V svojih prejšnjih člankih sem poskušala janšizem opredeliti s pomočjo nevtralnih in splošnih pojmov, ob katerih sem potem lahko pokazala, kje so razhajanja, pretiravanja in prevare. Toda zdaj taki pojmi nimajo več teže, ni več niti vprašanj niti dvomov niti potrebe, da bi morali karkoli razjasniti. Ostaja samo še občutek gnusa in še vedno malce zgroženosti. Pojem, ki opredeljuje janšizem, je končno jasen, terminalno negativen in popolno opisuje tisto, kar se dogaja: morbidnost.
Za nami je dan spomina na mrtve. Pričakovali smo - prepričana sem, da vsi -, da bo ta dan v tem času posvečen žrtvam epidemije, da se bo končno pojavil seznam žrtev, da jim bomo na ravni države izkazali zadnjo čast, da bo nekdo z besedami izrazil spoštovanje do njih. Namesto tega se je garda Slovenske vojske v imenu predsednika vlade poklonila spominu na mrtve domobrance … Tudi vsi drugi funkcionarji so se klanjali spominu na mrtve iz preteklega stoletja, medtem ko so bili tisti, ki so si drznili omeniti 5000 žrtev epidemije, takoj tarča napadov, prvič, ker so menda oni pravi povzročitelji epidemije, in drugič, ker mrtve izkoriščajo v politiki. Pravilno vedenje ob prazniku je torej, da ne omenjamo naših nedavnih mrtvih; to lahko razumejo edino tisti, ki so zanje odgovorni. Politika do žrtev epidemije in do tistih, ki bi to lahko postali, je taka, da se jim zožuje prostor in zaračunava testiranje, obtožb za zavračanje cepljenja pa so vztrajno deležni tisti, ki ga dokazano podpirajo. Kar počne vlada, torej ni samo noro, ampak tudi smrtonosno. Kar zadeva stil, je to zares morbidno.
Vsi znaki kažejo, da je predsedniku vlade in celi vladi prav malo mar za ljudi, ki so umrli ali pravkar umirajo v ritmu desetih in več na dan. Vsaj leto dni nismo slišali niti ene spodbudne besede, namenjene bolnim ali tistim, ki so izgubili svoje bližnje, vsaj ne iz ust predstavnikov te oblasti. Vsaj dva ministra sta odločno izjavila, da proizvodnja pač ne bo zastala - z drugimi besedami, da popolno zaprtje družbe ne pride v poštev: toliko o ustavljanju epidemije in skrbi za življenja. Vsaj enkrat na dan so za širjenje epidemije v Janševih medijih obtoženi vsi, ki niso včlanjeni v njegovo stranko in protestirajo proti vladi. Vsaj desetkrat dnevno v teh medijih boti in troli nekomu zaželijo smrt, ga razglasijo za mrtvega ali opišejo, kako bi ga usmrtili. Del družbe in javnosti ima ob koncu drugega leta epidemije smrt za nekaj učinkovitega, koristnega in politično uporabnega. Kako jim ne bi verjeli, kot tudi tistim, ki jih pri tem spodbujajo, namesto da bi jim to preprečevali?
Taka oblast tudi s svojim vedenjem ob drugih priložnostih posredno kaže svojo morbidnost: predsednik vlade je močno užaljen, ker mediji ne hvalijo njegove prisotnosti v Bruslju in nato še v Glasgowu, ne objavljajo vseh njegovih rokovanj in ne vztrajajo pri ogromni pozornosti, ki naj bi jo pritegnile njegove izjave. Pa ne morejo, ker tega skorajda ni bilo, toda to za Janšo nikakor ne more biti zadosten razlog. Nič ne more biti, obstajati, imeti pravico do obstoja, če dobesedno ne sledi formulam predsednika vlade in njegove jate ponavljavcev tega, kar izreče ali jim reče, naj izrečejo. Težko bi bilo kaj še bolj morbidno.
Vsi znaki kažejo, da je predsedniku vlade in celi vladi prav malo mar za ljudi, ki so umrli ali pravkar umirajo v ritmu desetih in več na dan. Vsaj leto dni nismo slišali niti ene spodbudne besede, namenjene bolnim ali tistim, ki so izgubili svoje bližnje, vsaj ne iz ust predstavnikov te oblasti
Neobčutljivost ne more biti razlaga za tako vedenje: ne, gre za namerno izzivanje situacije, ki bi edina morda lahko obdržala to kliko na oblasti še nekoliko dlje. Ne gre niti za izzivanje obupa in, posledično, pasivnosti. Gre za sistemsko grajenje konfliktnosti, ki mora biti nepopravljiva, ker na sistem zamer, žalitev in odkritega izražanja želje po smrti drugih smiselnega odgovora ni. Če bi že na začetku najhujšega obdobja, pred kakimi petimi leti, reagirali na vsak tak napad, bi bila danes situacija drugačna. Na žalost odvračanje pogleda in zgolj privatno zgražanje nad takšno politiko je nista le ohranila, ampak ji dala še dodaten zagon. Ne gre več za to, da je ta oblast dopuščala in celo privilegirala sicer nepomembne skupinice neonacistov in podobnih: končno je mnogim postalo jasno, da se je SDS veliko naučila od skrajno desnih gibanj, da je svoje kadre pošiljala - denimo v ZDA - na tečaje k takim skupinam, da je neposredno kopirala neke smeri politike evropskih gibanj tega tipa. Le izrazita maloštevilnost takih skupin v Sloveniji jih dela nefunkcionalne in tudi mobilizacija ni šla SDS najbolje od rok. Možen odgovor pa se skriva tudi v tistem, kar se je pri predsedniku vlade večkrat jasno pokazalo - v strahopetnosti. Hvala tudi za to!
Druge posledice so dobro analizirane in dobro znane, na žalost. Ko novinarji sprašujejo proticepilce, zakaj se tako obnašajo, dobijo res morbidne odgovore - da ne verjamejo in da ni nobenih žrtev epidemije ter da jim je mar le za svojo osebno svobodo, medtem ko si druge svobode očitno ne morejo niti predstavljati. Ti odgovori so toliko bolj morbidni, ker spominjajo na tipične odgovore preprostih državljanov med drugo svetovno vojno in po njej - "verjeli" so, da ni koncentracijskih taborišč in da nacisti nikogar niso ubili … brez razloga.
Na trditev o levem fašizmu dejansko ni mogoče odgovoriti kakor tudi ne na druge popolnoma histerične in paranoične trditve nekaterih poslancev, državnih funkcionarjev in novinarjev brez identitete iz Janševih medijev. Nepričakovano najboljšo in varljivo prepričljivo podporo Janša prejema od tistih, ki so preprosto najbolje plačani. Na prvem mestu so zdravniki, nekateri poslovneži - ne štejem vseh tistih nižje, ki so neposredno, s plačo v javnem sektorju, odvisni od Janše. Vedno pripravljeni, da zahtevajo še več, in vajeni, da to tudi dobijo, zdravniki niso prava podpora Janši, toda nekateri med njimi odlično služijo že s tem, da banalizirajo svoje strokovne izjave, ker ne odgovarjajo na v javnosti natančno zastavljena vprašanja in ker nikoli ne postavljajo pod vprašaj avtoritete predsednika vlade. Težava je, da že s tem kršijo Hipokratovo prisego - ker ščitijo odločitve vlade, povzročajo neposredno škodo bolnikom. S spremembo vlade se bodo taki zdravniki umaknili in prepustili svojemu sindikatu, da se bori za njihove državne plače, vendar bodo še naprej delali na koncesionarnem uničevanju sistema javnega zdravstva. Z ustanovo, ki bi morala skrbeti za to in za medicinsko etiko, nimamo kaj početi, dokler jo vodi dr. Beovićeva. Ob dnevu spomina na mrtve Katja ni bila omenjena ...
Ali to pomeni, da si je Janša uspel ustvariti družbeno in materialno bazo za svoje nadaljnje preživetje v politiki? To, s čimer on razpolaga, ni aktivni kapital in glede na nenaden naval reklam na portalu Nova24TV je mogoče sklepati, da tudi madžarska pomoč usiha. Najbogatejši v državi se niso niti malo izkazali med epidemijo in vse večjo krizo: ko je bilo treba pomagati, so bili najbolj zanesljivi darovalci pripadniki revnejših družbenih slojev. Janševa družbena baza temelji samo na korupcijski mreži, ki je nekje tanjša, nekje debelejša, iz različnih materialov, zakrpana in predrzno vsem na očeh. Za njene člane danes velja samo ena skupna odlika: morbidnost, ki odlikuje njihove želje, njihove fantazme, njihovo delovanje, njihovo uživanje. Ob opazovanju takih primerkov, kako odkrito in cinično kažejo svojo morbidnost, postavljam preprosto vprašanje: le kdo bi rad bil tak človek? In trdoglava zgodovina nas uči, da zelo pogosto večina ljudi.
Odgovor na morbidnost ne more biti veselje - razen kot zasmehovanje, toda ta disciplina je resno zanemarjena. To ne more biti niti nenehno nevtraliziranje, ki ubija našo zmožnost, da bi čemurkoli verjeli. Poleg tega niti verovanje ni več pomembno. Edini pravi odgovor na morbidnost je boj, popolno uničenje morbidnosti, njenih nosilcev in njenih posledic.
S popolno odgovornostjo trdim, da je treba ta boj vzeti resno - in molče.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
