Maršal Twito in njegova vojna z mediji

Marca se je v Evropskem parlamentu, v okviru Skupine za spremljanje spoštovanja demokracije, pravne države in temeljnih pravic (LIBE), ki jo vodi evropska poslanka iz Nizozemske iz vrst liberalcev Sophie in 't Veld, zgodil še en v nizu incidentov skonstruiranih s strani aktualnega predsednika slovenske vlade. Po tem, ko je predsedujoča zavrnila predlog Janeza Janše, da na začetku sestanka predvajajo populistični pamflet v režiji stranke SDS, je ta protestno prekinil video povezavo. Nekaj dni pozneje je odločitev Sophie in 't Veld označil za cenzuro in jo pozval k odstopu.

Takšne poteze Janša seveda ni naredil prvič, saj je tudi med zadnjo kampanjo za volitve v državni zbor leta 2018, na primer, protestno zapustil soočenje na Radiu Slovenija. Izgovor je tudi takrat bil enak: pristranskost sogovornikov in medijska zarota, s katero mu želijo škodovati. Te dni Janša k odstopu poziva direktorja STA Bojana Veselinoviča. Janezu Janši je vedno največji nasprotnik tisti, ki ga sooči s posledicami njegovih dejanj. Zato so mediji njegov osrednji nasprotnik.

Najbolj zaslužen

Da bi razumeli Janševo vojno z mediji, se moramo za trenutek vrniti v preteklost. Ves politični kapital, ki ga ima Janša, izvira iz ideološke podstati nacionalizma, ki nacionalno suverenost utemeljuje po etničnem principu. Gre za nasprotje liberalni demokraciji, ki temelji na ideji suverenosti državljanov kot svobodnih ljudi. Medtem ko demokracija predvideva svobodno izbiro med različnimi interesi s strani različnih družbenih skupin, nacionalistična ideologija temelji na zvezi med nacijo in ozemljem. Temelji njegovega političnega bistva so zacementirani v leto 1991, iz katerega se nikoli ni premaknil. Zato danes, leta 2021, vladni profil na twitterju služi za poveličevanje takratnih dogodkov in uspehov, za katere je seveda najbolj zaslužen Janez Janša osebno.

Na žalost je čas pokazal, da je nominalna sprememba jugoslovanskega enopartijskega sistema v kvazipluralno družbo, za katero je značilno večstrankarstvo, utemeljeno na nacionalistični ideologiji, bila uporabljena kot paravan, za katerim se je skrivala želja Janeza Janše po novi obliki avtoritarne organizacije države. Politika stranke SDS temelji na predpostavki, da ima nacija kot primarni element identifikacije prednost pred posameznikom. Janez Janša in njegova SDS nacionalni interes postavljata nad pravice in svoboščine državljanov (umetnikov, kulturnikov, priseljencev, istospolnih, levičarjev ...), čeprav je diskurz protagonistov njihove politike poln parol o človekovih pravicah in svoboščinah, ki so (kako simptomatično) vedno kršene le "zavednim" Slovencem.

Kult osebnosti

Dominacija države nad državljani je element, ki je skupen tako komunistični (partijski) kot nacionalistični ideologiji. Skupni so jim totalitarni mehanizmi vladanja: od brezpogojne zvestobe stranki do kulta osebnosti dosmrtnega predsednika. Pokojni maršal Tito in slovenski maršal Twito se v tem pogledu ne razlikujeta.

Tako partijska kot nacionalistična ideologija predvidevata monopol moči in uporabo politične instrumentalizacije vseh pomembnih družbenih institucij, od sodišč do medijev. V tem smislu ni razlike med nekdanjim jugoslovanskim režimom in aparaturo Agitpropa ter današnjim delovanjem od stranke SDS ustanovljenih medijev in nastavljenih urednikov, ki so prepričani, da je njihova resnica edina prava. Prepričani o svoji zgodovinski misiji vse, kar ni v skladu z njihovo resnico, kritizirajo z nestrpnostjo in sovražnim govorom.

V obdobju postkomunizma je Janez Janša komunistični kolektivizem tako rekoč zamenjal za kolektivistično ideologijo nacionalizma. Iskreno verjame, da mora biti moč skoncentrirana v rokah nacije oziroma države kot kolektivne avtoritete, ki bo nadomestila individualno nezaupanje in nemoč s skupno varnostjo in močjo. Janševi podporniki iskreno verjamejo, da ko pride do vzpostavitve čustvene vezi med nacijo in njenim vodjo - ki je edina relevantna avtoriteta, o kateri se ne dvomi -, bo zadovoljena potreba po varnosti pri vseh pripadnikih nacije. Janez Janša vedno stavi na ta del družbe. Ljudje, ki se niso sposobni uresničiti kot posamezniki, do svoje identitete prihajajo skozi maso v nacionalističnem gibanju, ki ga simbolizira Janez Janša kot vrhovni vodja.

Alternativna zgodovina

To idejo imenujejo domoljubje. Zadeva gre tako daleč, da v Sloveniji imamo celo Društvo domoljubnih novinarjev. Gre seveda za množico podkapacitiranih posameznikov, ki so na primer zgroženi nad vašim nepoznavanjem zgodovine. Ko nekoga javno označite za fašista, ga poskušajo ločiti od ideologije, ki je dominirala v tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja. Ti ljudje so v glavnem zadolženi za spreminjanje antifašistične preteklosti in pisanje alternativne zgodovine, v kateri so narodni heroji posamezniki, slikani s fašisti. Kadrovanje iz bazena strankarskih podpornikov Janezu Janši omogoča, da na vse pozicije postavlja podkapacitirane, ampak politično ubogljive ljudi. Bolj ko so posamezniki brezupni in nesposobni, močnejša je njihova potreba po identifikaciji z nacijo in vrhovnim vodjo kot najvišjo obliko avtoritete. Kadrovske menjave se vrstijo iz dneva v dan. Praktično ne obstaja institucija ali podjetje v lasti države, v katero Janša ni nastavil svojih ljudi. Trn v peti so mu mediji, ki opravljajo svoje poslanstvo in poročajo o nečednih poslih vladnega vrha. To je njihov temeljni greh. Kar se je pred tedni dogajalo v Bruslju, je le preslikava Janševe domače vojne z mediji na evropski parket.

Vloga žrtve

S ciljem nabiranja političnih točk Janša nenehno mobilizira svoje podpornike s stališčem o prvorazrednih in drugorazrednih državljanih. Sebe vedno ponuja v vlogi žrtve za Slovenijo, v kateri ga nevidne strukture globoke države nenehno ovirajo. Pošiljajo ga v zapor, grozijo mu s smrtjo, kradejo volitve, šikanirajo njegova lik in delo, in to na javni RTV. Obkrožil se je z ljudmi, ki sebe vidijo kot drugorazredne državljane, ki so nenehno in povsod, v duhu zarote privilegiranega razreda, neupravičeno sankcionirani s strani zakonov. To je želel prikazati tudi v Bruslju. Ključni problem torej ni bil tehnične narave, ali predvajati video ali ne, ampak vsebinske. Janez Janša dejansko verjame, da je vsebina njegovega videa edina prava resnica, ki jo v duhu že omenjene zarote strukture globoke države želijo skriti pred javnostjo.

Skozi celotno svojo kariero Janez Janša s poenostavljenimi teorijami zarote nagovarja najbolj paranoične elemente slovenske družbe s ciljem, da ustvari splošno nezaupanje in paranojo, ki bo ustvarila okolje za ukrepanje in povečanje lastnih privilegijev. To ideologijo imenujemo janšizem. Janšizem je torej vsako delovanje posameznika ali organiziranih skupin, ki brez objektivnih kriterijev in zakonske podlage prevzemajo stvari v svoje roke. Gre za politično platformo, ki ima jasen cilj - to je uzurpacija vseh podsistemov v državi.

Ideologija banalnosti

Janšizem v tej obliki predstavlja antipod humanističnim principom. Temelji na nacionalizmu kot "ideologiji banalnosti" (Danilo Kiš), katere nesmisel se lahko izmeri s stopnjo nesmisla njenih asociacij. To se kaže na praktično vsakem koraku, od neokusnih grafik v uradnih sporočilih vlade, preko patetičnih zapisov Janeza Janše o ljubezni do domovine, pa vse do državnih proslav, ki so izpeljane v organizaciji podkapacitiranih posameznikov, ki državljanom vsiljujejo svoj kulturni okus.

Pri ustvarjanju okolja, v katerem Janša manipulira s kontekstom in pomenom vsebine, mu pomagajo primitivni rasisti, homofobi in drugi lunatiki, ki jim stranka SDS zagotavlja medijski prostor, v katerem se dotaknejo vsakega nasprotnika politične platforme janšizma. Ti obračunavajo z opozicijskimi politiki, novinarji, intelektualci in celo navadnimi državljani, ki si drznejo biti kritični do vlade in janšističnega kulta. V igri so tudi zgrešeni novinarji, konformistični ekonomisti, davčni mešetarji in razni čarodeji, branitelji zahodne civilizacije in krščanskih vrednot, številni interpreti delovanja globoke države pa tudi samooklicani politični analitiki, ki z gostovanjem v studiu ali s krajšo kolumno dajejo legitimnost medijem stranke SDS.

Svet zarot

Ko osrednji mediji ne poročajo o zarotah, o katerih želi govoriti, Janez Janša in njegovi podporniki ustvarjajo prepričanje, da so osrednji mediji pristranski in so del iste zarote, o kateri ne želijo poročati. Polarizacija gre v tem primeru tako daleč, da Janša (tako kot Donald Trump) medije označuje za proizvajalce lažnih novic. Zato ubira drugačno pot. Komunicira preko twitterja ali gre na televizijo svoje stranke, kjer lahko komunicira na način, da selektivno izbira argumente, ki jih uporablja za oblikovanje lastne resnice. To je želel narediti tudi na sestanku v Bruslju. Ko mu predsedujoča Sophie in 't Veld tega ni dovolila, je sejo zapustil kot užaljen otrok, ker igra ne poteka po njegovih pravilih.

Dodaten problem je radikalizacija diskurza v slovenskem javnem prostoru. Kognitivna orbita okrog Janeza Janše ne more razumeti, da ne morejo biti novinarji, ki so kritični do oblasti, razlog za kakršnokoli šikaniranje, kaznovanje ali pretepanje. Ministri, nekateri državni sekretarji in mediji stranke SDS izpostavljajo ljudi, jih javno šikanirajo, razpravljajo o njihovem zasebnem življenju, novinarje imenujejo lažnivci, urednike pa razglašajo za agente globoke države. Če ima kdo od novinarjev nekoliko drugačen priimek, ki ni tipično slovenski, ga pošiljajo tja, od koder je prišel. Ker so Janša in njegovi podporniki ponotranjili takšen diskurz, je nestrpnost do drugačnih le latentna posledica, s katero se strinjajo v zameno za zdravljenje lastnih frustracij.

Slepa ulica

Ključni problem je, da je politika janšizma slepa ulica, iz katere ni povratka. To je zabloda, ki nam zastruplja medsebojne odnose, siromaši družbo in Slovenijo kot državo počasi, ampak zanesljivo postavlja na periferijo Evrope. V družbo Orbana, Morawieckiega, Babiša in Salvinija, ki Janezu Janši ponujajo ideološko zatočišče, v katerem se on in drugi janšisti še naprej lahko vedejo, kot se vedejo.

Ključna stvar, ki jo moramo razumeti, je, da so mediji v svetu Janeza Janše le odvečen element v sistemu, ki mu stoji na poti do absolutne oblasti. Sebe vidi kot večvrednega in se počuti superiornega v odnosu do drugih ljudi. Za Janšo ne obstaja univerzalna resnica. Njegovo realnost determinirajo ideološke predpostavke, ki dajejo bistvo njegovi individualnosti. Zunaj teh ideoloških predpostavk ne obstaja kot individuum. Vojna z mediji je bistvo njegove individualnosti, kar pomeni, da se nikoli ne bo ustavil.