Lan je star 12 let in tudi v soboto vstane ob šestih zjutraj. Da igra videoigre. Ni pa tudi neprestano pisarjenje po twitterju zmerna uporaba spleta

Lan je star 12 let in tudi v soboto vstane ob šesti uri zjutraj. Pa niso to leta, ko človek za vikend rad poležava tudi tja do enajstih dopoldne? Morda. A Lan takrat sede pred računalnik s hudim procesorjem, na ušesa si natakne slušalke in pokliče prijatelje, s katerimi igra videoigre. Zajtrk? Kosilo? Raje ne bi, celo jezil se bo, da smo ga z vabilom zmotili pri igranju. Kako se tudi ne bi - dehidriran je, kronično utrujen in prepirljiv, saj v monitor vsak dan strmi do druge ali tretje ure zjutraj. Obdobje, ko so šole zaprte, je opisani vsakdan poslabšalo še za nekaj odtenkov, v največji meri pa je epidemija zgolj razgalila problem, ki smo ga imeli že prej: pametne tehnologije niso preplavile samo življenj mladih, temveč tudi odraslih, polastile so se nas in nas spravile do točke, ko jih pogosto ne zmoremo uporabljati zmerno.

Mimogrede - tudi neprestano pisarjenje po twitterju ni zmerna uporaba spleta. Le da odrasli težave zanikajo še bolj kot mladostniki, ki ob grožnjah, da jim bodo naprave odvzete, navadno sploh ne pridejo do besede.

Zgornji primer ni izmišljen, avtorica prispevka dečka pozna osebno, zato si tudi pomanjkljive karakterizacije in luknjastega opisa njegovega položaja ne sme dovoliti. Zaradi kemičnih odvisnosti v družini deček ni deležen nikakršne pozornosti ali pomoči staršev pri šolskem delu. Na sprehodih, na katere ga znanka zvleče tu in tam, se fant hitro utrudi, obenem pa ves čas sitnari, da hoče domov. A ne začnimo prehitro ozmerjati, da gre za razvajenca s polnim košem vsega. Namesto bližine mu je bila zmerom ponujena tehnologija, kar danes ni redka praksa, čeprav se vse skupaj pogosto začne z najboljšimi nameni. "Starši so zaskrbljeni, da otrok ne ve, kaj bi počel. Čutijo, da mu morajo 'nekaj dati'. In dajo mu tablico, da se zamoti. Ko se otrok naveliča prvega programa, preklopi na drugega, z drugega preklopi na tretjega in tako naprej," cikel uvajanja v digitalni svet strne Miha Kramli, terapevt in vodja Centra za zdravljenje odvisnosti Nova Gorica. Iz opisanega se človek nauči naslednjega vzorca: na 40 centimetrov veliki ploščici, ki jo imenujemo zaslon, življenje ni dolgočasno. V svetu, kjer moramo biti vsi neprestano nasmejani, pa seveda tudi dolgčas ne velja za zaželenega. "Vendar dolgčas ni nekaj, kar je nevarno, kar ogroža - v bistvu je človeku dan zato, da se aktivira iz dremeža," spomni Kramli. In nadaljuje, da je mogoče v virtualnem svetu občutke in razpoloženja menjati v razmiku nekaj sekund. "V realnem življenju pa svojega očeta, prijatelja ali občutja ne moreš kar tako zamenjati - vse to je proces. In mi zdaj vzgajamo otroke in mladostnike, ki imajo izkušnjo ekspresne menjave stanj, ki je zanje neugodna," doda. Posledica? V realnem življenju taki ljudje niso vzdržljivi, niso kos problemom, vse se jim zdi nesmiselno, nič se ne splača, preteči ne zmorejo niti petsto metrov. "Odpovedo," na kratko zaključi terapevt.

Stopimo korak nazaj. Vsakršna pogosta raba sodobnih tehnologij še ni zasvojenost. V novogoriškem centru za zdravljenje odvisnosti prepoznavajo štiri stopnje, ki jih sogovorec predstavi na primeru otroka, čeprav tipologija velja za ljudi vseh generacij. Takole je: če greste do otroka pred računalnikom in ga pokličete h kosilu, on pa reče, da pride čez nekaj minut, in to tudi stori, gre pri njegovi uporabi tehnologij za vzorec, ki je nekaj dobrega. Otrok na tej stopnji tehnologijo sicer pogosto uporablja, a s starši še vedno klepeta, pomije posodo in normalno funkcionira. Če ob prvem, drugem in tretjem povabilu ne pride h kosilu, ob grožnji, da mu bo naprava odvzeta, preklinja in se jezi, hrano pa vrže vase ali si jo celo odnese v svojo sobo pred zaslon, gre v njegovem primeru za navado. Pri tem že potrebujemo zunanjo pomoč strokovnjaka, ki nam pomaga oblikovati strukturo uporabe tehnologije.

Če nas otrok ob opozorilu nažene iz sobe in morda v nas še kaj zaluča, je to prisilno vedenje, ki ga ne moremo več odpraviti doma. "V svoji obravnavi imamo 37 odstotkov nekemičnih zasvojencev, ki so nasilni," pove Kramli in doda, da se v obravnavo na tej točki vključi še terapevtska skupnost. In zadnja faza? Če me otrok, ko vstopim v njegovo sobo, sploh ne sliši, ko se ga dotaknem, pa se zdrzne in vznemiri, naposled pa me še udari, je to zasvojenost. V obravnavo so vključene vse institucije - policija, center za socialno delo, tožilstvo in zdravstvo.

V njihovem centru so do 1. novembra letos obravnavali 475 zasvojencev, 35 jih še ni dopolnilo 18 let, pove Kramli. Zanimivo je, da več kot polovico, 258 obravnavanih, sestavljajo posamezniki, ki so zasvojeni z nekemičnimi drogami, 37 odstotkov teh je tudi nasilnih - kar je več kot pri zasvojencih s kemičnimi drogami. "Zdravljenje nekemične zasvojenosti je veliko bolj burno kot zdravljenje kemične. Imamo kar precej izkušenj s tem, da mladoletniki pretepajo starše, razbijajo stanovanja in se samopoškodujejo z rezanjem ali udarci ob steno," še pojasni terapevt in doda, da podcenjevanje tovrstnih težav zatorej ni na mestu.

Ne zgolj čas - vzroki in vsebina so tisto, kar šteje

Med vedenjske oziroma nekemične zasvojenosti uvrščamo cel spekter različnih oblik - od zasvojenosti z odnosi do iger na srečo, športnih stav, pornografije in nakupovanja; vse te oblike pa so se v zadnjih letih prelile tudi na splet. "Do porasta v uporabi je tako prišlo že z uvedbo hitrejšega interneta, s pandemijo pa se je to še pospešilo," analizira Franja Gros, psihologinja in strokovna sodelavka Logouta, specializiranega centra pomoči ob tveganih spletnih vedenjih. Upala bi si trditi, pravi, da se v zadnjem času vse več ljudi zaveda pasti tovrstnih zasvojenosti, ne nazadnje je Svetovna zdravstvena organizacija zasvojenost z videoigrami prepoznala kot eno od oblik nekemičnih zasvojenosti. V primerjavi s kemičnimi razlika v dojemanju vendarle obstaja, saj slednje še vedno jemljemo resneje, pravi sogovorka.

Naj ponovimo: samo povečana uporaba pametnih tehnologij še ne pomeni zasvojenosti, upoštevati je treba več faktorjev, obstoj vzroka pa je tisto, kar je zasvojenostim skupno. "Vedno gre za posledico nečesa globljega, notranje bolečine, strahu, negotovosti in drugih stisk. Da lahko zasvojenost razumemo, je treba ugotoviti, kaj posameznik doživlja, čuti, kakšne občutke uravnava z določeno dejavnostjo. Z omamo ljudje iščejo občutke sreče, določeno izpolnitev oziroma pomiritev zunaj sebe," razloži magistrica zakonskih in družinskih študijev Lea Šantl iz Centra Šteker, ki tudi v Mariboru ljudem zagotavlja celostno obravnavo na področju zasvojenosti z digitalnimi tehnologijami. Primarno gre torej za beg od okoliščin, ki človeka obremenjujejo, pa tudi od osamljenosti, doda Franja Gros, ki se sicer strinja s trditvijo, da je uporaba tehnologije pogosto prekomerna, a posploševati, da je zasvojenost težava vseh, ki so veliko na spletu, ni treba.

V videoigrah, pri katerih sodelujejo še drugi igralci, lahko posameznik obenem najde skupnost, v kateri se počuti udobno. V določenih primerih torej ne gre za beg pred zunanjo ali notranjo bolečino, prej za iskanje tega, kar umanjka v zunanjem svetu, še posebno med epidemijo. "Lahko gre tudi za to, da se kdo, ki je zelo tekmovalen in tudi sicer tekmuje v nekem športu, pa tega trenutno nima, zdaj potrjuje z videoigrami. Pomembno je pogledati vse vidike," poudari psihologinja.

Čas, ki ga preživimo ob tehnologijah, je pri identifikaciji zasvojenosti nezanemarljiv faktor, a ni edini vidik, na katerega je treba biti pozoren. Zlasti pomembna je vsebina spletne dejavnosti. Gre pri posamezniku za igranje iger ali za izdelovanje videoiger? So mladi na spletu ustvarjalni, se povežejo s sošolci in kolegi ali samo brskajo in objavljajo selfije? Obenem je treba opazovati, kako uporaba vpliva na druga področja posameznikovega življenja: še vedno dovolj spi in se giblje na svežem zraku ali je tega premalo? Prekomerna uporaba spleta na splošno vključuje predvsem brezciljno brskanje po spletu, nenehno preverjanje všečkov, sporočil, statusov, slik na družbenih omrežjih, pregledovanje elektronske pošte. "Uporabnik je večino časa online. Ne zmore se ločiti od interneta, postane razdražljiv, zanemarja vsakodnevne aktivnosti, upadeta mu šolski oziroma delovni uspeh, zanemari družabno življenje, se osami, postane impulziven," našteje Lea Šantl.

Omeniti je treba še en problematičen vidik sodobnega časa: med posameznimi segmenti zasvojenosti - ali je posameznik zasvojen z igrami ali s čim drugim - je danes težko ločiti, saj videoigre vse bolj vstopajo tudi v pornografijo in igre na srečo. Ta preplet je pri otrocih še posebno problematičen."Pomemben je pogovor - nikoli ni prezgodaj za to, da se starši z njimi začnejo pogovarjati o spolnosti in o tem, kaj lahko vidijo na spletu. Presenečeni bi bili, ko bi videli, kaj lahko otroci tam najdejo, zlasti če nimajo nadzora. Opažamo, da veliko otrok, ki na spletu zapadejo v težave, pride do staršev šele, ko je stiska že zelo huda. Zakaj? Ker jih je strah, da bodo ostali brez dostopa do interneta in naprave," pojasni sodelavka Logouta.

Debelost in slaba samopodoba se skrivata po spletu

Danes najstnik vsakodnevno sprejme toliko podatkov, kot smo jih pred desetletjem bili deležni v dveh letih, pristavi terapevt Kramli. In nadaljuje, da redni močni dražljaji privedejo do tega, da se možgani samozaščitijo - zaradi navala podatkov sprejmejo in obdelajo izključno tisto, kar je prijetno in nezahtevno. "Če mladostnik na spletu naleti na reklamo za dezodorant, ki učinkuje 72 ur, bodo njegovi možgani to razumeli tako: to kupi, to uporabljaj. In on bo to storil. Ne morejo pa njegovi možgani preko tega razumeti, da se je treba vsak dan prhati! Ne morejo sprocesirati tistega, kar je prav," pojasni. Doda, da nas to privede v situacijo, ko imamo v družbi ogromno (ne le mladih, temveč tudi odraslih) ljudi, ki zaradi nepravilne uporabe nove tehnologije delajo samo tisto, kar je prijetno. "S tem sicer ne bi bilo nič narobe, a mi živimo na planetu Zemlja, kjer so viri omejeni in se ne morejo obnavljati tako hitro, kot se razrašča ta naša razvajenost. Zaradi tega prihaja do vse večjih kriz na področju ekologije, gospodarstva, ekonomije in - morale," analizira.

Tudi probleme fizične eksistence človek vse pogoste rešuje v virtualnem svetu. Če ima posameznik velik trebuh in plešo, ne ustreza merilom medmrežja, to mu dopoveduje, da je grd in nezadosten, pravi Kramli. "Jaz rečem, v redu, grd sem. A me splet ne pusti na miru, temveč nadaljuje: 'Ja, grd si, ampak zate imamo rešitev - pojdi na družbena omrežja in tam odigraj manekena'," stripovsko opiše terapevt. In predstavi konkreten, realen problem: namesto da bi posameznik telovadil in si krepil samozavest, ki je načeta zaradi pleše, to rešuje v virtualnem svetu, kjer je udobno. "In kdor ga od tam vabi in vleče v realni svet, je njegov sovražnik, tak posameznik postane agresiven. Težave se kopičijo, on pa ima lažen občutek, da je rešen."

Je epidemija situacijo še poslabšala? Morda, a skoraj gotovo ni največji (kaj šele edini) vzrok tovrstnih težav. Če imamo že 30 let zavoženo družinsko politiko, pravi Kramli, je nevarno razpravljati o tem šele v času covida. "Ali imamo priprave na starševstvo, kjer partnerje učimo miselne enotnosti, tega, kako reševati konflikte, postavljati meje, se soočati z izgubami?" se sprašuje. Odgovor na vprašanja je: ne, nimamo. Vzgoja, ki poteka vzporedno s pretirano uporabo tehnologije, se vleče že desetletja, epidemija je le osvetlila, kje smo bili prešibki in na čem smo premalo delali. Kramli se ne strinja niti s tem, da bodo imeli izolacija in na novo vzpostavljeni vzorci daljnosežne posledice. "Ljudje nismo iz smetane. Seveda moramo poskrbeti, da bodo tisti, ki jih bo to zaznamovalo, deležni pomoči; a z govorjenjem, da bomo vsi življenjsko prizadeti, se ne strinjam," doda.

Kako (si) pomagati?

Problematiko nekemičnih zasvojenosti in prekomerne rabe digitalnih tehnologij v centrih Šteker in Logout rešujejo s celostnim pristopom. Pri delu z mladostniki v rehabilitacijo vključijo tudi njihove bližnje, pri delu z odraslimi pa le, če tako želi posameznik, razloži Lea Šantl. "Starši se morajo zavedati, da ni dovolj, da otroka pripeljejo k nam in pričakujejo, da se bodo stvari spremenile v mesecu dni. Pričakovanja nekaterih so takšna; a tudi oni bodo morali sodelovati in nekaj spremeniti, nekateri na to niso pripravljeni ali pa jim je zelo težko," pojasni Franja Gros in doda, da hkrati ni dovolj, da izklopimo internet in mladostniku naložimo, da je "dovolj star, da se kontrolira sam". "Velike industrije imajo zaposlene strokovnjake, ki natanko vedo, kako privabiti ljudi, in proti temu se je težko boriti individualno," opozarja.

Cilj je človeka naučiti uravnotežene rabe digitalnih tehnologij. Da bi se jim posameznik popolnoma odpovedal, načeloma ne priporočajo, saj zmerna raba ni škodljiva. Dobro pa je, da se človek zave, da ima težave, in da postopoma omeji čas, ki ga preživi ob digitalnih tehnologijah. Tudi zavestna odločitev, da denimo dve uri dnevno ne bomo uporabljali teh tehnologij, je priporočljiva. Še opozorilo za starše: dobro je, da večino (torej več kot polovico) budnega časa otroci preživijo ''offline''. Ker pa se učijo tako, da posnemajo druge, morajo skrbniki vzgajati z zgledom - pravila glede uporabe tehnologij morajo v prvi vrsti upoštevati sami.

Svetovanja v trenutnih razmerah - čeprav se zdi ironično - delujejo na daljavo, po spletu. "A ravno za to gre - taka uporaba digitalnih tehnologij ni problematična, saj deluje kot orodje, ki nam pomaga, ne pa škoduje," opazko komentira Franja Gros. Družine, starše in posameznike sogovorniki skupno pozivajo, da naj pomoč poiščejo čim prej. Čakati, da se bodo stvari uredile same od sebe, ni smiselno. Opogumite se in v krizi poiščite pomoč strokovnjaka.