Tudi takrat je bilo poletje. Vroče je bilo in bosi smo tekali naokoli. Tudi otroci iz velike starejše hiše, ki še danes stoji v središču Maribora, ne tako daleč od železniške postaje. Naše stanovanje je bilo v pritličju in vsakdo, ki je prišel ali zašel skozi težka lesena vrata z ulice, je moral najprej do našega stanovanja. K nam so prihajali na stranišče, po kozarec vode, po različne informacije ali tudi kakšno drugačno pomoč.
Veliko let je že minilo od takrat, ko sem kot majhna deklica, ki še ni hodila v šolo, pritekla z dvorišča k mami po kos kruha z marmelado. In začudena obstala na hodniku med vrati v kuhinjo in na drugi strani med onimi, ki so vodila v sobo. Tam sem najprej opazila velikanski trebuh neznane ženske, ob njej še večji "punkl" in zraven njega majhnega fantka. Mama mi je povedala, da se je zatekla k nam, da je prišla z vlaka od nekod z juga, da je pobegnila pred poplavami, vse imetje, ki ji je še ostalo, pa ima zavezano v rjuhi … In prav kmalu naj bi dobila dojenčka.
Vem, da je mama zanjo naredila vse, kar je bilo v njeni moči. Dala ji je jesti in piti, prav tako otroku. Pri nas sta se umila in med tem, ko je mama poskrbela še za vso drugo potrebno pomoč, sta se pri nas tudi naspala. Premajhna sem bila, da bi vedela, kam so ju potem odpeljali, kdo in kako je poskrbel zanju. A vem, da nista ostala prepuščena sama sebi in žalostni usodi. Tega dogodka se še danes velikokrat spomnim in ponosna sem na svoje starše, ki so me od malega ne le z besedami, ampak tudi z dejanji učili biti Človek. Pri nas so bila vrata vedno odprta za ljudi v stiski, pomoči pa so bile vedno deležne tudi živali.
Te dni, ko je našo lepo Slovenijo hudo prizadela narava, ko smo vsi občutili grozo zaradi neznanske moči vode, se mi kar naprej podi po glavi vprašanje, le s čim smo si nekateri zaslužili, da lahko vso to žalost gledamo na televizijskih ekranih, na suhem, varno v svojih nedotaknjenih domovih. Odgovora seveda ni. Smo imeli srečo, da smo jo tokrat odnesli brez težav, ki bodo za vedno spremenile življenja množice drugih? Le kdo bi lahko našel pravi odgovor na to vprašanje? Pa tudi iskati ga je le izgubljanje časa.
Zdaj je treba le pomagati. Če tokrat ne morem več z lopato ali s kakšnim drugim orodjem, pa lahko vsaj z evri. Teh bo še lep čas premalo za vse, kar bo treba narediti na novo. Zato niti pomisliti nočem, da bi se zgodilo, kot se rado zgodi: da bi prehitro pozabili pomagati. In se spet kregali med seboj za žabjo volno, kot so včasih rekli pametni stari ljudje. Prav tako kreganje imajo nadvse radi naši politiki. Nekateri si namreč še v teh težkih časih ne morejo kaj, da si ne bi dali duška. Človek si v takem reče, da bi jih morda spametovalo edino to, da bi njim odneslo hišo.
Ker sem vedno optimistka in hočem to ostati, si bom najbolj zapomnila tistega mlajšega moškega, ki je z lopato v roki in ves blaten sredi čiščenja ostankov tistega, kar je za seboj pustila podivjana voda, povedal: "Hudo je, ampak vsi si pomagamo med seboj, nismo ostali sami, to je pri vsem tem hudem lepo. Vem, da bomo skupaj zmogli!" In čez obraz se mu je razlezel nasmešek! Škoda, res škoda, da ne morem več pomagati tudi z lopato!
Tako kot se velikokrat spomnim mame in tiste uboge ženske, ki ji je pomagala, tudi nikoli ne bom pozabila optimističnega, od blata umazanega moškega, ki kljub temu, da je izgubil vse, deli svojo moč z vsemi nami, ki smo ujmo doživeli in preživeli na kavčih, na varnem. Kako pametno močan je lahko človek, če le hoče biti tak! Narava nam je spet pokazala, kako biti Človek. Da bi le vsi dobro videli.
