Najpomembnejši praznik: Svetotvornost umetnosti

Neponovljivosti in enkratnosti, ki je nastajala od srednjeveških Brižinskih spomenikov naprej, od v prvi vrsti kulturnozgodovinskega dogodka, ta je prvič in za zmeraj združil troje: antično izročilo in krščanskega duha ter staroslovensko specifiko. K napisanemu dodajam še prometejsko dejanje slovenskih protestantov. Dobro zavedajoč se, da je šlo v veliki meri za verske oziroma konfesionalne načrte, moram vendarle ponovno potrditi ugotovitev, da je denimo Primož Trubar povsem jasno opozoril na dejstvo, da je slovenstvo v prvi vrsti kulturno vprašanje. V tem smislu razumem Prešernov dan kot najpomembnejši praznik na naših tleh.
Ob priložnosti podeljevanja najvišjih državnih nagrad za umetniške dosežke kulturo reduciram predvsem na tisti del, ki se ji reče umetnost. Jasno je, da so njeni različni tokovi enkrat bolj drugič manj pregledno sprejemali estetske in idejne zagone iz tujega sveta, a hkrati je neizpodbitno, da so ti lahko v polni meri zaživeli le takrat, kadar so bili vključeni v avtohtone in avtonomne procese, takšne, ki so dejansko izrazili izkušnjo specifične vsebine. To se mi zdi ključno zato, ker se maloštevilni narod, kakršen smo Slovenci, ni zapiral pred tujim, marveč se je očitno čutil dovolj suverenega, da je drugo sprejel in predelal ter napravil sintezo, ki je po svojih najboljših predstavnikih in delih evropskemu prostoru dala univerzalne dosežke - literarne, glasbene, arhitekturne, baletne, filmske, likovne, novomedijske itn. ter tako sooblikovala evropsko kulturo in umetnost - enakopravna vključenost v medkulturni dialog in evropsko umetnost, torej. Ne nazadnje je o prvem že pred časom pisala bolgarska teoretičarka Julija Kristeva. Slovenska umetnost je s tem pravzaprav na odličen način uveljavila tezo nemškega pisca Augusta W. Schlegla, on je namreč sicer v povsem drugem duhovnozgodovinskem času pisal o univerzalnosti omike in o tvornem zgledovanju pri drugih kulturah.