Zakaj slovenska politika ne najde odgovora na vprašanje, kaj je nacionalni interes in kako ga zaščititi?

Stalni pozivi na preseganje razlik in iskanje kompromisov, s ciljem doseči nacionalno enotnost, iz politike brišejo pomen ideologije. Vedno bolj se prisega na formacije, ki ne želijo bili ne leve in ne desne, ampak najraje sredinske oziroma take, da Sloveniji želijo samo dobro. Problem je, da se redki sprašujejo, kaj to pravzaprav pomeni. Namesto resnega premisleka o družbenih delitvah, ki bi odpravile nekatere anomalije, slovenska politika raje izbira pozicijo preseganja delitev, s katere se izogiba ukvarjanju z resnimi problemi.

Dodaten problem predstavlja dejstvo, da politično življenje pri nas poteka pod nadebudnim patronatom mednarodnih institucij in finančnih trgov, ki ne delujejo v interesu slovenskih državljanov, ampak izključno in samo v interesu licemerske finančne oligarhije, katere temeljno poslanstvo je privatizacija vsega in uničevanje držav, latentna posledica delovanja pa povečevanje socialnih razlik med ljudmi. Finančno oligarhijo, ki prisega na ideologijo neoliberalizma, ne zanimajo revščina, družbena dislokacija, uničenje kulture in dolgoročno izčrpavanje naravnih resursov ter uničevanje okolja. Naša največja tragedija je, da slovenska politika nima odgovora na to, kako se zoperstaviti dominantni ideologiji neoliberalizma in zaščititi nacionalni interes države. Upravičeno se postavlja vprašanje, zakaj je tako. Zakaj slovenska politika ne najde odgovora na vprašanje, kaj je to nacionalni interes in kako ga zaščititi?

Ni razprav o potrebah državljanov

Odgovor na to vprašanje je preprost. Nacionalni interes je nekaj, kar v določenem trenutku vladajoča struktura s pomočjo družbe ali dela družbe predstavlja kot potrebo. Naš največji problem je, da kot družba nimamo razprav o potrebah Slovenije in njenih državljanov. Ne razpravljamo o potrebah ljudi in družbe kot take. Slovenska politika ne more razumeti, da so za družbeni razvoj potrebne delitve, o katerih bi se ljudje morali vedno znova izjasniti na rednih volitvah. V situaciji, v kateri so diskreditirani vrednotni kriteriji, politika teži k arhaičnim konceptom zgodovine in mitologiji, katere cilj ni prepoznavanje resničnih potreb ljudi, ampak zadovoljitev potrebe po pripadnosti naciji, s katero se reducirata kaos in strah.

Namesto z resno razpravo o potrebah ljudi se slovenska politika ukvarja s temami, ki jih odpira zaradi podpore v javnem mnenju (enotnost naroda in pomen osamosvojitve, ljubezen do domovine itd.), ali s temami, ki jih vsiljujejo mednarodni centri kapitala. Med slednjimi prednjači sintagma strukturne reforme. Pri tem se politika ne zaveda, da katerakoli strukturna reforma nikoli ne bo dobra za vse. Vedno se bo našla skupina ljudi, ki glede na to, kateremu družbenem razredu pripada, s strukturno reformo potegne krajšo. Primer: z lanskoletno ukinitvijo davka na luksuzne avtomobile, ki velja od 1. januarja letos, bodo bogati še bolj bogati. Za revne v Sloveniji tak ukrep pomeni le izpad v državnem proračunu, iz katerega se financirata zdravstvo in šolstvo, ki ju potrebujejo vsi. Rezultat te reforme je, da se na enem polu kopičita bogastvo in družbena moč v rokah majhnega števila ljudi, na drugi strani pa se povečujeta revščina in socialna degradacija večine državljanov.

Kje so dokumenti?

Slovenska javnost na primer nikoli ni dobila študije, analize ali vladnega dokumenta, v katerem je jasno opredeljeno, kako bo poudarek na digitalizaciji ali razvoju umetne inteligence prispeval k uresničevanju nacionalnega interesa Slovenije. Dodaten problem predstavlja dejstvo, da večina ljudi niti ne ve točno, kaj pojma pomenita in s čim bosta prispevala k razvoju slovenske družbe. Slovenski državljani nikoli niso dobili konkretnega dokumenta, ki bi pojasnjeval, zakaj je 780-milijonska investicija v Slovensko vojsko v nacionalnem interesu. Argument o obrambni suverenosti države je seveda le pesek v oči, saj Slovenija iz dneva v dan izgublja nacionalno suverenost, ki jo ne uničuje vojska kake druge države, ampak ekonomska globalizacija in delovanje nevidnih sil trga.

Neoliberalna ideologija nas nenehno prepričuje, da alternativna ureditev družbe ne obstaja. Namesto priprave alternativnega programa za prihodnost evropska levica nenehno dokazuje, da zna narediti isto, kar dela desnica. Tipičen primer je vztrajanje na potrditvi ekonomskega modela, ki krize, namesto da bi jih reševal, nenehno ustvarja. Levica oziroma socialdemokratske stranke v Evropi preprosto ne razumejo, da položaj človeka v družbi ni odvisen od strukturnih reform, ampak izključno od ideologije, ki predstavlja imaginarij o tem, kako razumemo svetovno ureditev in vrednote, za katere se je vredno boriti. Živimo v družbi, v kateri velja prepričanje, da nam bo proizvodnja hitrih in zmogljivih računalnikov prinesla srečo in odpravila vse naše težave.

Nacionalizem in populizem

Na drugi strani desnica v Sloveniji prisega na nacionalizem in populistične parole o ljubezni do domovine, ki jih predstavlja kot nacionalni interes. Desnica se ukvarja s kritiziranjem dediščine nekdanjega jugoslovanskega režima, pri čemer ne ponuja vizije o dokončni transformaciji družbenih podsistemov in institucij. Vse, kar si želijo, je prevzem oblasti nad institucijami države, pri čemer se parola o ljubezni do domovine uporablja kot paravan, za katerim se skriva ideja o novi obliki avtoritarne oziroma totalitarne organizacije države. Aktualna vlada to najbolje ponazarja.

Smo v položaju, v katerem ljubezen do domovine ali parole o strukturnih reformam predstavljajo orodja v rokah bogatih, ki nam obljubljajo boljši jutri. V isti luči lahko razumemo pobude strokovne skupine aktualne slovenske vlade, v kateri sedijo ljudje, ki ne razumejo, da ključni problem gospodarstva ni trenutna pandemija​ covida-19, ampak patološkost neoliberalnega kapitalizma. Ne razumejo, da se ukvarjajo s paliativnim zatiranjem simptomov patologije kapitalistične družbene ureditve, pri čemer se ne zavedajo, da se bodo občasne gospodarske, socialne in epidemiološke krize pojavljale vedno znova in vse pogosteje, vse dokler se dokončno ne odpravijo sistemski vzroki te patologije.

Nepremišljeni ukrepi

Posledice sprejemanja nepremišljenih ukrepov se kažejo praktično na vseh področjih. Prva je spodleteli boj z drugim valom pandemije covida-19, iz katerega sta izključeni tako stroka kot javnost. Temu bo sledila še gospodarska kriza, ki jo politika namerava sanirati s sredstvi iz svežnja za obnovo, ki si jih Slovenija obeta iz proračuna Evropske unije. Ampak tukaj se ponovno vrnemo na začetek, kjer se moramo soočiti s temeljno dilemo o tem, da družbeni odnosi in kultura niso zgolj derivat materialne proizvodnje oziroma avtomatska posledica gospodarske razvitosti. Stalna gospodarsko rast ni in ne more biti odgovor na vse probleme v družbi. Covid-19 je to še kako dobro pokazal.

V Sloveniji potrebujemo razpravo o potrebah državljanov. Na žalost živimo v svetu, v katerem politike na oblast ustoličijo mediji, ki prav tako niso imuni na mehanizme delovanja manipulativne ideologije potrošništva, v kateri ima vsaka stvar svojo ceno in v kateri je merilo uspeha število všečkov. Namesto vizije in družbenega projekta, v okviru katerega bi razpravljali o potrebah ljudi, se aktualna slovenska vlada ukvarja z diskreditacijo medijev (STA, RTV Slovenija) zaradi cenzuriranja diskusije o nebuloznih desničarskih teorijah zarote, s katerimi aktualni predsednik vlade te dni poskuša prepričati medije v Bruslju. Cilj je ustvarjanje pogojev za proizvodnjo splošnega nezaupanja, ki bi upravičilo implementacijo ekstremnih ukrepov, kot so sramotno kaznovanje srednješolcev, ki protestirajo, ker bi se radi vrnili v šolo, ali etiketiranje nacionalnih izdajalcev in uničevalcev naroda v medijskih trobilih blizu največje vladne stranke.

Interes dela političnega razreda

To ni nacionalni interes. Gre za interes dela političnega razreda, ki je za obstanek na oblasti pripravljen početi največje barabije. Ta del političnega razreda svojo identiteto utemeljuje na rasizmu, nacionalizmu, homofobiji in zavračanju kakršnekoli enakopravnosti. Nimajo tolerance do drugačnih.

Gre za del političnega razreda, ki svoje podpornike nagovarja s floskulami in izmišljenimi pojmi. Nenehno tarnajo o svoji ogroženosti in o ogroženosti nacije. Grozijo s koncem zgodovine naroda, če oni ne bodo na oblasti. Okrog sebe zbirajo polpismene individuume, ki jih vodijo čustva na ravni živalskega instinkta, in ljudi, ki so samo v takem sistemu lahko uspešni.

Motivi, ki spodbujajo ta del političnega razreda, so različni. Najpogosteje gre za agresijo in strah, občutek nemoči in ogroženosti, pogosto pa tudi za kognitivne motive predsednika vlade, da nevednemu delu slovenske družbe servira razlago za dogodke, ki so skriti pod globokimi plastmi resničnosti. Sebe vedno in povsod (doma in v Evropi) vidi kot večvrednega in se počuti superioren v odnosu do drugih ljudi. Nenehno poskuša reducirati lastne frustracije na način, da pokaže na po njegovo maligne dele družbe (nevladne organizacije, opozicijo, medije), ki jih krivi za lasten neuspeh in nezadovoljstvo s položajem v družbi. Nacionalni interes je v tem primeru zreduciran na kognitivno stanje vodje in pripravljenost podpornikov, da mu nekritično in zvesto sledijo.

Zaradi enega človeka

To je trenutno okvir, znotraj katerega se v Sloveniji oblikuje nacionalni interes. Zveni grozno, ampak tako je. Zaradi enega človeka, ki v aktualni vladi odloča o vsem, bodo v prihodnosti spregledani številni resni problemi, pred katerimi smo kot družba. To je enosmerna ulica, iz katere ni poti nazaj. Zato je skrajni čas, da opozicija in državljani odločno začnejo oblikovati alternativo, ki bo temeljila na razpravah o tem, kakšno družbo si želimo.

Če nam to uspe, bomo na naslednjih volitvah lahko odločali o resničnih potrebah ljudi in odpravi škode, ki smo jo utrpeli v času ščitenja trenutnega nacionalnega interesa – natančneje interesov najslabših med nami.