V svojem najnovejšem filmu J'accuse (Obtožujem), pravzaprav gre za filmsko priredbo kriminalke Roberta Harrisa z naslovom Častnik in vohun (An Officer and a Spy), je mojstrsko prikazal vročično vzdušje v državi, ki jo prežemajo laži in zarote, ki jo vodijo hujskaški demagogi in ki so jo izdale elite brez hrbtenice, preveč strahopetne, da bi spregovorile v bran narodnim vrednotam.
Opis velja tako za ZDA v času predsednika Donalda Trumpa kot za prizorišče filma Romana Polanskega. To je Francija v obdobju belle epoque, ko je bil Eifflov stolp še nov in so na sceni prevladovali postimpresionisti. Francija, ki je bila nesporno kulturno središče sveta, kot so to danes ZDA. In seveda je imela tudi svojo temno stran.
V filmu Polanski pripoveduje zgodbo o aferi Dreyfus iz leta 1894, ko sta Francijo po obsodbi judovskega častnika Alfreda Dreyfusa zaradi izdaje preplavila histerija in antisemitizem. Ogled filma gledalcu ne ponuja le lekcije iz zgodovine, ampak tudi globok vpogled v psihologijo množic v družbi, ki uničuje samo sebe.
Polanski nas popelje skozi celo afero - od sojenja Dreyfusu, njegove obsodbe in izgona na Hudičev otok do ponovnega sojenja po javnem posredovanju pisatelja Emila Zolaja in polkovnika Georgesa Picquarta. Film doseže vrhunec, ko je Dreyfus oproščen krivde, kar je nekoliko sebično od režiserja, ki samega sebe že ves čas prikazuje kot žrtev medijskega lova na čarovnice. In očitno je pri tem uspešen, saj so mu pretekli mesec za omenjeni film podelili kar dve filmski nagradi Cezar, zaradi česar je več francoskih igralk protestno zapustilo slovesnost.
Poslednji krči
Toda Polanski, narcis ali ne, je bil vedno na tekočem z duhom časa, od svojih prvih filmov, v katerih je prikazoval komunistično Poljsko, do filma Kitajska četrt (Chinatown), v katerem razkriva dekadenco elite v skorumpiranem Los Angelesu. Polanski je bil dejansko del svetov, ki jih je upodabljal v filmih. Zato v Kitajski četrti nastopa negativec Noah Cross, gospodovalni milijonar, ki je nekoč zaplodil otroka svoji hčerki.
Afera Dreyfus je bila na več načinov poslednji krč francoske revolucije. Dreyfusovci in antidreyfusovci - revolucionarji in reakcionarji - so se borili vsak za svojo predstavo o Franciji, pri čemer so bili slepi za vse drugo. Ena stran je hotela obnoviti staro ureditev; druga se je obupano trudila preprečiti kontrarevolucijo in izničenje vseh reform po letu 1789.
Med afero Dreyfus je brutalni desničarski tisk med elitami podpihoval antisemitizem in spletke, tako kot to danes počne televizija Fox News proti Trumpovim sovražnikom
Upor zlorabam in grožnjam
Obstaja še ena vzporednica s Trumpovo ero. Picquart ni mogel več molčati, potem ko je odkril, da je bil ključni dokaz zoper Dreyfusa ponarejen. Še bolj odločen je postal, ko je francoski generalštab vztrajal pri Dreyfusovi krivdi, čeprav je poznal identiteto pravega izdajalca (šlo je za majorja Ferdinanda Esterhazyja). Tudi polkovnik Alexander Vindman, član ameriškega Sveta za nacionalno varnost, ki je je pričal o Trumpovi zlorabi oblasti v okviru škandala z Ukrajino, zaradi katerega so zoper predsednika sprožili impičment, ni mogel gledati stran in se je določno uprl zlorabam in grožnjam.
Zadnja točka nakazuje na eno še bolj nespodbudno vzporednico: to je epidemija korupcije znotraj elit, ki sploh omogoča obsežnejšo krizo. Med afero Dreyfus je brutalni desničarski tisk med elitami podpihoval antisemitizem in spletke, tako kot to danes počne televizija Fox News proti Trumpovim sovražnikom. Zaradi teh škodljivih prizadevanj postane resnica zabrisana, politika pa prevzeme eksistencialni značaj. Zato je moški, ki je poskusil umoriti Dreyfusovega odvetnika Fernanda Laborija, med begom s prizorišča kričal "pravkar sem ubil Dreyfusa", kakor da bi bilo "dreyfusovstvo" postalo vseprisotno zlo v družbi.
Najbolj moreče od vsega pa je dejstvo, da se noben vplivnež v ZDA ni postavil na Vindmanovo stran. Nobenega zolaja ni bilo, ki bi objavil pamflet, podoben znamenitemu pismu z naslovom Obtožujem, ter v njem osramotil zarotniške elite zaradi njihovih laži in skorumpiranosti. Ljudje, kot so nekdanji obrambni minister James Mattis, nekdanji vodja kabineta Bele hiše John Kelly ter nekdanji svetovalec za državno varnost John Bolton, so na prvo mesto postavili svoje osebne interese in so večinoma molčali. Edina izjema je bil Bolton, ki se je trudil povečati prodajo svoje knjige.
Reševanje ugleda države
Zolaja so po njegovi ostri polemiki proti Dreyfusovim mučiteljem izgnali v London. Toda nikoli ni izgubil upanja, da "mu bo Francija nekega dne hvaležna, ker ji je pomagal ubraniti njen ugled". Tisti vplivni ljudje v ZDA, ki so omadeževali svoj lastni ugled, ker so služili Trumpu in izdali institucije, kot je ameriška vojska, za katere sicer trdijo, da jih imajo radi, še lahko rešijo ugled svoje države. Toda spregovoriti morajo hitro.
Nina Hruščova, rusko-ameriška profesorica mednarodnih odnosov, Inštitut za svetovno politiko, © Project Syndicate
