Legendarna blagovnica: “Stopite v Modno hišo s prazno denarnico”

Na temelju združevanja dela in sredstev šestnajstih članic proizvodnih organizacij združenega dela tekstilne industrije Slovenije je bila 11. decembra 1961 s temeljno pogodbo o poslovnem združevanju ustanovljena Modna hiša kot organizacija poslovnega združevanja tekstila in tekstilne konfekcije. V kasnejšem obdobju se je ustanoviteljicam priključilo še nadaljnjih 33 članic. Predstavniki združenja so povedali, da jih je k odpiranju prodajnih modnih hiš prisilila slabo organizirana trgovska mreža, ki je zavirala plasma njihovih industrijskih izdelkov, osnova za ustanovitev in gradnjo modnih hiš pa so bila prizadevanje industrije, da ustvari s potrošnikom neposreden stik.
Prva Modna hiša je bila odprta leta 1961 v Ljubljani, leta 1963 pa so odprli Modno hišo v Mariboru. Prodajalni sta ponujali blago tekstilne industrije Slovenije, ustanoviteljev in nekaterih soustanoviteljev iz usnjarske industrije. Z oblikovanjem lastne organizacije prodajne mreže industrije so podjetja razvijala sodoben način poslovanja v blagovnem prometu in imela večji vpliv na vse tokove distribucije do končnega kupca. Njihov cilj je bil postaviti ustrezno trgovsko mrežo v jugoslovanskem prostoru z značilnostmi sodobne prodajne organizacije in združevati pod eno streho več med seboj tudi konkurenčnih proizvajalcev.
Modno hišo v Mariboru je odprlo Poslovno združenje proizvajalcev tekstila in konfekcije Slovenije. Blagovnica je imela 3720 m2 površine, njena izgradnja pa je stala 430 milijonov dinarjev. Ob odprtju je zaposlovala več kot sto uslužbencev, njena ponudba pa je bila izjemna – samo oddelek konfekcije je nudil okoli 10.000 artiklov. Zaloga blaga, ki je bila na voljo ob odprtju, je bila vredna kar 25 milijonov dinarjev.
Slavnostna otvoritev blagovnice Modna hiša v Mariboru je bila v petek, 24. maja 1963, takrat le za povabljene, v soboto pa tudi že za prve obiskovalce. Modno hišo je slavnostno odprl član izvršnega sveta SRS Jože Tramšek, ob odprtju pa so imeli dve modni reviji. Na veličastnih jeklenih stopnicah so manekeni predstavili oblačila za dom, jutranje plašče, domače jopiče, modele za delo in pot v službo, oblačila zoper dež in za sončne ure, pletenine, konfekcijske modele ženskih oblek, kostumov in plaščev ter večerno lahko poletno kolekcijo. Sledile so predstavitve oblek za poletje, modelov za počitnice, kratkih in dolgih hlač, športnih bluz, poletnih puloverjev, oblek za plažo in kopalnih plaščev.

Prava senzacija

Novo odprto poslopje na Partizanski cesti 3 je bilo prava senzacija, saj je veljalo za eno najsodobnejših v takratni Jugoslaviji. Poleg tega je bila to tudi prva prodajalna s samoizbirnim načinom prodaje in neprekinjenim delovnim časom. Ob prodaji je ponujala še dve krojaški delavnici, v katerih so strankam po potrebi popravili kupljena oblačila, šivali so tudi zavese in posteljnino. V pritličju so organizirali tedenske modne revije kar med delovnim časom, dajali so potrošniške kredite, imeli so menjalnico valut, trgovina pa je bila odprta tudi ob nedeljah od 9. do 12. ure. Samoizbirni način prodaje je bil novost na tržišču, prodajalci so kupcem svetovali pri nakupu, proizvajalcem pa posredovali njihove želje. Časnik Večer je ob otvoritvi zapisal: "Morda je bolje, če stopite v mariborsko Modno hišo s prazno denarnico, sicer boste v nevarnosti, da se boste iz nje vrnili s številnimi okusnimi škatlami ali vrečicami pod roko, potem pa boste ves mesec razmišljali, zakaj ste v enem dnevu porabili toliko denarja."
Prodajalna je bila opisana kot prijetno okolje z okusnimi odprtimi izložbami, prefinjeno razsvetljavo in izredno izbiro blaga. Prvi nakupovalci so si lahko v pritličju ogledali okoli 300 torbic, več kot 200 modelov perila, 2000 srajc, 10.000 robcev, 2000 kravat, okoli 400 kril, 1200 letnih oblek, 300 do 400 plaščev, 600 kostumov in jopic. Posebej zanimiva za obiskovalce je bila otroška konfekcija iz uvoza. Stranke so oblačila lahko pomerile v štirinajstih prostornih kabinah, nasvete pa so jim nudili tudi krojači in šivilje.
V prvem nadstropju so ponujali kar preko 500 vzorcev bombažnih tiskov, 200 vzorcev svilenega blaga, moški pa so v tem nadstropju lahko izbirali med pestro izbiro oblek (800 kosov), suknjičev (400 kosov) in hlač (800 kosov). Za ženske so bile zanimive police s popelini v 60 vzorcih, kretoni v 200 vzorcih, preprogami, tekači, zavesami, odejami, brisačami ... Moški so lahko počakali tudi v manjšem bifeju, kjer so se jim žene pridružile po opravljenih nakupih.

Prenove in razvoj

Prva prenova Modne hiše se je začela leta 1968 v sodelovanju z ljubljanskim podjetjem Prehrana (Emona). Po besedah tedanjega direktorja Modne hiše, Viktorja Kranjca, v Mariboru niso našli soinvestitorja, ki bi sodeloval pri razširitvi in posodobitvi objekta, saj v mestu takrat še ni bilo izdelanega programa za razvoj trgovine in tudi ne želje po njeni razširitvi. Ne glede na to, da so v tem času že obstajali načrti za izgradnjo veleblagovnice Jeklotehne v Vetrinjski ulici. Gradnjo svoje veleblagovnice je načrtovalo tudi podjetje Vema, a je po pridobitvi prostora ob hotelu Slavija in začetih delih od gradnje odstopilo.
Ob prenovi in širitvi je Modna hiša pridobila tekoče stopnice, slednje so povezovale supermarket in prodajne prostore, naprave za prezračevanje, hlajenje in gretje, nove stopnice in dvigalo. Modna hiša je pridobila nove prodajne površine, skladišča in aranžerske delavnice. Pod isto streho so vključili še bančne storitve (menjalnico) in turizem (Globtour). Nov štirinadstropni objekt je Modna hiša zgradila v podaljšku obstoječe trgovine in delno nad Vinagovimi kletmi. Na platoju med Kinom Gledališče in Vinagovimi prostori ob Razlagovi ulici so uredili tudi parkirišče.

Ankete, promocije, modne revije, razstave ...

Povratne informacije kupcev je Modna hiša pridobivala med drugim preko nagradnih anketnih listov, s katerimi so kupce pozvali k zapisu njihovega mnenja o izbiri blaga, samoizbirnem načinu prodaje, postrežbi, modnih revijah in drugih zadevah. Modna hiša je sodelovala s 26 proizvodnimi organizacijami ne le iz Slovenije, temveč tudi iz drugih delov Jugoslavije. Do sprejetja zakona o združenem delu leta 1976 je Modna hiša delovala kot poslovna enota Poslovnega združenja Modna hiša, ki je v tem času pridobilo še prodajne prostore v Osijeku in Smederevu. Leta 1977 so se blagovnice Modne hiše organizirale kot delovna organizacija, posamezna blagovnica pa kot TOZD. Mariborsko Modno hišo je od njenih začetkov 1. maja 1963 vodil Viktor Krajnc.
Veleblagovnica je redno imela promocijske akcije, ki so se odražale v okusno in strokovno urejenih izložbenih oknih, prirejala je tedenske modne revije, modna svetovanja in razstave. Tedenske modne revije so uvedli kmalu po odprtju, med prenovo pa jih niso izvajali. Ponovno so jih uvedli leta 1972, potekale so ob četrtkih. Predstavljale so sezonsko založenost poslovalnice in opozarjale na določene modele. Modne revije so organizirali v popoldanskem času z namenom, da bi si jih lahko ogledale zaposlene ženske, ki so "lahko sedaj še doma pravočasno pospravile, poleg tega pa imele še prost večer".
V Modni hiši so bili zaposleni najboljši trgovci in aranžerji. Aranžerji, ki jih je vodil Roberto Jelek, so poskrbeli, da so bile izložbe blagovnice vedno okusno in strokovno oblikovane in so tako privabljale veliko strank. Večkrat so krasile tudi naslovnice najbolj prestižnih svetovnih revij za dekoratersko in aranžersko dejavnost. Tekstilni proizvajalci so izložbe izkoristili za promocijo novih izdelkov in tako je na primer Mura leta 1977 v izložbo Modne hiše postavila ogromno srajco, za katero so porabili kar 18 metrov blaga. Pomovirala je njihov nov proizvod – srajco svileni M.
Izložbe so bile prilagojene sezonam ali morebitnim dogodkom. Leta 1975 je bila recimo dekoracija izložbe posvečena ustanovitvi Univerze v Mariboru. Leta 1979 so delavci aranžerske delavnice Modne hiše v izložbah pripravili pozdrav mediteranskim igram, barvna in modna uskladitev pa je simbolizirala mesto Split, kjer so bile igre.

Začetek konca

V začetku osemdesetih let je Modna hiša v Mariboru zaposlovala 152 delavcev. To desetletje je poslovno cvetenje Modne hiše počasi zavrlo. Številne reforme, devalvacije in nasploh burno dogajanje v državi so tudi v Modni hiši pripeljali do razpolovitve števila zaposlenih. Lastninjenje v devetdesetih letih je povzročilo pokop mnogih podjetij, Modna hiša pa se je 1993 združila z Mercatorjem, a je postala samostojno podjetje.
Leta 1990 je bila mariborska Modna hiša s svojimi 5000 m2 in 124 zaposlenimi še edina izmed štirih Modnih hiš, ki so bile ustanovljene v Jugoslaviji. Leta 1979 je namreč pogorela Modna hiša v Osijeku, leta 1983 je prenehala delovati Modna hiša v Smederevu, 1989 pa je iz sistema izstopila Modna hiša v Ljubljani. Od leta 1982 je mariborsko Modno hišo vodil Alojz Wigele. V zadnjem letu obstoja Jugoslavije je opozarjal na težak položaj trgovcev in nizko kupno moč prebivalstva. Mariborčani so obenem začeli na veliko kupovati preko meje. Leta 1991 je novi direktor Modne hiše, Jožef Šilec, opažal, da se kupci vendarle vračajo v domače trgovine. V tem času je bila Modna hiša del poslovnega sistema Mercator (leta 1993 je postal Mercator stoodstotni lastnik Modne hiše v Mariboru), zaposlovala je še 114 delavcev (v letu 1990 jih je bilo še 134).
Odprtje nove prodajalne Modiane v Celju leta 1995 je pomenilo izgradnjo družbe Mercator-Modna hiša Maribor, slednja je imela leta 2003 že 86 prodajaln. Modna hiša Maribor je prevzela vse Mercatorjeve prodajalne tekstila, tudi ljubljansko Modno hišo.
Leta 1997 se je začela prenova veleblagovnice v Mariboru, v tem času je družba zaposlovala 90 delavcev. Prenova prvega nadstropja (oddelek konfekcije, metraže, čevljev in hišnega tekstila) je stala 65 milijonov tolarjev, v letu 1998 pa je podjetje Emona Merkur Ptuj obnovilo tudi kletno etažo za 80 milijonov tolarjev. Leta 2002 je bilo prenovljeno še pritličje. Uvedli so nov koncept prodaje po sistemu shop in shop, to je prodajo po kotičkih z ločenimi blagovnimi znamkami. Modna hiša je obdržala sloves prodajalne s ponudbo kakovostnega blaga.
Leta 1997 je družba začela širiti svojo dejavnost. Najprej so v Sparovem trgovskem centru v Celju odprli trgovino v okviru zastavljenega načrta specializiranih modnih trgovin, ki so jih poimenovali Modiana. Drugo trgovino pod tem imenom so še leta 1997 odprli v Ljubljani, pozneje pa so jih odprli še več v trgovskih središčih Mercatorja. Leta 2001 se je poslovni sistem Mercator odločil, da iz svojih družb izloči tekstilne trgovine, prenesel jih je v Mercator-Modno hišo s sedežem v Mariboru, podjetje pa je tako prevzelo 65 specializiranih tekstilnih prodajaln. Družba Mercator Modna hiša je leta 2002 prejela mednarodno priznanje za kakovost ISO 9001, ki ji ga je podelil Slovenski inštitut za kakovost in meroslovje. Družba je takrat imela 85 prodajaln in 587 zaposlenih.
Izgradnja velikega nakupovalnega središča Europark Modne hiše ni tako močno prizadela, kot je Merkur. V letu 2004 je pridobila naziv Naj prodajalna leta, podelilo ji ga je Združenje za trgovino pri Gospodarski zbornici Slovenije. Leta 2016 je lastnik Mercatorjeve Modiane postalo podjetje Montecristo SL iz Radovljice. Prevzelo je 685 zaposlenih v trgovinah v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji in Bosni in Hercegovini. Novi lastnik je prevzel vse zaposlene, Modna hiša Maribor pa naj bi po besedah direktorice Modiane, Jerneje Jager, postala še boljša in atraktivnejša v ponudbi blaga. Zaradi slabih poslovnih rezultatov v zadnjih letih so lastniki leta 2019 zaprli celotno prvo nadstropje trgovine, na zavod za zaposlovanje pa iz poslovnih razlogov poslali osem zaposlenih od 21. V družbi Modiana, ki je obvladovala Modno hišo, so odločitev za zaprtje zgornjega nadstropja trgovine utemeljevali tako: "Z zmanjšanjem prodajne površine verjamemo, da bo pritlični prostor bolje izkoriščen, prodajni rezultati pa boljši." Že nekaj let prej je bila zaprta tudi kletna etaža s trgovino.
V letu 2020 je prodajalna Modna hiša dokončno zaprla svoja vrata. Družba Montecristo SL je zaprtje utemeljevala s slabimi poslovnimi rezultati trgovine in simulacijo, ki ni pokazala ekonomskega potenciala za nadaljnji razvoj v prihodnjem obdobju. V poslopje Modne hiše naj bi Mercator, ki je lastnik stavbe, umestil eno izmed svojih trgovin.
Modna hiša je v času svojega obratovanja veljala za prodajalno kvalitetnih oblačil, kakovostne poslovne mode, spodnjega perila, kopalk in tudi obutve. Kupci niso prihajali le iz Maribora, pač pa iz celotne regije.