Kraljevski kompleks

Vendar to za našo temo ni ključno: ključno je vse pogostejše povezovanje oblasti pri nas in v svetu s kraljevsko funkcijo, natančneje z zadevnim imaginarijem, ki ga ustvarja vlada, in to ne le za svoj ožji krog, ampak tudi za celotno družbo. Sicer bi bilo dokaj težko najti koga, ki tako malo ve o medijih, televiziji ali čemerkoli drugem kot kraljič Kmetič … Eno od vprašanj voditeljice pa je bilo tudi, zakaj RTV Slovenija podpira negativno stališče o Trumpu, tistem ameriškem predsedniku torej, ki je pravkar napovedal, da ne bo mirno predal oblasti po volitvah!

Dimitrij Rupel je v svoji kolumni na istem portalu 16. septembra pod naslovom Kraljevič in berač (referenca na Marka Twaina) zapisal tenko, vendar poučno pravljico o beračici, ki je skromna in ponižna, in o prodajalcu časopisa Kralji ulice, ki je predrzen in agresiven in je celo s trdim predmetom poškodoval avtomobil avtorja, ker ni hotel kupiti časopisa. Rupel poziva k empatiji in zamenjavi položaja kraljeviča in berača, seveda samo v mislih. Berači pa naj se lepo vedejo! Kajti prava zamenjava seveda ni možna. Razmišljanje o krivičnem svetu je kraljevski privilegij. Empatija ja, enostranska, vendar prava zamenjava ne, spoštujmo realnost, v kateri se ve, kdo je kraljevič in kdo berač in zakaj mora tako tudi ostati.

Aleksandra Pivec, ministrica v odhajanju na dolge proge, je prav tako pokazala kraljevski obraz: v besu je naenkrat razpustila celo skupino piarovcev. Gre za enako potezo, kakršno ves čas izvaja Rdeča kraljica iz Alice v čudežni deželi, knjige Lewisa Carrolla, ob vzkliku: "Odsekajte jim glave!" Rdeča kraljica je nagle jeze …

Resnični kraljevski primer pripada Janši. V poletnih mesecih prikrajšani za ponedeljkove intervjuje s predsednikom vlade na že omenjeni televiziji so njeni gledalci, kot nam je bilo pojasnjeno, komajda dočakali, da predsednik ponovno spregovori. In je spregovoril. In spet, tisti, ki so lahko zdržali do konca, so izvedeli vse, kar je treba. Nobenega smisla nima govoriti o medijskih kvalitetah tega intervjuja, ker ne obstaja niti ena. Govorimo lahko zgolj o njegovi antropološki zanimivosti. Naslednji dan, namesto predhodne vroče želje gledalcev, je podano novo obvestilo: odpadlo je sicer najbednejše govorno skrpucalo, redna oddaja direktorja omenjene ustanove, in namesto nje so ponovno predvajali intervju z Janezom Janšo. Javna televizija dan pozneje redno ponavlja intervjuje in pomembne oddaje za tiste, ki so jih zamudili v večernih urah; njej ni treba poudarjati zahteve številnih gledalcev, saj gre za utečeno ponudbo v okviru programske sheme. Morda se to zdi odveč, saj danes večina televizorjev omogoča ogled z zamikom, snemanje in reprogramiranje, toda javna televizija bržkone mora pokrivati tudi potrebe tistih, ki nimajo takšnih televizijskih sprejemnikov. Z drugimi besedami povedano, ponavljanje na javni televiziji je vsaj deloma upravičeno, toda pompozno ponavljanje na tej drugi televiziji je neumestno in vpisano v kult vodje, ki ga je mogoče zaslediti povsod v Janševi stranki. V govoru, stilu, gestah.

Kraljevski kompleks, morda izražen bolj kot nadutost dvorjanov, princev in podobnih, je viden vsak dan. Minister Vizjak ne vidi nobene težave v tem, da je s pametnim vlaganjem v pravem trenutku, torej z nakupom Petrolovih delnic, mastno zaslužil: možgani v denarnici, blagor njemu. Edino vprašanje, ki se v javnosti zastavlja, se glasi, ali je minister zlorabil notranjo informacijo, kar je kaznivo dejanje. Nihče pa ne zastavi vprašanja, ki je še kako tehtno - kako to, da se je minister sploh upal spustiti v take špekulacije v času svojega mandata? Normalno je, da na takem položaju razpolaga s takimi informacijami, in logično je, da o teh informacijah molči. Edino, kar ni običajno in logično, je to, da minister te informacije izrablja v lastno korist. Ja, standardi političnega vedenja v parlamentarni demokraciji prepovedujejo, da minister bogati, medtem ko je na položaju, vsaj "moralno-etično", kot se je izrazil minister sam, podcenjujoč svoje delovanje in poslanstvo. Minister Vizjak se je vedel kot dvorjan v kraljestvu, ne kot javni uslužbenec v republiki in zato bi moral odleteti kot minister. Kaj pa, če smo že v kraljestvu? Ministrov nasmešek, medtem ko uničuje ekološko prihodnost države, je nasmešek samozavestnega novega milijonarja, ki mu je prav malo mar za moralo in/ali etiko ter govori o krepitvi podzavestnega, vendar tudi zavestnega monarhizma.

Minister Počivalšek se je naučil nove besede: insinuacija. Eden od princev, on sam, je bil neprijetno presenečen, ker so ga ustavili na meji, ko se je namenil na zaseben in galanten obisk na drugi strani meje. Ustavili so ga neki uslužbenci, ki mislijo, da živijo in delajo v republiki. Zato je minister takoj ugotovil, da gre za nekaj nedopustnega, še posebej nedopustnega, ko gre za radovedne predstavnike javnega medija, in da je to insinuacija. Prvič, novinarji niso poročali o insinuacijah, ampak o realnem dogodku, in drugič, insinuacija je edino, kar še ostane javnosti v kraljestvu, ko se ne sme govoriti o realnem dogodku. Vaše insinuacije, moja oblast, za zdaj sporoča minister/princ Počivalšek. Sporoča, naj javnost zadrži svoje insinuacije, ker bodo te kmalu edino, kar ji bo še ostalo …

Nedvomno najbolj razvajen in najbolj predrzen princ na dvoru je minister Simoniti. Ujet med dvema dvorskima veselicama je javnosti pojasnil, da prav nobena od pripomb na njegovo delo in delo ministrstva ne drži. Ni točno ime epidemične bolezni (v resnici gre za kugo), niso točni zneski evropskega denarja, ki smo ga prejeli, a ni bil razdeljen, temveč se bo "prenesel", nič ni res, in pika, vse tekoče delo teče. Medtem pa nižji dvorjan, njegov piarovec, vsak dan tvita nove dodatke k seznamu stvari, ki bodo cenzurirane, kakor hitro začne ministrstvo delovati, kakor hitro bo med dvema dvorskima veselicama princ našel čas in zadeve podpisal.

Kraljevske manire s kuvertami in ponižanim veljakom Hojsom, ki je povsem odvisen od kraljeve volje, so bile že dovolj opisane: če kršitvi ustave in pravilnika ne bo sledil noben ukrep republike, bomo zanesljivo vedeli, da imamo kralja. Glavna nevarnost je prav v tem: obstanek republike. To seveda prav nič ne ovira vseh plodnih razmišljanj o oblikah demokracije, o zamenjavi posrednih oblik demokracije z neposrednimi. Paziti je treba le na to, da medtem ne izgubimo najširšega družbenega in državnega okvira, republike.

Kralj in kraljestvo imata težavo, ki je v preteklosti ni uspela rešiti niti ena kraljevina: kralj je, naj je najboljši ali najslabši, vedno v nečem smešen. Ko je smešen, dokler še ni kralj, pa bi to hotel biti, postane še bolj smešen. Smeh lahko seveda vsem začne presedati. Zato, medtem ko se smejimo, opazujmo, koliko je tistih, ki so pravzaprav radi podaniki, ki radi gledajo, kaj vse princi lahko počnejo, ki se radi pokoravajo, ki radi obožujejo, ki so radi kaznovani, če niso ponižni berači. Skratka, pozor, kralj bi lahko kaj kmalu začel verjeti, da ima v takih ljudeh popolno večino, in tudi mimo vseh pričakovanj začel verjeti svojemu priljubljenemu krojaču - lahko bi se torej pojavil gol. V tem primeru pa je dobro imeti prijatelje med krojači in fantički, ki so pripravljeni vzklikniti na glas, da je kralj gol.