Muze, pomagajte!

Kako se naše estetske preference zrcalijo v kulturni produkciji? Imamo davkoplačevalci pravico odločati, kakšno 'umetnost' bomo financirali? Kot kulturni potrošniki na trgu svoje preference udejanjamo s svojim denarjem. Odločitve Modrijani proti Globokarju, Španzel proti Smrekarjevi, Kuntner proti Štegru potrjujemo s svojim denarjem. Plačamo tisto, kar zadovoljuje naše potrebe in videnje lepega, dobrega ali samo kratkočasnega ...To pa ne pomeni državnega financiranja umetnosti zaradi 'umetnosti', ker je bojda sleherniki ne razumemo. Priznajmo si, da ni problem naša neizobraženost ali hermetičnost sodobne umetnosti. Problem je cesarjeva nagota. Po mojem dojenje psa ni umetnost, trganje zastav ni umetnost in kakofonično trobentanje v tri krasne ni umetnost. Tisti, ki temu oporeka, naj to potrdi s svojim denarjem. Trg je za muze pravo zdravilo (Bernard Brščič, Muze, na trg!, portal Nova24TV, 16. 2. 2019)
V tem kratkem, a nenavadno topoglavem besedilu Bernard Brščič zapiše to, kar je sicer bistvo socrealistične umetnosti, tako kot ga je v času Stalina opredelil Andrej Aleksandrovič Ždanov - politik, ki je bil predviden, da ga nasledi, a je prehitro umrl. Iz njegovega imena je izpeljan termin ždanovizem, ki označuje trd pristop h kulturi z umetnikom predpisanimi temami, ki slavijo državno ideologijo in njene junake v izključno realističnem pristopu brez naturalizma, ter predpisuje strogo cenzuro, preganjanje in kaznovanje kršiteljev postavljenih pravil. Zamenjajte torej delavski razred z "davkoplačevalci", sebe pa prepričajte, da neznanje širokih množic ni problem, in že smo pri usodnem "po mojem", ki s stališča ideologije določa, kaj je in kaj ni umetnost. Brščič = Ždanov. Resda Brščič umetnike plemenito usmerja na tržišče namesto v taborišča ... Pozablja, da so muze, boginje umetnosti in znanosti, zelo maščevalne in ne odpuščajo niti umetnikom niti tistim, ki jih preganjajo. Še posebno težko odpuščajo neumnost in prepričanje, da slab okus množic prek trga ustvarja umetnost, ki jim ustreza – Ždanov je vsaj predvideval spoznavanje z umetnostjo, branje, kritiko in šele v daljni prihodnosti množice, ki se same ukvarjajo z umetnostjo, saj bo v komunizmu to lahko počel vsak ... Poleg tega muze niso niti malo naklonjene trgu in s posebnim zadovoljstvom kaznujejo vplivne in bogate brez talenta kot tudi od njih odvisne umetnike. Ždanov je kot komunist verjel, da se v vsakem človeku skriva iskrica talenta in duha, ki se bo v komunizmu, ko bodo enkrat zadovoljene materialne potrebe, razplamtela. Brščič v prihodnosti vidi bogataše, kako naročajo svoje portrete in slike za strop svoje spalnice pa hišne ansamble goveje glasbe, medtem ko bi moralo vse drugo odmreti, ker tega trg pač ne sprejema; kar se širokih množic tiče, najbolje, da na kulturo pozabijo, saj je tako ali tako ne bodo mogle kupiti. Bodimo pravični, on vendarle meni, da je v Sloveniji nekoč obstajala kultura, ki je ustvarjala, krepila in ohranjala narodno identiteto: dejstvo, da so celo velika imena umirala od lakote in bežala, da bi si rešila glavo ali se česa naučila, nima v tem parolarskem izživljanju nobene teže. Trg je bil tako kot danes skopuh in politični črv. In glej, da je neumnost še bolj očitna, se je tudi veliki projekt rodoljubne pravljice imperialnih medijev končal s polomijo na tem istem trgu. Toda na koncu muzam posvečenega dela moramo spomniti še, da muze najstrožje kaznujejo tiste, ki bi hoteli namesto njih odločati, kaj je umetnost. Brščič misli in izjavlja, da on to ve. Muze, kaj še čakate?