Kolumna Svetlane Slapšak: Megleno jutro

In tako po praznikih tudi potrebujemo. Elektrika se je podražila, ljudje so začeli kuriti vse, kar najdejo, zrak je onesnažen: to ni tarnanje, ampak kruta realnost, ki napoveduje, kakšno bo novo leto …

Slovenska politika nam je postregla še z zadnjim dokazom o popolnem nerazumevanju sveta, v katerem je imela, pa čeprav samo pol leta, možnost pokazati, da se je česa naučila: "pohvale", ki jih je prejela od vrha EU (če pozabimo parlamentarno klofuto), v jeziku realne politike in diplomacije pomenijo, da je treba Slovenijo izolirati od višegrajske skupine. Onkraj tega gre le za standardno vljudnost in nič več. Ker trenutna vlada ni sposobna razumeti niti tega, smo bili priča plazu samohvale in popolni gluhoti za kritiko. Čudenje tukaj ni na mestu, to so nevzgojeni, nevedni, omejeni prostaki, za to spoznanje nismo potrebovali vrha EU. Toda pomembno je drugo spoznanje: politiki, ki to res so, ob takih priložnostih nastopajo kot predstavniki svoje države in naroda ter v skladu z uveljavljenimi formulami poudarjajo, da te pohvale niso namenjene njim, ampak tistim, katere zastopajo: naši so več kot očitno pokazali, da se nimajo za predstavnike nikogar drugega kot samih sebe in da jim je prav malo mar za državo in narod, ki sta le orodje njihove oblasti. Niti za krajši čas, denimo med prazniki, se niso bili sposobni samoomejiti in glumiti vljudnost: nič (trikrat, kot bi rekel minister Simoniti), oni so dejansko nič. Kdor takim ljudem zaupa ali celo glasuje zanje, zreducira lasten državljanski status na ničlo, ki je nikjer nihče ne zastopa. Koliko državljanov je lani zahtevalo srečanje s svojim parlamentarnim zastopnikom? No, zdaj je jasno, da zastopnikov ni, so samo ljudje, ki si z lažnimi obljubami zagotovijo visoke plače in tisoč privilegijev, nato pa poslanski položaj izkoriščajo in podaljšujejo, kolikor le lahko.

S te točke se zdi strašenje državljanov z volitvami popolnoma neprimerno. Ob treh koncih tedna bodo morali glasovati, pa kaj? Na srečo to niso poletni konci tedna in tudi če bi bili, referendum o vodah je pokazal, da to ni prevelika težava, zlasti če si večina tako ali tako ne more privoščiti počitnic. In skoraj zagotovo bo tudi letošnje poletje radodarno za bogate, za druge pa ne. Razumimo glasovanje kot protest proti revščini, pa nam ne bo v breme.

V času pred volitvami bodo cvetele prerokbe in napovedi, glede tega se je sezona že dobro začela. Ni jih treba vzeti resno, saj gre v glavnem za uvodno barantanje, ponujanje majhnih uslug za bodoče veliko večje, to je vse samo začetni hrup na tržnici, na kateri lahko pozneje, ko bo gneča še večja, izbruhne tudi pretep. Začnimo z Mojco Škrinjar, znano kot mersko enoto za deplasiranost: volivcem obljublja, da bodo, če bodo glasovali za SDS, imeli še veliko več takih odličnih državnih proslav, kakršno smo si lahko ogledali pred božičem. Dobra stran tega škrinjarizma, ki bi moral biti znotraj SDS kaznovan, je, da bo veliko ljudi zaradi zgroženosti nad takšnim obetom že takoj odstopilo od glasovanja za SDS. Zgroziti bi se morali vsi, ki imajo radi svojo domovino, saj so (razen v primeru Bele krajine) folkloro zamenjale turbo popevke, ples pa hopsanje. Vse postane še bolj neprijetno, če pogledamo, kje v svetu najdemo take slavnostne prireditve: negujejo jih samo še v Srbiji, malo manj na Hrvaškem. Drugačne obstajajo v šolah povsod, toda odrasle bi bilo malček sram sodelovati pri tem. Spomnimo se praznih stolov v prvih vrstah na proslavah v Cankarjevem domu, ko Janša ni bil na oblasti: "proslave" so torej samo ideološka reprezentacija, parada oblasti, in nimajo drugega pomena. Mešanje patriotizma s tem je le zmaličen izvržek v isti kanti za smeti.

Na javni televiziji metle delajo s polno paro. Delo morda še ni opravljeno, toda prerokba je bila uresničena že s pojavom Jožeta Možine in Igorja Pirkoviča v ključnih oddajah. O poeziji ustašoljubca ni vredno zapraviti več kot tri črke (fuj!), toda cirkus istega Pirkoviča pri predsedniku, s snemanjem očal in preprosto nepopisno neumnimi vprašanji, bo ostal, upajmo, samo v parodiji. Sočustvujem z ustvarjalci na javni televiziji, toda če se sami ne znajo in ne zmorejo upreti in če celo kalkulirajo, kdo bi jim smel izražati podporo in kdo ne, lahko samo še od strani in brez neke hude strasti opazujemo, kaj jim počnejo nove sile v vseh organih ustanove.

Anonimne prerokbe so daleč najbolj vesele: slišala sem eno o tem, da bodo ljubljansko SNG Dramo preuredili v vodno zabavišče s toboganom, bazeni v parterju, savnami v ložah, oder z valovi in drugimi atrakcijami. Zajamčeno čista deževnica! Tako zasluženi denar bodo porabili še za en javni natečaj za projekt obnove gledališča, ki spet ne bo realiziran, ker bo predrag. Razmišljajo tudi o prozornem toboganu, ki bi bazene v luksuznih stanovanjih na zemljišču nekdanje tovarne Šumi povezoval z vodnim centrom, tako da se stanovalcem po jutranjem plavanju ne bi bilo treba preoblačiti in hoditi čez cesto za več zabave. O atraktivnosti tega dela projekta ni treba dvomiti – predstavljajte si, da najbogatejše vsak dan opazujete, kako čofotajo nad vašimi glavami!

Drugi anonimni prerok se je oprijel državnih promocijskih podatkov o visoki zaposlenosti in torej napoveduje, da se bodo poleg kreativne statistike, zlasti o samozaposlenih, pojavile tudi popolnoma nove rešitve – recimo boni, s katerimi si bo lahko vsak državljan na papirju dopolnil delovno dobo: bone bodo lahko uporabili, kadarkoli bodo hoteli, in v tem obdobju bodo imeli vse prednosti, ki jih imajo zaposleni ... Razen plače. V razmeroma kratkem času, ob predvidljivih težavah pri vodenju podatkov, bodo vsi državljani v Sloveniji zaposleni, državljani z otroki in družinami bodo imeli prednost, ker bodo izkoristili bone svojih nezaposljivih bližnjih. Isti prerok, ki bi mu jaz osebno dala tri ministrske resorje skupaj (finance, uprava, digitalizacija), meni, da bi bil napredek digitalizacije v državi, v kateri tretjina prebivalcev ni digitalno opremljena, zagotovljen z zakonskim predpisom, da mora vsak šank v državi imeti računalnik za goste in da mora biti vsaka pijača pospremljena z enim klikom v državne (zlo)informativne portale.

Tretja (prerokinja) je predstavila sliko plodne prihodnosti. Ker prerokba vsebuje nedopustno mero obscenosti, celo pornografije, si je ne upam citirati. Naj le omenim, da se ti deli prerokbe ne nanašajo na ženske, ampak v glavnem na dva velika preroka plodnosti – Počivalška in Janšo.

Četrti prerok, jasnovidec v pravem pomenu besede, je bil globoko navdušen nad Janševimi galaktičnimi slikami in projekcijami. Spomnil se je na odlični zadnji film skupine Monty Python z naslovom Smisel življenja (1983), ki je prejel glavno nagrado na filmskem festivalu v Cannesu. V epizodi iz sredine človeškega življenja dva zavarovalniška agenta prideta k zavarovancu, ki naj bi po smrti daroval svoje organe, da bi mu še živemu odvzela jetra. Zavarovanec se upira, vendar ga agent odpelje ven in mu pokaže z zvezdami posuto nebo ter mu zapoje Galaxy Song in mu pokaže, kako nepomembno je njegovo življenje v primerjavi z vesoljem (podprto s številkami, kot Janša). Zavarovanec nato privoli, da mu takoj odvzamejo jetra. Jasnovidni prerok je namreč na podlagi Janševega govora skoval načrt novega sistema zdravstvenega zavarovanja, v okviru katerega bi imeli zavarovanci možnost, no, ponoviti slavni filmski prizor … Dodatno zavarovanje bi s tem dobilo nov smisel in tudi ceno, osnovno pa bi služilo ne le za ekonomično obravnavo bolnikov, ampak tudi za discipliniranje državljanov, pa to še zdaleč ne bi bile edine prednosti.

Prerokovanje se običajno konča kot vic: to se je zgodilo delfski prerokinji, zakaj se ne bi tudi nam. To je med televizijskim intervjujem pokazal teoretik in praktik na področju vicev Slavoj Žižek. Potem ko je v glavnem izgubil nit vica, je povedal spremenjeno verzijo, v kateri si opica opere jajca v viskiju obiskovalca bara, ki začuden vpraša vodjo romskega orkestra, ali ve, zakaj si je opica oprala jajca v viskiju. Ta mu odgovori, da seveda ve, se obrne k svojim kolegom in ti potem zaigrajo pesem "Le zakaj si je opica …".

Nekje konec sedemdesetih let preteklega stoletja sem bila na nekem kongresu v Novem Sadu, in ko se je ta zvečer končal, je cela družba odšla v priljubljeno čardo na obrežju Donave blizu Sremskih Karlovcev, znano po glasbi slavnega romskega violinista in vodje orkestra. Zgodaj zjutraj, na vrhuncu zabave, je vodja orkestra občinstvo vprašal: "Zakaj je Kajn ubil Abela?" In občinstvo mu je v zboru odgovorilo: "Ker mu je pripovedoval stare vice!" Ob vsesplošnem smehu je šef naznanil, da bo povedal star vic, ter pripomnil: "Toda nikar me ne ubijte!" In orkester je začel igrati pesem "Zakaj si je opica oprala jajca v rakiji?" Ne bom tvegala in citirala cele pesmi, toda glasbena improvizacija je bila odlična, vsi smo prepevali to pesem še, ko smo se razhajali. Vic smo poznali vsi, mislim, da sem ga prvič slišala nekje sredi šestdesetih.

To, da ga Žižek ni razumel (od kod viski?) in da so ga zaradi njega napadli, ni pomembno. Čudim se temu, da ni opazil izrednega pomenskega potenciala vica, ki bi nam ravno v tem trenutku lahko bolj ali manj preroško nakazal, kaj je pomembno in kaj ni. V vicu je namreč ključno to, da Rom umetnik nesmiselno realnost (dejanje opice) takoj vključi v umetniško interpretacijo, ki je še kako smiselna, predvsem kot poezija. Si lahko predstavljate pesem, ki se začne tako, nonsens, nadrealistično, celo haiku? Seveda. Umetnost daje smisel nesmiselni realnosti. Nesmiselna realnost je tisto, v čemer živimo zdaj, in reši nas lahko samo višja stopnja, umetniško ustvarjanje smisla. Pustimo torej opico v parlamentu, mi zunaj imamo pravo moč in nadarjene posameznike, ki jo znajo in želijo izraziti. Žižka ni med njimi in tudi ni treba, da je. Obstaja toliko drugih, ki bi jih neke tanke elite rade potlačile in pozabile, pa jim to ne uspeva.