Mi2 pred spletnim koncertom: Glasba je tista, ki nam je v preteklih mesecih pomagala ohranjati zdravo pamet

Zunaj nekaj avtomobilov - mariborske, celjske in ljubljanske registrske tablice. Nad skednjem vetrovno štajersko nebo, utrujeno od ... A slišijo se bobni, slišijo se kitare. To bo to, tukaj so doma Mi2. Bolj primerno pesem za dobrodošlico si je težko želeti: Pojdi z menoj v toplice je ena tistih njihovih ponarodelih, tistih, pri katerih že prvi kitarski rif pove, da bo svojo zgodbo zdaj povedal bademajster z bazena. Tista, ki vedno zažge in pod odrom publika podivja.

Na čisto pravem koncertnem odru, kjer bi svoje električne kitare privili do konca, Mi2 niso stali že petnajst mesecev. Dolga dolga doba za enega najbolj priljubljenih slovenskih rokenrol bendov, ki igra že petindvajset let. Zadnjega pol leta so se glasbene skupine že začele lotevati spletnih koncertov. Dovolj jim je bilo čakanja na boljše čase, dovolj prelaganja načrtov za mesec ali dva. Špil pred kamerami, brez publike - nekoč težko predstavljivo, a bolje to kot nič, so si rekli. Dečki s Sotle pa niso hiteli.

​Rokenrol mehurček

"Smo večni optimisti, še konec leta smo resno verjeli, da se bo letošnjo pomlad že igralo prave koncerte. In evo, se ne bo. Izkazalo se je, da živih koncertov s publiko vsaj do poletja ne bo. Čisto možno, da bo rokenrol na to čakal še dlje. Željni smo igranja in zdaj smo se za to možnost, spletni koncert, odločili tudi mi. Imamo pa še en presneto dober razlog, to je izid novega albuma. Ko sešteješ to dvoje, ni več vprašanj," pove Jernej Dirnbek, Dimek za prijatelje, ko je čas za glasbeni odmor v njihovem placu za vaje na Belem pri Šmarju pri Jelšah. Spletni koncert bodo fantje izvedli 1. aprila zvečer, neposredno ob 20. uri iz svojega glasbenega brloga. V zadnjem letu zatočišča. Odločili so se namreč, da bo koncert od tukaj najbolj avtentično poletel na vse konce Slovenije, morda tudi širše.

"Tukaj je zadnja štiri leta nastajala naša nova plošča Črno na Belem. Zadnje leto pa je bil to prostor, kjer smo se člani benda lahko družili tudi uradno. Naš mehurček za opravljanje poklicne dejavnosti, kar glasba je za nas. Ko smo se odločali, kje naj bi snemali koncert, ni bilo velike diskusije, najbolje se počutimo tukaj, najbolj sproščeni bomo. Gledalci pa bodo tako dobili neposreden vpogled, kako je biti v placu rokerskega benda. Veliko bolje kot v praznem studiu pred kamerami," je Dimek zadovoljen z izborom "odra" za tokratni koncert. Premierno bodo predstavili svoj osmi studijski izdelek, ki je s prekinitvami nastajal skoraj sedem let, vse od zdaj že legendarne Čiste jebe. Albuma, ki smo ga Slovenci razgrabili in jim je prinesel priznanje Zlata plošča. Novi že poznani komadi, Lanski sneg, Midva, Proklete vijolice ter Adam in Eva, se bodo prepletali s tistimi, brez katerih Mi2 ne smejo zapustiti koncertnega odra. Tudi s Črtico z njihove prve plošče, ki datira v prejšnje tisočletje.

​Česa se bojimo?

Črno na Belem se navezuje na njihove prejšnje izdaje. Vsega bo - udarne kitare, močni ritmi, pa tudi nežni toni in igrive melodije. "Spet je prisotna dobra doza značilnega Mi2 humorja, prgišče nostalgije in ljubezni pa seveda odkritih sporočil o času, v katerem živimo." Najbolj ostri komad plošče je Joj joj joj, razgalja realne, potencirane in namišljene strahove sodobnega človeka, zlasti tistega, ki živi na sončni strani Alp, pravi Tone Kregar. Večino pesmi podpisuje s svojim glasom in avtorstvom besedil.

"Joj joj joj je najbolj primerna času, v katerem živimo. Večina teksta je sicer nastala že pred to nesrečno epidemijo, a ponazarja vse - od realnih strahov do paranoje zadnjih let. Je ironičen prikaz čustvovanja povprečnega slovenskega človeka, obenem pa tudi terapija, ki bi lahko pomagala, da se vseh teh strahov končno lotimo racionalno, ne pa iracionalno," pravi Tonč in še razmišlja, kako je strah sicer globalen, a nas s tesnobo nesramno uničuje v domačem okolju. Potem se presede na udobni usnjeni zofi, pogleda prijatelja na drugo stran mize in mu namigne skoraj malce utrujeno: "Daj ti, Dimek, ti znaš lepše povedati." Ta se še malo zamisli in doda: "Mogoče se res ni treba vsem skriti pod zemljo, ampak včasih pridemo na površje, da vsaj poberemo regrat."

Ustavi se, Matilda

Do koncerta imajo še dvakrat vaje. Potem pa bo - kar bo. Priznajo, da se je v vmesnem času nabralo nekaj vznemirjenosti, nekaj tiste treme, ki se naseli v trebuhu. Z dobro voljo in šalami kompenzirajo ta podzavestni strah, pravijo rokerji in med njimi se res, kadar nimajo v rokah inštrumentov, razlega glasen smeh. A smeh človeka vseeno mine, ko sliši Kregarja peti Matildo, naj vendar "stopi na žogo", naj se usede v kot in spije dva deci. Pesem o ženski s koso, ki skrbi za red. Ženski brez usmiljenja. Je Matilda nastala v zadnjem letu, ko je sejala grozo po svetu? Stisne te v želodcu, ko jo poslušaš.

"To je njen namen," resno pristavi Tonč. "Pesem, s katero se identificira prav vsak. Verjetno je pesem, ki nas lahko vse zelo poveže. In ne, sploh ni nastala lansko leto. Napisal sem jo pred dvema letoma, konkretno, ko smo šli z družino (kot je še do pred kratkim šla skoraj vsaka slovenska družina) v zagrebško Ikeo. Kaj pa vem ... morda se me je lotil prastrah pred velikimi blagovnimi centri. Tri ure sem si tekst beležil na majhne listke." Tone res zna presenetiti. Kakorkoli, kot bi že takrat vedel, kaj se nam obeta v času epidemije in kako neusmiljena bo Matilda. Gre za en lirični nagovor, resen in spoštljiv. V besedilu jo prosi za prizanesljivost, da ve sicer, kaj je njeno delo, a vendarle naj se malo umiri.

​Glasni v imenu drugih

Mi2 si nikoli niso zatiskali ušes in oči. Tudi danes, ko nas pretresata negotovost in strah pred izgubo življenja, kot ga poznamo in imamo radi, ne. Želijo biti glasni, morda celo bolj kot kadarkoli prej. Glasba je tista, ki jim je v preteklih mesecih pomagala ohranjati zdravo pamet, da nas na to, kako diši svoboda, lahko spomnijo v tem norem svetu. Muzika je bila ventil za vzdrževanje normalnosti, njihov vikend pobeg na Belo. Včasih so ob petkih in sobotah hodili na koncerte, zdaj so prihajali sem in delali ploščo. Razlika? "Recimo, da smo z vaj hodili prej domov, kot bi s koncertov, in se naslednji dan zbujali bolj sveži, kar je najbolj všeč našemu kitaristu Egonu." Pogovor prekine glasen smeh vseh članov benda, medtem ko se omenjeni le pomenljvo namuzne. "Tako smo lahko vzdrževali neko kontinuiteto, ki je pomembna za rokenrol bend. Če želimo biti dobri, potrebujemo druženje, pogovore, igro in šale. To je naša osnova za dinamiko benda," meni Dimek, ko oceni, da so konec koncev ostali takšni, kot so vedno bili. Še vedno imajo možnost in željo spregovoriti na glas, kaj je prav in kaj narobe.

"Bili bi totalno neodgovorni, če bi molčali. Glasba sicer nikoli v zgodovini ni spreminjala sveta, tudi tokrat ga ne bo. In res, da naš glas doseže v glavnem enako misleče, da ima omejen doseg, a še zmeraj je to bolje kot molčati." Tone dodaja tudi, da bi od mlajših bendov pričakoval več glasno izraženega mnenja, jasnih stališč, a se to ni zgodilo. Morda nimajo takšnih možnosti ...

Vseeno pa moramo razmišljati o novih zgodbah. In če kaj, potem zgodb v njihovih pesmih ne manjka. Prav vsaka stoji zase, prav vsaka slikovito predstavi neko usodo, oni pravijo, da se prepleta z okoljem, od koder prihajajo, čeprav so danes raztepeni po Sloveniji.

"Nikoli ne bomo tajili svojih korenin, te se na neki način še zmeraj čutijo v naši muziki. Nikoli pa se sami nismo razglašali kot rogaški, štajerski bend, saj so naše teme univerzalne in so blizu vsem. Če že, potem so lokalno obarvane zgodbe, ki jih pojemo. Če bi odrasli v Ljubljani, bi bil naš dialekt ljubljanski, zdaj pa je štajerski. To je edina razlika," Dimek ne mara deljenja in tematik, ki ljudi ločujejo. Naj jih povezujejo glasba in sporočila v njej. Tudi nova plošča jih bo, sploh ljubitelje vinilk, saj bo album Črno na Belem, tako kot že prejšnji dve plošči, izšel ne le kot CD, ampak tudi kot LP.

Nekaj nostalgije in nekaj emotivnosti je v tem, pravi Tone. "Za nas ima to neko čustveno noto, saj smo generacija, ki se je z rokenrolom srečala v časih LP-plošč." In res, čisto drug občutek je vzeti v roke ploščo, obrisati prah z nje, jo položiti v gramofon in nanjo pripeti iglo kot pa klikniti simbol na računalniku. Čista romantika.