Klara Širovnik
Ekipa SLOfit opozarja na velike spremembe v življenjih otrok in mladostnikov v času izolacije. Kaj točno se je zgodilo?
Mladostniki so življenjski slog spremenili ne da bi se tega zavedali; ko se konča pouk preko spleta, ne vstanejo in gredo na zrak - še kar sedijo pred zasloni in se "zasedijo". To je največja kriza, ki jo bomo izkusili v naslednjih letih, šolajoče generacije bodo namreč na subtilni način spremenile način preživljanja prostega časa, za povrh pa se tega ne bodo zavedale. Telesna zmogljivost in dejavnost sta na drugi strani zelo povezani s kognitivnim delovanjem, to pomeni, da ti otroci ne bodo imeli takšnih učnih zmožnosti kot generacije pred njimi, učna uspešnost bo padla in manj produktivni bodo. To sta samo zdravstvena in učna dimenzija posledic, sledi pa jima še vrsta drugih implikacij; na primer sociološka, ker zaradi izolacije ne bodo imeli toliko stikov kot sicer, namesto vrstniške družbe pa bodo absorbirali družbena omrežja. Dejansko lahko govorimo o "koronageneraciji".
Povprečnemu državljanu se - glede na to, da izolacija vseeno traja zgolj nekaj mesecev - taka trditev zdi pretirana. Dokazi?
V zvezi s tem smo naredili dve analizi. Naprej smo letošnje generacije primerjali z vsemi preteklimi in zaznali 13-odstotni padec v gibalni uspešnosti. V drugem planu pa smo primerjali lanske in letošnje rezultate istih posameznikov - zaznali smo, da imata dve tretjini teh otrok nižje zmogljivosti, kljub temu da so v tem času zrasli in bi v tem obdobju življenja po vsej logiki morali zgolj napredovati. Zanimivo pa je, da smo edina država na svetu, ki je do teh ugotovitev prišla - ostali nimajo takšnega monitoring sistema. Finci bi naj te rezultate dobili v kratkem, ker smo s kolegi na vezi, pa so nam sporočili, da tudi oni opažajo drastični upad gibalne zmogljivosti. Zanimivo je, da smo v več evropskih državah otroke in mladostnike povprašali, ali imajo občutek, da so v tem času gibalno manj dejavni; katastrofalno je, da oni ne opazijo sprememb v svojem načinu življenja, saj poročajo o podobni gibalni dejavnosti kot pred izolacijo. Mi pa smo z analizo dokazali, da temu zatrdno ni tako. Podobno je pri starših: otroci so bili prej v šoli in oni niso imeli nadzora nad tem, kaj tam počnejo, zato se jim tudi zdaj ne zdi nenavadno, če so otroci pač ves dan v svoji sobi in tam vegetirajo. Pa ne pozabimo, da je v šoli sicer poleg športne vzgoje prisotna še kakšna vrsta gibanja. Zdaj pa mladi sedijo v kokonu v sobi in se ne premaknejo.
Tudi sistem "intervencij", ki jih uvajate v sklopu sistema SLOfit, je v Sloveniji bistveno spremenil gibalno zmogljivost otrok. "Intervencija", čeprav je naziv zelo dramatičen, pa ni pristop, pri katerem bi iz vrste poimensko poklicali debele otroke in jih pripravili do hujšanja in vadbe. Za kaj pravzaprav gre in kakšni so rezultati?
Intervencija je nek program, ki ga ni v običajnem šolskem načrtu. Z njim želimo spremeniti zaznani trend. Običajno ga uvedemo za določen čas z namenom, da bo prerasel v redno zadevo, če se izkaže za uspešnega. Primer intervencije je recimo Zdrav življenjski slog, v sklopu katerega smo v letih od 2010 do 2017 iz evropskih sredstev financirali program, ki je otrokom omogočil dodatne dve ali tri ure športne vzgoje na teden, ki jo je poučeval športni pedagog, vsebine pa so nadgrajevale redni pouk, vendar z nekoliko drugačnimi oblikami dela. Posledično so imeli udeleženi otroci čisto vsak dan najmanj eno uro kakovostne športne vadbe. Ob preverjanju učinkov intervencije smo ugotovili, da smo kot edina država na svetu takrat uspeli ustaviti trend povečevanja debelosti pri mladini, uspelo nam je celo to, da smo v zadnjih letih pred koronakrizo navzgor obrnili krivuljo gibalne uspešnosti, kar pomeni, da so bili otroci zmogljivejši kot generacije izpred 20 let. Ta program je hkrati znižal število dni, ko so bili otroci odsotni zaradi zdravstvenih težav, obenem pa povečal vključevanje otrok v športne dejavnosti zunaj pouka.
Tudi spremljanje krivulj ni namenjeno samo številkam, informativnosti.
Seveda, telesnega fitnesa ne spremljamo "per se", samo za to, da ga. Skozi pridobljene podatke bi radi vplivali na življenjski slog in, to je najpomembneje, spremenili način preživljanja časa, ne pa učinkovali kratkoročno, za čas enega ali dveh mesecev. Ključen namen je, da dvignemo gibalno pismenost ljudi; da otroci in njihovi starši razumejo, zakaj se je potrebno gibati in kakšno vlogo ima pri tem telesna zmogljivost, brez katere ne moremo osvojiti nobenih specifičnih športnih znanj, prav tako pa brez nje ne bomo motivirani, da bi jih sploh izvajali. Vedeti morate, da mi potrebujemo določeno raven fitnesa, šele potem se lahko naučimo posameznih športnih prvin, recimo drsanja ali košarke. Če telesne zmogljivosti nimaš, dobiš odpor in nimaš ustrezne motivacije za gibanje.
Torej so besede "jaz pa nisem za šport" samo še en izgovor?
Ja, to je trditev, ki sploh ne drži, mi vsi smo za šport, a moramo najti svoje močne točke, do njih pa pridemo šele po dosegu neke ravni telesne zmogljivosti. Ob tem pa je nujno, da se vsak primerja le sam s sabo, tudi sistem SLOfit ni bil nikoli namenjen temu, da bi posameznike primerjali z najboljšimi. Poanta je v tem, da vidiš svoj lasten napredek, poleg tega pa sistem omogoča tudi, da vidiš, kje si glede na zdravstveno ogroženost. Tudi pediatri govorijo o tem, da je telesni fitnes najboljši indikator zdravja v otroštvu, ker takrat še niso vidni znaki metabolnega sindroma kot je povišan krvni tlak, diabetes in podobno, kar pa ne pomeni, da mladi niso ogroženi! Pa ne pozabimo, da gibanje predstavlja eno najbolj pomembnih dejavnosti za krepitev imunskega sistema. In če mi to v tem času omejimo … ko bodo čez nekaj let prišli neki novi virusi, bodo te mlade generacije v nevarnosti, bolj izpostavljeni bodo. Ob tem bi moglo zdravstvo zelo zastriči z ušesi.
V primerjavi z vsem denarjem, ki ga država daje za preprečevanje škode zaradi koronavirusa - govorimo o milijonih in milijonih - bi bil vložek v kakovostno gibalno dejavnost otrok in mladostnikov zares nizek. To bi morali storiti, teh vsot nam ne bi smelo biti škoda!
A telovadnice so zaprte, igrišča tudi. Kako vidite trenutno organizacijo športa v razmerju do pogojev in zdravstvenih zadržkov, v katere smo postavljeni?
Menimo, da bi se morali več naučiti iz prvega vala. Takrat se je opazilo, kako velike omejitve ima pouk preko spleta, kljub temu pa se je preko poletja šolstvo osredotočilo predvsem na to, kako učitelje čim bolj usposobi za takšen način poučevanja. Ja, ključno je, da vzpostavljamo razdaljo, a to ne pomeni, da je treba delati preko spleta. Mi mislimo, da bi se morala šola znotraj starih načinov organizirati tako, da prenos ne bi bil mogoč, to pa pomeni tudi, da bi bilo treba vzpostaviti učilnice na prostem. No, vsaj več takšnih učilnic, ker nekaj jih že imamo. Tudi predmeti, ki primarno niso vezani na šport, se naj poučujejo skozi gibanje, ni treba, da otroci sedijo zunaj in zmrzujejo. Koncept učenja skozi gibanje je zelo uspešen, tudi pomnjenje je bistveno boljše, ko sodelujejo tudi motorični centri v možganih. V Sloveniji, kjer imamo zares dobro javno šolstvo in dobre učitelje, smo ta preskok sposobni narediti. A s pomočjo vseh vpletenih akterjev – Ministrstva, Zavoda za šolstvo ... tudi mi smo pripravljeni pomagati. Na posameznih šolah pa bi bili ravno učitelji športne vzgoje tisti, ki bi ostalim pomagali vpeljevati gibanje v druge predmete. Že na začetku smo se malo ustrašili slogana "ostani doma", skrbelo nas je, kaj se bo z otroci zgodilo točno to kar se je, da ostajajo med štirimi stenami. Zagotavljanje razdalje bi moralo pomeniti drugačno organizacijo na splošno. Tudi če se okuži en učitelj, mora zanj takoj obstajati nadomestni učitelj, ne pa da stvar zastane. S tega vidika bi od Vlade pričakovali, da šolstvu nameni nek interventni paket, da vzpostavimo ta mehanizem – imamo namreč učitelje, ki so brezposelni ali delno zaposleni, morebiti bi ob ustrezni spodbudi želel pomagati tudi kdo od upokojenih učiteljev - zato lahko rečemo, da "rezerve" obstajajo.
Kakšni pa so bili odzivi na vaša poročila?
Pohvalil bi medije, ki so zelo hitro sprevideli, kakšna je situacija in posledično o tem pisali. Med tem pa se ključni odločevalci še preveč ukvarjajo z dnevnimi zadevami, da bi pogledali še na jutrišnji ali pojutrišnji dan. Bojim se, da bo takrat prepozno. Radi bi bili bolj udeleženi in svoje argumente tistim, ki uvajajo omejitve, povedali glasneje. Radi bi povedali, kako bi lahko zadeve organizirali drugače. Konkretno: mi mislimo, da se da šport organizirati tako, da nikakor ne postane žarišče okužb, pripravljeni smo se angažirati. Spisali smo tudi strokovna priporočila na tem področju, v sodelovanju z drugimi partnerji kot sta Olimpijski komite in Zavod za šport Planica pa bi lahko to zelo dobro skomunicirali s športno javnostjo.
Kako bi izgledala organizacija športa, da ta ne bi predstavljal tveganega vedenja?
Mi vemo, da je vadbo možno organizirati na način, da ne pride do prenosa okužbe (tudi v zaprtih prostorih), če sodelujoče razporedimo na ustrezno razdaljo, za katero skrbi vodja vadbe. Bistveno bolj varno je, da je vadba vodena in nadzirana s strani nekoga, ki stvari pozna, kot pa da prepustimo, da ljudje, zlasti otroci, iščejo stike zunaj in so si posledično preblizu ... Naj se šport ne zapira, raje dogovorimo pogoje, pod katerimi bo še vedno odprt! Zdaj so telovadnice samevale; letos imamo krasno jesen in če je le možno, naj gredo ljudje ven, a če bi neprestano deževalo, bi imeli veliko škodo. Jaz sem tudi član Strokovnega sveta za šport in ravno na to temo bomo skušali predlagati izboljšave, zaenkrat nismo bili nič konzultirani, ti ukrepi pa so bili sprejeti, ne da bi imeli kakšno moč prispevati k razpravi.
Kaj pa kolektivni športi?
Mi pravimo, da ne zapirati kolektivnih športov zato, ker zahtevajo približevanje; sama vadba teh športov lahko poteka individualno. Poteka lahko trening tehnike in kondicijska priprava, taktične vadbe pa po večini pač ne more biti. Če otrok na primer trenira košarko, to še ne pomeni, da bodo tam vsi natiščani skupaj; trener zna organizirati vadbo tako, da bodo vadeči vadili vsak na svojih 20 kvadratnih metrih in bo vadba zanje varna! To naši diplomanti res obvladajo, ker imamo pri didaktiki športne vzgoje poseben poudarek na individualnih in skupinskih oblikah dela. Verjamem pa, da se tega večina ljudi ne zaveda. Seveda je šport sredstvo socializacije, a ko pride do te situacije, kot jo imamo zdaj, znamo šport prilagoditi. Mi si želimo, da bi bilo malo več zaupanja do naše stroke. Kitajska je takrat, ko so imeli leto dni zaprte šole, zaznala, da imajo pravo katastrofo - iz dveh ur so šport v šolah povečali na pet ur tedensko; v Nemčiji ne zapirajo šol in tudi interesnih programov športa ne, ker vedo, kaj to pomeni. Kaj pa otroku potem drugega preostane? Zaslonska tehnika, tega je v izobilju. Otroci tega sami ne bodo spremenili, tehniko jim bo treba postopno odvzemati in jih navaditi nazaj na bolj zdrav življenjski slog, šola pa je ključna, ker ustvarja ta ritem. Kolikokrat jim ga bomo še presekali? Ker prekinitve pomenijo tudi, da se nekateri k vadbi več ne vrnejo, ameriška študija je med drugim pokazala, da se po izolaciji vsak tretji otrok k aktivnostim ni vrnil. Pa ne krivimo oblasti - slaba reakcija na drugi val je stvar cele družbe. Je pa zelo problematično z vidika dojemanja pomena gibanja na zdravje to, da se komercialni del športa v tem času ni zaprl, ker so delovali po načelu mehurčka, zaprli pa so tisti programi vadbe, ki so z vidika javnega zdravja najbolj pomembni, torej šport mladih in športna rekreacija odraslih in družin.
Podatki za dijake so tudi zaradi težav z uvedbo GDPR manj dosledni, saj jih šole ne pošiljajo redno in konsistentno. Imate kakšen uvid v gibalno sposobnost dijakov v tem času?
To, da nimamo tako dobrega vpogleda v to, kaj se dogaja z dijaki, je resen problem. Pred epidemijo smo imeli nesrečno situacijo, da so se neupravičeno pojavili zadržki za posredovanje podatkov dijakov, ki smo jih sicer zavrnili z mnenjem Informacijskega pooblaščenca. Kljub temu mnoge srednje šole v letu 2019 niso posredovale podatkov, nato pa so v letošnjem letu dijaki nehali hoditi v šolo 12. marca. Kasneje so se vrnili samo maturantje, pa še to samo na priprave za maturo. Podatkov je posledično malo. V jesenskem obdobju so nekatere šole to sicer nadoknadile, podatki pa kažejo na resnično grozno, obupno stanje. Počitnice so doprinesle še k dodatnemu poslabšanju, že od prej nam je sicer znano, da je bilo poletje zmeraj kritično obdobje, ker takrat ni pouka, ki prinese tri ure kakovostnega gibanja na teden, poleg tega se čez leto izvaja vrsta športnih programov, ki jih čez počitnice ni; a letos je še slabše. Na igrišča bi mladi lahko šli vsaj v tistem obdobju, ko širjenje koronavirusa ni bilo tako kritično, a so hitro našli nadomestek v virtualnem druženju, zlasti fantje. V primerjavi z vsem denarjem, ki ga država daje za preprečevanje škode zaradi koronavirusa - govorimo o milijonih in milijonih - bi bil vložek v kakovostno gibalno dejavnost otrok in mladostnikov zares nizek. To bi morali storiti, teh vsot nam ne bi smelo biti škoda! Ali niso najboljša naložba ravno otroci, njihovo zdravje in znanje? Zakaj bi morali biti žrtev tovrstnih okoliščin? In ne pozabimo: človek je težko uspešen brez telesne zmogljivosti. Mogoče mu bo to uspevalo za neko določeno obdobje, a s časom pride vse na plano. Vsi uspešni posamezniki vedo, da morajo vzdrževati ravnotežje med različnimi dnevnimi dejavnostmi, med vnosom in porabo energije, a se mladostniki tega še ne zavedajo v takšni meri. Tega jih moramo naučiti mi!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
