Naše zlate ribice: Najboljše in najslajše se je zgodilo, ko je politika odkrila twitter

O politikih se ni vedelo veliko, o njihovem značaju in sposobnostih še manj, odločitve, ki so krojile slehernikov vsakdan in šivale žepe vladajočim in njihovim koritnikom, so se sprejemale za tesno zaprtimi vrati, v sobanah, kamor so bili pripuščeni le redki. Z digitalizacijo, s svetom na dlani in omrežji se je vse to do temelja spremenilo. Vsaka odločitev vladajočih se dnevno, iz minute v minuto, tehta v javnosti in ne šele naslednji dan na podlagi kakšne notice v časopisu ali zvečer v televizijskih poročilih.

Vse je na dlani. Seveda ima to prednosti in slabosti, a najboljše in najslajše se je zgodilo, ko je politika odkrila twitter. Šele v tistem trenutku je nacija lahko spoznala, kdo vlada. Razkrile so se vse razsežnosti politične patologije. Državljani so preko verbalne gnojnice, ki jo dnevno predela, pridela in izbruhne politika - ne vsa, seveda -, lahko hitro ugotovili, da različne položaje zasedajo ljudje, ki se tam niti v najhujši nočni mori ne bi smeli znajti. Primitivci, avtokrati, nesposobneži, nerazgledanci, da o falangi, ki jim sledi v bruhanju sovraštva in vsega, kar ustava izrecno prepoveduje, niti ne govorimo. V zadnjem času se še posebej "izkazujejo" tisti, ki se vam predstavljajo celo za novinarje, v resnici pa opravljajo odvetniške in diskreditacijske naloge - predvsem zoper medije, ki jih oblast ne nadzira. Ne nazadnje smo, če omenimo le primer STA, dognali, da so ministri in ministrice v celoti odločevalsko in mnenjsko kastrirani oziroma sterilizirane.

In če ugotavljamo, da so nam družbena omrežja razgalila cesarje in njim zveste sledilce, ki bodo podnevi trdili, da je zunaj noč, ker je tako pač rekla njihova gnada, potem so nam medijski arhivi v času hitrega pozabljanja in pogostega spomina zlate ribice izjemen vir dokazov o političnih transformacijah, spreobračanju in servilnosti.

Z nenadnim epidemijskim vskokom je to poglavje slovenske zgodovine - ki se neprestano, od Cankarjevih Hlapcev naprej, ponavlja - odprl Jelko Kacin. Človek, ki je še nedolgo nazaj trdil, da Janša, citiramo, "grobo diskvalificira in napada, ne odgovori pa na nobeno trditev in ne navede protiargumentov", da, citiramo, "politična praksa Janeza Janše temelji na manipuliranju in sprenevedanju" in da Janša opravlja, citiramo, "demontažo pravne države". Nekdanji predsednik LDS je danes, po tem, ko je katastrofalno opravil svojo vlogo vladnega govorca, državni sekretar za cepljenje.

Pred kratkim mu je sledil Peter Jambrek, človek z nerazčiščeno domnevno ovaduško vlogo v socializmu, ki danes glavne medije obtožuje, da so partijska glasila. Ne tako dolgo nazaj, leta 2014, je Jambrek v intervjuju za Mladino razkril, da ga je predsednik SDS poskušal po elektronski pošti diskreditirati pri ožji skupini skupnih prijateljev, vodstvo Zbora za republiko, ki ga je leta 2004 ustanavljal, pa da ga je izbrisalo s seznama vabljenih na sestanke. V intervjuju za Reporter pred leti pa: "Vodstvo SDS, kakršno je, je predvidljivo zagotovilo za prevlado in prihodnje zmage levice. Cesar je nag. Vsi to vemo." Danes je znova na prvih obrambnih linijah. Zaradi interesov pri financiranju njegovih fakultet?

In naposled je tu Dimitrij Rupel, ki bo prevzel Javno agencijo za knjigo RS. Človek, ki je leta 1995 dejal: "Janez Janša je demagog. V politiki nesramen in rad podtika. Ne izbira sredstev, je hudoben in brezobziren. Ne išče svetovalcev, ampak vernike. Ne išče sodelavcev, ampak služabnike. Janšev načrt je spraviti slovenske oblasti v težave, pa naj nas stane, kar hoče."

Tudi in predvsem zaradi teh kalibrov so Cankarjevi Hlapci, to epohalno besedilo, včeraj, danes in očitno tudi jutri še kako aktualni, saj v vladajoči politiki ne najdemo več jermanov, pač pa skupek političnega pragmatizma, brezsramnosti, manipulacij in koristoljubja. Nič se v stoletju in več od objave tega neprizanesljivega dela ni bistveno spremenilo. Posamezni liki, njihova dejanja in besede so še danes med nami, le da imajo druga imena, Cankarjeva diagnoza pa ostaja.