Šest dosedanjih predsedniških volitev (in mandatov) izrisuje sliko, ki prinaša tri dejstva in tudi pravila: Slovenija še ni imela predsednice republike, palačo na Erjavčevi cesti v Ljubljani so zasedli le politiki leve ali levosredinske politične opcije in to, da si favorit, še ne pomeni, da boš tudi izvoljen. Bodo predsedniške volitve prihodnje leto spremenile prvi dejstvi? Vse bolj priljubljena evropska poslanka in nekdanja predsednica NSi Ljudmila Novak je vzpodbudila, da se o predsedniškem položaju pogovarjamo bistveno prej, kot bi se sicer. Volitve za šefa države bodo namreč šele jeseni prihodnje leto.
Sprehod skozi volitve
A še preden se dotaknemo aktualnih politično-predsedniških prerivanj, se sprehodimo skozi najbolj napete trenutke dosedanjih volitev. Najbolj dolgočasne so bile brez dvoma prve predsedniške volitve leta 1992 (razpisane na podlagi nove ustave). Milan Kučan je veljal za nespornega favorita in njegov najpomembnejši konkurent Ivan Bizjak, takrat član krščanskih demokratov, v resnici ni imel nobenih možnosti za zmago. Kučan je zmagal v prvem krogu s skoraj 64 odstotki vseh glasov. Od politikov, ki jih v areni vidimo še danes, je bil med kandidati še Jelko Kacin, ki se ni odrezal najbolje - prejel je le 7,3 odstotka glasov.
Kučan je gladko v prvem krogu zmagal tudi leta 1997, ko mu je nasproti kot najresnejši tekmec stal Janez Podobnik (SLS). Dvakratni in prvi predsednik republike je sicer zabeležil manjši odstotek, a je vseeno zlahka premagal Podobnika, ki je prejel celo manjši odstotek kot Bizjak pet let pred tem. Več drame je bilo leta 2002, ko je imela Barbara Brezigar (SDS) ne samo teoretično možnost, da postane prva predsednica republike. To bi morda tudi postala, če ne bi bil med kandidati Janez Drnovšek (LDS). V prvem krogu se je Drnovšku približala na 14 odstotkov razlike, za skoraj prav toliko pa je zaostala še v drugem krogu. Končni izid: 56:43. To leto smo zabeležili prvi tesnejši rezultat med glavnima levo-desnima tekmecema.
Levi predsednik, desni glasovi
A če je bilo leto 2002 napeto, je bilo 2007. prava drama. Množica kandidatov je napovedovala drugi krog, ki se je tudi zgodil, in tokrat je prvič kandidat desnice prevzel vodstvo. Lojze Peterle (NSi) je prejel skoraj 29 odstotkov glasov, najbližja zasledovalca sta bila Danilo Türk in Mitja Gaspari s po 24 odstotki, tretji je bil Jelinčič z (zanj) rekordnimi 19 odstotki glasov. V drugem krogu je slavil Türk z najvišjim doslej zabeleženim odstotkom glasov - 68,3. Peterle je bitko končal z 32 odstotki. Leta 2012 sta bila glavna favorita Türk in Pahor, z desne so v boj poslali Milana Zvera (SDS). Prvi krog se je končal tesno, z majhno prednostjo Pahorja, Zver se je poslovil s spodobnimi 24 odstotki. Pahor je v drugem krogu brez večjih težav premagal tekmeca, predvsem z izdatno pomočjo desnice, ki je neuradno, a povsem očitno podprla sedanjega predsednika. Zakaj, je najbrž najbolj vidno v času te vlade.
Borut Pahor politične kariere ne načrtuje več
Ob zavedanju, da je pred aktualnim predsednikom države Borutom Pahorjem še dobro leto in pol do konca mandata, smo na predsedniški urad naslovili vprašanje, kaj predsednik načrtuje po izteku tega obdobja. Na pomislek, ali sploh in kako se namerava nadalje politično udejstvovati, so v prvi vrsti poudarili, da si želi predsedniške dolžnosti “angažirano in vestno” opravljati do zaključka zadnjega dneva svojega mandata. Nadalje pa: “Predsednik Pahor namerava z zaključkom drugega predsedniškega mandata končati politično kariero. Devetkrat zapored je bil na različnih volitvah izvoljen na različne položaje v domači in evropski politiki, po zaključku predsedniškega mandata pa politične kariere ne načrtuje več. Glede ponudb za zaposlitev v zasebnem sektorju doma ali v tujini predsednik Pahor razume problem tako imenovanih vrtljivih vrat in bo pred sprejetjem morebitne take odločitve pridobil ustrezna mnenja vseh pristojnih ustanov.”
Tudi volitve 2017 so postregle z drugim krogom, kjer Pahorjeva zmaga nikakor ni bila samoumevna. V prvem krogu je sicer povedel (47,21) in za las zgrešil izvolitev že v prvem krogu, najresnejši protikandidat Marjan Šarec je obtičal pri slabih 25 odstotkih. V drugem krogu pa je Pahor le za slabih šest odstotkov izboljšal rezultat, Šarec pa ga je skoraj podvojil. Bitka se je končala v razmerju 53:47. Šarec je svojo priljubljenost iz predsedniške bitke kasneje kapitaliziral z LMŠ in celo vodenjem vlade. Med kandidati na teh volitvah je bila tudi Ljudmila Novak. V prvem krogu je dobila nekaj več kot 7 odstotkov.
Več prostora?
Obstaja domneva, da bo zanimanje za predsedniško tekmo prihodnje leto bistveno večje. "Za mesto, za katerega ni jasnega pretendenta, še posebno pa ne obstoječega nosilca funkcije, je interesa vedno več. V skladu s tem je pričakovati, da prihajajoče volitve ne bodo izjema. Je pa po drugi strani jasno, da se določeni kandidati na neki način že zrcalijo, kar pomeni, da bodo tisti, ki se ne čutijo dovolj konkurenčne, že na točki pred formalno kandidaturo presodili, da možnosti nimajo, in bodo to opcijo enostavno odmislili," razmišlja redni profesor na Fakulteti za družbene vede in raziskovalec na Centru za politološke raziskave dr. Tomaž Deželan. Statistika sicer pravi, da je na večini predsedniških volitev kandidiralo med 7 in 9 kandidati, edina izjema je leto 2012, ko so bili le trije. Če bi domnevali, da se je število kandidatov takrat, ko Kučan, edini zmagovalec prvih krogov, ni mogel več kandidirati, povečalo, bi bili v zmoti. Na volitvah 2002 je bil le eden kandidat več, kot je bilo takratno povprečje (8 kandidatov na volitve). Na zadnjih volitvah, denimo, je bilo kandidatov - devet. A ker je slovenski politični prostor vse bolj razpršen in se v kandidaturo podajo kandidati, ki za zmago nimajo niti teoretičnih možnosti - spomnimo se samo Suzane Lare Krause in Angelce Likovič na zadnjih predsedniških volitvah -, ni izključeno, da ne bo kandidatov največ doslej. Vsaj stranke bodo morale biti sila previdne - dosedanje izkušanje kažejo, da recept, da stranke pošljejo v boj le svojega kandidata oziroma kandidatko, ni uspešen, sploh če kandidat ni težkokategornik, kot so bili Kučan, Drnovšek, Türk in Pahor. Sploh to velja za desnico, ki je na zadnje volitve poslala Novakovo in Romano Tomc ob zavedanju, da je njihov (seveda neuradni) kandidat v resnici Pahor. Glede na odstotke, ki jih je dobila Tomčeva, je jasno, da so volivci SDS volili nekoga povsem drugega.
Novakova na obzorju
Če smo na začetku ugotavljali, da je do predsedniških volitev še veliko časa, pa so dogodki, povezani z Novakovo, dali prve pospeške v boju za Erjavčevo. Evropska poslanka je že drugi mesec zapored na prvem mestu javnomnenjske raziskave, ki jo za Večer in Dnevnik pripravlja agencija Ninamedia. S čela je izrinila zdajšnjega predsednika Pahorja, ki je bil mesece zabetoniran na prvem mestu. Vendar to ni ne prvi ne edini razlog, da se je Novakovo začelo omenjati v povezavi s prihodnjimi predsedniškimi volitvami. Tu so namreč njena povsem jasna in argumentirana stališča, zaradi česar se je je že oprijela oznaka, da s tem že mesece opravlja funkcijo predsednika republike. Pahorjeva anemičnost in uravnoteženost, sploh ob negativnih pojavih v družbi in državi, ki so posledica delovanja trenutne vlade, je kar klicala k temu, da nekdo prevzame njegovo vlogo. Volilno telo je njeno politiko prepoznalo in jo tudi nagradilo z najvišjim mestom med politiki. A tu ne gre le za konzervativne volivce, predvsem tiste, ki se zadržujejo na sredini ali desnem delu političnega prostora, ampak je vse bolj očitno, da Novakova nagovarja bistveno širše telo, predvsem tisto sredino, ki je razočarana tako nad levo polovico političnega prostora kot tudi nad več kot očiten premik SDS na skrajno desno stran.
Deželan ugotavlja, da četudi ne bo kandidirala, je jasno, da že zdaj deluje na način, kot bi moral delovati vsak predsedniški kandidat: "Zavzema kritično pozicijo do lastne stranke, v končni fazi do lastnega pola, kar ji omogoča tudi mesto evropske poslanke, ker se lahko od aktualnih političnih zadev distancira. Z razumništvom postaja vse bolj sprejemljiva za volivce, ki nimajo jasno izoblikovane predstave o tem, da mora njihov kandidat nujno imeti enak ideološki predznak. To so zmerni volivci, ki bolj kot lastna ideološka prepričanja prepoznavajo neke univerzalne plati pri politikih oziroma plati, ki presegajo obstoječe delitve." To pa se, razmišlja sogovornik, ne nazadnje pričakuje od predsednika države, ki mora odvreči strankarsko obleko in nastopiti kot, vsaj na videz, nadstrankarski akter.
Na vse več vprašanj, ali bo kandidirala, je Novakova odgovorila diplomatsko, a je vrata pustila odprta
Iz Moravč do ...
Štajerka Novakova je sicer zgradila bleščečo kariero. V času od županje Moravč do poslanskega položaja v Bruslju se je politično izbrusila in je danes neuradno v igri za predsednico republike. Če bi ji uspelo, bi pobrala dve pomembni zmagi: na predsedniškem položaju bi naposled imeli žensko, prvič v zgodovini samostojne države pa bi predsedniško mesto pripadlo desnemu polu. Prav temu se je, kot edina od politikov z desne, uprla, kritizirala pa zlasti delovanje največje vladne stranke. Kar je, seveda, "greh" in ostri napadi politikov in glasil iz orbite SDS niso izostali. "Vsakič, ko se nismo upognili destruktivni politiki neke druge desne stranke, smo doživeli napade in podtikanja o levičarstvu, Murglah in podobnem," je bila v zadnjem zapisu (znova) zelo jasna Novakova. Dodala je: "Če ne kritiziram v tolikšni meri levice, ki ji nisem in ne bom nikoli pripadala, je to zato, ker to ni moja opcija, s katero bi se ukvarjala. Zelo pa me skrbi stanje v 'moji opciji', ki naj bi spoštovala vrednote krščanske demokracije, se po njih ravnala in jih v politiki upoštevala ter zastopala."
Po seriji napadov z desne in na vse več vprašanj, ali bo kandidirala, je Novakova tokrat odgovorila diplomatsko, a je vrata kandidature pustila odprta: "Odkar sem po nekaterih javnomnenjskih anketah na zelo visokem mestu, so se začeli z menoj in mojo domnevno kandidaturo za predsednico države ukvarjati levi mediji, še bolj pa desni oziroma skrajno desničarski, čeprav sem večkrat javno povedala, da delo v Bruslju želim nadaljevati. A to morebitno mojo kandidaturo je seveda treba na desni v kali zatreti, kajti na predsedniško mesto je treba postaviti lutko, ki jo bodo lahko po svoje obračali."
Če sodimo zgolj po lestvici priljubljenosti in če upoštevamo različne špekulacije o možnih kandidatkah oziroma kandidatih, potem bo lahko Novakova, če se bo odločila za vstop v polje predvolilne kampanje, morda dobila konkurenco v članu SD in poslanskem kolegu Milanu Brglezu (SD). Ta se že dlje časa omenja v predsedniških kombinacijah, prav tako pa sodi med priljubljene slovenske politike. V zadnjih mesecih je vseskozi tik za prvo trojico najbolj priljubljenih politikov - Novakove, Pahorja in svoje šefinje Tanje Fajon.
Kako aktivne so stranke
Po Deželanu bo zanimivo videti, kako se bo bazen kandidatov izčistil na desnici, tudi v luči tega, da je potencialna kandidatka Novakova najmanj sprejemljiva za najmočnejšo vladno stranko. "Po drugi strani pa je jasno, da mora tudi levica ponuditi primerno alternativo. Pričakuje se vsaj enega zmernega levega kandidata, ki bo skušal kapitalizirati podporo SD in drugih levosredinskih strank. Hkrati se pričakuje tudi nekoga, ki ga bo ponudila Levica," razmišlja Deželan in dodaja, da bo stranka s koordinatorjem Luko Mescem predsedniško tekmo verjetno zastavila na drugačen način: seganje preko lastnega ideološkega polja ne bo na njihovi agendi.
Ko smo vse parlamentarne stranke povprašali, kako daleč so z načrti za predsedniške volitve, katere kandidate bodo ponudili in kaj od predsednika države pravzaprav pričakujejo, so bili z odgovori precej skopi. V NSi so povedali, da postopkov s predsedniškimi volitvami še niso pričeli, od človeka, ki želi opravljati to funkcijo, pa pričakujejo, da se zaveda, da predstavlja vse Slovence in deluje povezovalno v interesu države. V SAB so pogovore o tem začeli že pred časom, so nam sporočili, ne pa tudi, ali bodo ponudili svojega kandidata. So pa prepričani: "Po naši oceni bi bilo treba funkcijo predsednika republike tudi ustavno okrepiti, saj gre za eno najpomembnejših političnih funkcij v državi in edino, pri kateri na neposrednih volitvah odločijo državljanke in državljani." Da se pripravljajo, so sporočili tudi iz Desusa. Najzgovornejši so bili v SD, kjer "kroži več imen potencialnih kandidatk in kandidatov za mesto naslednje predsednice ali predsednika": "Pred končno odločitvijo o najprimernejši osebi z ustreznimi kompetencami, integriteto in voljo do aktivnega vodenja bomo med najpogosteje evidentiranimi kandidatkami in kandidati opravili programsko soočenje, saj želimo poleg vodje predstaviti tudi vizijo notranje in zunanje politike, ki bi jo morala prihodnja predsednica ali prihodnji predsednik republike aktivno zastopati." Tudi iz Levice so nam sporočili, da bodo imeli lastnega kandidata, imen, o katerih razmišljajo, pa ta trenutek še ne želijo razkriti.
Koga si ljudje (ne) želijo
"Vse več državljanov institucionalna politika odvrača, kar pomeni, da če kdaj, je verjetno v tem času zrel kontekst, da državljani podprejo nekoga, ki ga ne dojemajo a priori kot konvencionalno politično figuro. O tem, ali bo to gospodarstvenik, močno dvomim, ker smo tovrstne epizode v zadnjem desetletju že izkusili, državljani pa so pozitivne in negativne plati takšnega početja prav tako prepoznali. Lahko pa bo to nekdo, v katerem volivci prepoznajo zelo visoko raven moralno-etične integritete. Je pa seveda to integriteto lahko izjemno hitro zapraviti in veliko kandidatov za kaj takega v resnici ni," komentira dr. Tomaž Deželan.
Čakanje ni napačna strategija
"Politične stranke zelo smelo in premišljeno vstopajo v politične tekme, kjer je samo en zmagovalec. Če ocenijo, da so v političnem prostoru relativno močne, ne želijo izpasti kot poraženke. Po drugi strani pa vedo, da nevstop v politično tekmo lahko pomeni tudi zamujeno priložnost za izpostavljenost in indikacijo svojega programa," pravi Deželan in še opomini, da smo z zadnjimi predsedniškimi volitvami na ta način dobili novega pomembnega akterja v slovenskem političnem prostoru, Šarca, ki je kapital s kandidaturo na predsedniških volitvah močno izkoristil. Sogovornik tako ocenjuje, da je predsedniški boj bolj atraktiven in tudi bolj prijazen do novonastajajočih ali šibkejših strank kot do ustoličenih. "Vladajoča stranka oziroma stranka, ki pretendira na mesta najmočnejše vladne stranke v katerikoli vladi, si zelo težko privošči, da ima svojega kandidata, ta kandidat pa ni izvoljen. Zato je pogosto videti raje podporo kandidatom, ki imajo več možnosti oziroma za katere se ve, da bodo izvoljeni, kot pa forsiranje svojih kandidatov."
Na pomislek, ali bodo morali tisti, ki bodo želeli resno vstopiti v volilno tekmo, že zagnati motorje, Deželan odgovarja, da je to lahko dvorezen meč, saj hiter vstop pomeni tudi hitro izpostavljenost kritikam. "Čakanje ni napačna strategija, še posebno, če ima kandidat ali kandidatka precejšnjo medijsko izpostavljenost poprej oziroma če gre za posameznika, ki je zelo dobro poznan državljan," ugotavlja in še dodaja, da lahko posameznik s političnim ali širšim družbenim kapitalom v volilno tekmo vstopi precej pozno.