Gotovo poznate človeka, ki naredi vse, da je v družbi drugih ljudi opažen in deležen občudovanja, sicer zna hitro povesiti nos. Verjetno ste tudi že opazili, kaj vse je za to pripravljen storiti: od zalezovanja tistih, ki mu v nekem trenutku lahko koristijo, do razvrednotenja in izoliranja tistih, ki so do njega kritični. Ne le z rabo laži, z zanikanjem, da se je kaj zgodilo, temveč tudi s taktikami vzbujanja negotovosti ali celo ustrahovanjem žrtve (To si ti narobe razumel. Si preveč občutljiv. Tega jaz nisem rekel. Ti si to izmišljuješ.).
V stiku z drugimi znajo biti večkrat izjemno prikupni in prepričljivi. Mnoge tako očarajo, da so jim pripravljeni na slepo slediti, ne da bi opazili, da so postali orodje v rokah druge osebe in njenih interesov. Z žrtvijo ravnajo kot z marioneto, igrajo na vse njene šibkosti, sploh pa tak odnos prekinejo, če jim ne prinaša več koristi. Globoko jih užali tuja kritika, kar se navadno pokaže v nesorazmerno hudih povračilnih ukrepih. Ženske pri tem prav nič ne zaostajajo za moškimi, le da te svoje cilje dosegajo navadno bolj prikrito, s prijaznejšim obrazom - s humanitarnostjo, ki je sicer kratkega daha, a pritegne pozornost in občudovanje množic, v mnogih primerih si to zagotovijo tudi preko igranja žrtve. Narcisoidni moški, ki radi ustvarjajo vtis, da so glavni in so jim drugi dolžni izkazovati lojalnost, svoja občutja večvrednosti izkazujejo bolj neposredno in tudi agresivno. Ženske so videti bolj ranljive, vse, moške in ženske, pa vodi prepričanje, da so boljši od drugih in da jim zato tudi pripada več od drugih. Čeprav enim in drugim primanjkuje empatičnih sposobnosti, ne kažejo zmožnosti, da bi razumeli motive in življenjski položaj drugih, odlično pa prepoznavajo njihove šibke točke.
Te izrabljajo izključno za pridobivanje lastne moči in za utrjevanje lastnega dominantnega položaja. Za tuje potrebe in stiske ostajajo pri tem gluhi. Kljub prepričanju o lastni večvrednosti pa ostaja njihov občutek samozavedanja običajno precej krhek in se kaže v narcisistični ranljivosti. Če drugi začenjajo prepoznavati njihovo neznanje, voditeljske (ne)kompetence in manipulativnost, se gradovi, ki jih je zgradil takšen posameznik, sesujejo kot iz peska, a to ne pomeni konca, temveč še več manipulativnega vedenja. Grandomanska samopodoba jim ne dovoljuje, da bi bili neopaženi in prezrti, še manj, da bi bili prikrajšani za priznanje in nagrado ali bi si drznil kdo o njihovih sposobnostih in dosežkih dvomiti. V takih situacijah utegnejo presenetiti tudi z resnejšimi maščevalnimi ukrepi (mladi Oppenheimer zastrupi jabolko svojemu tutorju Patricku Blanckettu, za čigar priznanje si prizadeva, a ga ta javno užali).
Strokovnjaki opozarjajo, da osebe z narcisističnimi potezami vse pogosteje najdemo med politiki, med ljudmi na vodilnih mestih v družbi, med tistimi, ki imajo v rokah moč odločanja, in bolj v zahodnih kulturah s poudarjenim individualizmom (ZDA, Velika Britanija, Kanada, Avstralija, Evropa) kot v kulturah s prevladujočim kolektivizmom. Raziskave kažejo tudi, da pojav narcisizma ni redek pojav med zdravniki, pa čeprav je v popolnem nasprotju s sodobnimi načeli partnerstva in k pacientu usmerjenega koncepta dela ("patient centred relationship" ni sledenje toku denarja, kot se je brezsramno še nedavno zavajalo javnost!). Avtorji ugotavljajo, da je želja po socialni superiornosti pri mnogih izražena že v fazi izbire študija in v opredelitvi za poklic zdravnika, kasneje pa občutja večvrednosti krepijo tudi bolniki, ki zdravnika želijo videti kot nezmotljivo in vsemogočno bitje. Narcisistične poteze so bolj prisotne pri mladih zdravnikih, a te s starostjo bledijo, kar si razlagajo, da se z izkušnjami zdravniki začnejo vse bolj zavedati svojih omejitev.
Kaj v primerjavi z lastnostmi pomeni narcisistična osebnostna motnja (NPD)
Samo zato, ker ima oseba več narcisističnih lastnosti, še ni nujno, da je zato že narcisist. Prag za takšno opredelitev je stiska in obstoječe težave na več pomembnih življenjskih področjih hkrati – občutek neizpolnjenosti, razočaranosti, občutek nesrečne ujetosti v medčloveških odnosih, v šolskem, domačem, na delovnem področju, prisotne finančne težave. Obsežna ameriška raziskava (2008) pri več kot 30 tisoč zajetih oseb je pokazala, da ima v splošni populaciji od 0,5 do 6,2 % ljudi motnjo, ki ustreza opisu narcisistične osebnostne motnje, na kratko NPD. Druga, novozelandska raziskava je pokazala, da v 75 % takih primerov lahko pričakujemo prevlado moških, najpogosteje starih med 20 in 34 leti, tistih, ki sta jim pomembna materialni status, poklicna kariera, ki hlepijo po uspehu, slavi, po moči in prestižu (pojavnost pri tej skupini je višja - 9,4 %), medtem ko pri starih 50 let in več srečamo samo še posamezne narcisistične karakteristike, kar govori, da se starejši že bolj zavedajo omejitev ali kaj v življenju zares šteje (pojavnost je nižja - 3,2 %).
Vrste narcisistične osebnostne motnje, NPD
Najprej se je seveda treba zavedati, da niso vsi pojavi narcisizma negativni. Nasprotno, treba je upoštevati, da je določena mera samozavesti in samozaupanja potrebna za doseganje ciljev, ki si jih posameznik postavlja. V tem smislu je narcisizem zaželen pojav. Negativen, v socialnem okolju nezaželen, neadaptiven postane pojav s posameznikovo grandomansko samopodobo, potrebo po dominaciji in po manipuliranju z drugimi ljudmi. Avtorji razlikujejo odkrite in prikrite pojavne oblike narcisizma. Najresnejša in za družbo lahko zelo škodljiva je tako imenovana maligna oblika, kjer se narcisistične poteze posameznika povezujejo z lastnostmi psihopatske osebnosti in z izraženimi agresivno-sadistični vedenjskimi vzorci.
Samo zato, ker ima oseba več narcisističnih lastnosti, še ni nujno, da je zato že narcisist.
Kdo so žrtve
Pričakovati je, da si oseba z narcisističnimi karakteristikami izbira ljudi, ki ji lahko kakorkoli koristijo, z njimi lahko manipulira, a kljub še tako očitnim zlorabam zaupanja in posledični čustveni prizadetosti to početje vedno znova odpustijo. To so običajno manj avtonomne, naivne osebe, ki dinamike v odnosih z drugimi ljudmi tudi sicer ne prepoznavajo. Narcisistično osebo, ki je lahko videti zelo všečno, neredko vedno znova zagovarjajo ali pa jim trenutna dinamika v odnosu ne omogoča, da bi za "odcepitev" zbrali dovolj poguma, pa tudi potrebno pomoč in podporo iz okolja.
Meghan Markle – primer grandioznega narcisizma?
Kot primer osebe z narcisističnimi karakteristikami se v analitičnih krogih pogosto omenja ameriško, ne ravno talentirano in večini po svetu tudi neznano igralko Meghan Markle, ki pa uspe s poroko z britanskim princem Harryjem uresničiti svoje grandomanske narcisistične fantazije. Sama je sicer odrasla v disfunkcionalni, sestavljeni družini, kjer nič ni bilo prav predvidljivo in zanesljivo. Svet, iz katerega je izšla, je pravzaprav diametralno nasproten temu, kar je skozi dolgo tisočletje določalo britanski imperij in vladarski položaj še posebej. Bil je videti kot hiša, kjer se nikoli ne ve, kakšna so pravila, kdo vse vanjo sodi, medtem ko eni prihajajo, drugi odhajajo, nobeden pa ne ve za drugega, kaj ga vodi. Edino, kar je bilo v tem razpuščenem svetu odraščajoče Meghan Markle res zanesljivo, pa je bilo očetovo malikovanje. Kot kaže, so bili to prvi koraki h kasneje vseobsegajočemu prepričanju o lastni družbeni vlogi, poslanstvu in sposobnostih. Ko naposled piše tedanji prvi ameriški dami Hillary Clinton in v pismu toži o neenakih možnostih žensk, deležna pa je tudi njenega pohvalnega odgovora, se zares počuti kot izbranka. Zato se tudi kasneje, ob vstopu v kraljevo družino, počuti in vede kot nekdo, ki temu okolju prinaša potreben svež veter. Glede na vse minule pretrese, ki so vladarski družini odvzeli velik delež zaupanja ljudskih množic, se to zdi mnogim hvalevredno. Sprejeta je z odprtimi rokami in toliko lažje uveljavlja svojo voljo. Ne le, da ni pripravljena v njej prevzeti dejavne vloge, pač pa se utečenemu redu aktivno upira, gradi svoj namišljen, paralelni svet in v to pritegne tudi Harryja.
Verjame, da bi si kot igralka zaslužila, če ne že oskarja, pa vsaj zlati globus, vsekakor pa meni, da bi lahko bila boljša kraljica od vojvodinje Catherine, s katero odslej neprestano tekmuje. Kjer le more, išče pozornost zase, a ji publiciteta ustreza le dotlej, dokler so mediji pripravljeni o njej pisati pohvalno. Ko tega ni več, na osnovi zbranih dejstev ugotavljajo analitiki, se začne umikati. Ustvarjati prične svojo resnico, če pa jo pri tem ujamejo na laži, in to ni redko, pa se izmotava in zatrjuje, da je bila narobe razumljena. Ali pa obrača enega proti drugemu in zaigra žrtev. Ne le, da ji sčasoma uspe izolirati Harryja od vseh dotedanjih prijateljev, ki bi lahko imeli nanj zanjo škodljiv vpliv, iz podobnih razlogov ga uspe oddaljiti tudi od njegovega družinskega kroga. Tako lahko poslej uspešneje gradi svojo veličinsko samopodobo, pri čemer se pokaže, da ji ne gre toliko za privilegije, ki bi jih bila deležna kot članica kraljeve družine, kot za denar in hedonizem, oboje z minimalnimi napori. Zaradi očitne destruktivnosti in odsotnosti empatije, ki jo v vedenju permanentno izkazuje, ji poznavalci ob narcisističnih pripisujejo tudi sociopatske osebnostne poteze.
In za konec: Meghan Markle še zdaleč ni edini šolski primer patološkega narcisizma, ki ne prispeva k harmoničnim medosebnim odnosom in napredku določene družbe. Mnogo jih je na očeh svetovne javnosti. Taki, ki so se dokopali do položajev in tako rekoč brez lastne vesti in premisleka, rigidno zaverovani v svoj prav, odločajo po svoje, ker ne slišijo in ne prenesejo ugovorov s strani. To ni samo Donald Trump in podobni, so žal tudi preštevilni evropski voditelji, ki niso zmožni upoštevati interesov svojih ljudi. In kje smo tu mi, v naši sredini? Le zakaj nam ne uspe ustvariti sistema zdravstvenega varstva po meri ljudi?
