Meje diktature

Ta sicer nesmiselni dokaz bržkone prikaže približno polovico protestnikov, kar bi pomenilo, da se je protesta najverjetneje udeležilo blizu 50 tisoč ljudi. Tako se je medijski aparat vodje in njegove stranke kar dvakrat znašel v protislovju s samim seboj: s tem, da je posegel po razumu, ki ga že pet let negira, uničuje in sramoti, in s tem, da ga ne zna uporabljati. Oba "preskoka" nakazujeta, da zmanjkuje običajnih sredstev; razumljivo, saj je predsednik vlade prevzel vlogo največjega proizvajalca domače in mednarodne zmede, ki so jo njegovi mediji pripravljali leta. To za njih ni nobena tolažba, saj je jasno, da propaganda na prebivalce ni delovala, ni se razširila in pravzaprav ne deluje več niti kot dimna zavesa za vodjo: on sam, razgaljen pred zaprepadenimi domačimi in tujimi pričami, izvaja tisto, kar mu pač pade na pamet, in to pojasnjuje z norimi in prismojenimi sporočili. Za take vrste prevzemanje vseh vej oblasti v državi obstaja določeno ime.

Prav okoli imena takega načina vladanja se je razvila reševalna akcija, tako samega medijskega centra kot izpostavljenih braniteljev v drugih centrih, ki se močno trudijo s svojimi pojasnili ustvarjati privid objektivnosti. Med njimi igra pomembno vlogo Bernard Nežmah, kolumnist in kritik Mladine, redek primer avtorja, ki se z vsemi močmi trudi, da v okviru na videz racionalnega argumenta vedno in brez izjeme poudarja nedolžnost, pravičnost in uspešnost politika, ki trenutno vodi državo. To tiho občudovanje in odkrito zagovarjanje trajata vsaj dve desetletji. Na videz racionalni argument je namreč samo rutinska akrobacija, preveč pogosto prozorna in bedna, z veliko napakami v logiki, s krivico, ki je vedno prenesena na vse druge, samo ne Nanj. Šlampasto delo, žalostna usoda. No, zdaj so razmere očitno kritične in zvesti branitelj se je znašel v situaciji, ko javno pojasnjuje, da tisto, kar sem zgoraj opisala, ni diktatura. Ni in ni, ker se ni, naj ga citiram, nikomur nič zgodilo ...

Kako lahko sploh pride do take stopnje samoponiževanja, mi ni treba vedeti in tudi nočem vedeti. Z nekaj gnusa bom tako raje prešla na izjavo samo. Izrečena je bila v okviru improviziranega razgovora tistih, ki nastopajo v nečem, kar reklamirajo kot televizijsko pogovorno oddajo, sestoji pa iz govorečih glav s povsem nerazumljivim voditeljem v sredini. Planet TV je bil preplačan za to. Poglejmo torej, kje je ta veliki nič, v katerem se nikomur nikoli ne dogaja ... nič. Pa razdelimo možne žrtve ničesar po skupinah - posamezniki, družbene skupine in branže, institucije. Gre za konkretne ljudi, a možne žrtve ničesar so nedvomno tudi abstraktne - informacija, vtis in ugled - in se nanašajo na celotno družbo in državo. In končno, obstajajo morda tudi uporabniki ničesar?

Posamezniki: na tisoče posameznikov je bilo v preteklem letu trpinčenih s strani policije, telesno poškodovanih, klicanih pred sodišča, kaznovanih, poniževanih, policija pa se je celo pohvalila s količino denarja, ki ga je zbrala s pomočjo takšne represije. Za to obstaja nešteto neposrednih prič in posnetkov, ki to potrjujejo. Primerov napadov na policiste je nepričakovano malo, v primerjavi s policijskimi akcijami. Toda celo napad z vodno pištolo, igračo, na policista je navajan kot dokaz, da se je nekaj vendarle dogajalo. Kaznovani so bili mladoletniki, ljudje srednjih let, starci na sprehodu, družine z otroki. Mnogi od teh primerov niso povezani s protesti, represija je bila pogosteje uporabljena kot opozorilo. K represiji proti posameznikom prištevam odpuščanja in mobing z izgovorom epidemije, o čemer ni dovolj javnih podatkov, čeprav skoraj vsak med nami pozna kakšen tak primer. Ne nazadnje je bilo sto ali več državljanov z imeni, znanimi v javnosti, vsak dan tarča žaljivk, zmerljivk in lažnih obtožb v medijskem centru vodje in njegove stranke. Psihično trpljenje je še kako del represije in je značilen pojav v diktaturi. Ne smemo pozabiti niti groženj s smrtjo, nasiljem, izselitvijo in pošiljanjem v taborišča, zapisanih v komentarjih v teh medijih.

Družbene skupine in branže: na desetine, morda tudi več kot na stotisoče ljudi v kulturi, storitvenih dejavnostih, organiziranju dogodkov vseh vrst, pouku izven šolskega sistema, ki so večinoma v prekarnem delovnem razmerju ali so samozaposleni, je doživelo delno ali popolno izključitev, zanje ni bilo poskrbljeno. Po eni strani so bili zlorabljeni kot "dokaz" o večji stopnji zaposlenosti, kar je ena od velikih laži v tem letu epidemije, po drugi strani pa so se njihova življenja preprosto rušila zaradi revščine, zadolževanja in konkretne izključenosti iz vladnih paketov pomoči. Dober del teh ljudi je opustil svoj poklic. Če nič drugega, so to številke, skozi katere se prepozna diktatura.

Institucije: načrtovano je ukinjanje institucij, ki zaradi nečesa pač ne ustrezajo vodji, kar pomeni, da niti niso nujna posamezna odpuščanja. Samovolja in muhavost sta odliki diktature. Stranska škoda v neciljanih institucijah ni manjša, vendar je manj vidna: je posledica nesposobnosti resornih ministrov. Malomarnost do institucij, nespoštovanje funkcij, ki zagotavljajo stabilnost družbe, je tipična za diktaturo. Množične zamenjave obstoječih kadrov z nesposobnimi pristaši vodje so od znotraj razjedle že mnoge institucije. Zanemarjanje pravil, zakonov in regulativnih sistemov v javnih službah je prav tako odlika diktature. Kaos pri sprejemanju odločitev in vsakdanje uklanjanje volji vodje, da bi dobili vtis delovanja, sta del istega pojava.

Tukaj sem namenoma izpustila politično sfero, sodstvo, upravljanje in diplomacijo, ker je na teh področjih diktatorsko ravnanje povsem očitno in vsem preveč dobro znano.

Informacije: poskusi filtriranja informacij so danes neuspešni, curlja na vse strani. Vse laži niso sprejete brez ugovora, celo tiste o posameznikih ne. Bes, prostaški odzivi in grobe napake vodje v tuji javnosti neizogibno razkrivajo prepoznavno folkloro diktature.

Vtis: vodja stranke, vlade in države se je potrudil na stopničkah svoje oblastne piramide namestiti skoraj neverjetno neumne, neizobražene, primitivne, agresivne, opolzke, odkrito pokvarjene in lažnive ter za večino preprosto odvratne like, kar je znak neupravičene samozavesti - še ene odlike diktatorske oblasti.

Ugled: o ugledu v državi niti ni več mogoče govoriti, ostal je samo še mednarodni ugled in tu smo po tihem upali, da se ne bo ravno vse razkrilo in obrnilo na slabše. Na žalost je bilo najprej prepoznano izkoriščanje epidemičnih ukrepov za represijo po volji diktatorja, nato pa so prišli še njegovi nastopi v mednarodni javnosti. Nihče ga ne bi mogel prikazati huje, kot se je prikazal sam.

Končno se na vprašanje, kdo so uporabniki ničesar, ponuja žalostno jasen odgovor: tisti, ki izjavljajo, da diktature ni, ker zapori še niso polni političnih jetnikov, novinarji še pišejo vse mogoče, niso še odprta taborišča, nihče še ne visi na javnih mestih in tako dalje. Oni očitno priznavajo in si morda tudi res želijo samo tisto "pravo stvar", ko bi bila njihova zvestoba končno pravično nagrajena. Dosegli so status pretečega signala za vse druge. Vsi drugi upamo, da diktatura vendarle ne bo postala tako popolna.