventivnega maščevanja zahteva temeljne spremembe glede sodelovanja nezaželenih v politiki. Še posebno občutljivi so tisti kanali, ki morajo ostati odprti, saj zadevajo vsakdan, osnovne potrebe, okolje in preživetje. Lokalna politika je zelo vzdržljiva, ko gre za pasti preventivnega maščevanja. Referendum v Izoli, da se ne vračamo ves čas k veliki zmagi na referendumu o vodah, je odličen primer, predvsem odpornosti proti laži in popolnoma lokalni propagandi. Takih in še veliko hujših žarišč je po vsej državi veliko. In ni boljšega trenutka za doseganje takih uspehov kot takrat, ko kandidati vadijo pred ogledalom. Glas ljudstva, glas ljudstva … vse dokler oblast ne razglasi, da je glas ljudstva nezakonit ali da ga je treba plačati (oglobiti) ali oboje. Se morda ta čas še vedno zdi daleč, celo nemogoč? Sploh ne. Poslanci in vlada so se skupaj zelo potrudili, da ne bi kdo slučajno pomislil, da nekoga zastopajo. Lahko bi prepričali ljudstvo tudi, da sploh ne potrebuje poslancev ali da do njih ni upravičeno, vendar preprosto mora izvoliti stoterico takih, ki bodo potem lahko udobno živeli. Mar ni to pravično, zlasti če petina ljudi že živi v bedi? Mar ne bo to videti še bolj pravično, če bo takih ljudi recimo polovica?

In tako se, še zlasti v predvolilnem času, zastavlja vprašanje, kdo je bolj trpel in kdo ima zaradi tega več pravice do maščevanja in preventivnega maščevanja v za manjšino nedvomno boljši prihodnosti. Demantiranje dejstev in argumentov ter razkrivanje laži sta nedvomno najboljše sredstvo, to moramo imeti, vsaj zase. Ali bi v slovenski javnosti sploh odjeknilo tisto, kar je Sebastiana Kurza iz avstrijske vlade in politične kariere odneslo v Silicijevo dolino? Dvomim; naj spomnim, naši upravni in sodni organi so odločili, da pri uporabi madžarskih sredstev za propagando SDS ni nič nezakonitega. V našem primeru je bila ta afera zgolj dodana na seznam trpljenja in zaslug vodje. Trpljenje je lahko tolikšno, da tudi Ljudmila Novak med lahkotnim pogovorom o kandidaturi samo sebe razglasi za "brezdomko"! Bodimo torej še posebno pozorni, ko bodo predvolilni pogovori zavili na področje trpljenja in zaslug. To je namreč prvi znak, da se pripravlja maščevanje. Kar se mojih živcev tiče, zagotovo ne bodo zdržali, ko bo prišlo do javnega razkritja, kaj vse je pretrpela Aleksandra Pivec …

Skorajda nima smisla vztrajati pri opisu oblik maščevanja, saj bo to v predvolilnih mesecih vsakdanja tema, navadili se ga bomo hitreje in bolje prepoznati, zagotovo ga bomo uspešneje onemogočali - vsaj manjše primere - in morda ustvarili kakšne mehanizme javne zaščite. Nekatere nove oblike se že pojavljajo: mame zdravnice za cepljenje, skupina mladih pravnic za zaščito nemočnih pred sistemom. Ni treba, da gre za veliko žensk, toda večje število takih skupin je že fronta. Antifašistična fronta? Smo že tam, ko preprostost cilja pokriva vse potrebe?