Naši fantje na tuji meji: Derviš je hotel ostati, prebežniki ne

Naše fante na meji vedno rad obiščem," mi reče Branko Skrbinek, policijski ataše s slovenskega veleposlaništva v Skopju, ko se približujemo Gevgeliji na makedonskem jugu, na meji z Grčijo. Ko se proti večeru spet vračamo proti severu, ga bolje razumem: lepo je slišati toliko pohvalnih besed o tvojih kolegih in tvoji državi.

Naprej za vsako ceno

Gevgelija je mesto v kotlini ob Vardarju z okrog 15 tisoč prebivalci, prijaznim mediteranskim podnebjem in z bližnjim pomembnim arheološkim zgodnjeantičnim najdiščem Vardarski Rid. Ti kraji so že od nekdaj ključnega pomena za pretok ljudi in blaga na poti z Bližnjega vzhoda v Evropo in nazaj, danes tudi za ilegalni pretok prebežnikov: tod tečeta železnica in avtocesta, teren je raven, v Egejsko morje hiteči Vardar pa naravna orientacijska točka. Ime mesta najverjetneje izvira iz turške besede, ki pomeni kraj z veliko odtenki, kroži pa tudi drugačna legenda o njegovem izvoru. Nekoč naj bi bil prišel sem derviš in ni več hotel oditi, ker mu je bil kraj tako všeč, zato so se prebivalci odločili, da ga preženejo, on pa jih je začel preklinjati, s čimer jih je tako prestrašil, da so ga začeli klicati, naj pride nazaj, z besedami, ki zvenijo kot "gevgelija". Prebežniki, ki ilegalno prestopajo grško-makedonsko mejo pri Gevgeliji, si nikakor ne želijo nazaj, le naprej, naprej. Njihov vmesni cilj je praviloma Srbija, zadnja pregrada na poti v EU, končni pa večinoma Nemčija, dežela njihovih sanj. Ne zanimajo jih niti gevgelijske zgodovinske znamenitosti niti sodobne igralnice, zaradi katerih se je mesta v minulih letih prijel vzdevek makedonski Las Vegas. Vanje so nosili denar grški sosedje, dokler ni koronavirus zaprl meje, zdaj pa se tudi gevgelijski igralničarji ne morejo izogniti množičnemu odpuščanju.

Slovenija v malem in brez korone

"Ravno te dni so jih odpustili 150, ljudje in njihove družine so obupani," pove Ormožan Davor Jovanovič, ki vodi 49. slovenski policijski kontingent v Severni Makedoniji. Bolje rečeno, ga je vodil, saj so on in njegovi kolegi, zdaj ko to berete, že spet doma, torej na različnih koncih Slovenije: Jovanovič na postaji mejne policije Središče ob Dravi, Martin Kores na policijski postaji Brežice, Martin Jakša na postaji mejne policije Metlika, Boris Zver na policijski postaji Ljubljana Moste, Ivan Žnidaršič na postaji pomorske policije v Kopru in Aleš Štromajer v službi direktorja na Policijski upravi Kranj. Zamenjal jih bo jubilejni, 50. slovenski kontingent, spet sestavljen iz šestih policistov in znova za mesec dni. Tako je že peto leto, stalnega toka slovenske pomoči ni ustavila niti korona, česar za nekatere druge države, ki prav tako pomagajo Severni Makedoniji pri varovanju južne meje, ne moremo reči. Na makedonsko-grški meji naj bi delalo 140 policistov iz Slovenije, Madžarske, Avstrije, Slovaške, Češke, Poljske, Hrvaške in Srbije, a korona je njihovo število prepolovila, tako da makedonskim kolegom pomaga samo še 71 policistov iz štirih držav, poleg šest slovenskih še 30 iz Madžarske, 15 iz Avstrije, 20 iz Poljske. Srbov že lep čas ni, Hrvatje naj bi se v teh dneh vrnili, odšli so tudi Slovaki in Čehi, ki so imeli v svojem 40-članskem kontingentu kar dvanajst okuženih s koronavirusom. Slovenci do zdaj še nobenega. "Prva je varnost," poudari Davor Jovanovič, "tudi naša. Ne samo da se pri delu strogo držimo zaščitnih ukrepov, v prostem času se družimo v glavnem med sabo in ne hodimo veliko naokrog."

Jovanovič je tako rekoč veteran, saj je prišel na pomoč makedonskim kolegom na južni meji že sedmič. In najbrž ne zadnjič. Sploh se slovenski policisti v Severno Makedonijo radi vračajo. Ne predvsem zaradi denarja, saj dnevnice, ki jih dobijo ob slovenski plači, ne nanesejo toliko, da bi bila to glavna motivacija, bolj gre za željo po spremembi, terenskem delu in begu od papirologije, s katero so v Sloveniji zasuti, za spoznavanje novih krajev in ljudi. Tako vidijo, kako drugje delajo, pridobljene izkušnje pa jim pridejo prav, tudi ko se vrnejo v Slovenijo. Seveda dobro denejo tudi pohvale, ki so jih deležni naši policisti, v Severni Makedoniji toplo sprejeti in cenjeni.

S pohvalami v Gevgeliji, na najbolj obremenjenem južnem mejnem prehodu Bogorodica, ne skoparita niti komandirka te policijske postaje Jasmina Avramska niti načelnik celotnega južnega sektorja makedonske mejne policije Risto Shpritov. Slovenski policisti, naštevata, so se v tem več kot štiriletnem sodelovanju izkazali s profesionalnostjo, korektnostjo, kolegialnostjo, človečnostjo. In prav slednja je pri tem občutljivem delu s prebežniki še posebno pomembna, tudi zato doslej ni bilo nobenega incidenta.

Res pa je tudi, da imajo slovenski policisti bolj malo neposrednega stika s prebežniki. "Poskušamo se pogovarjati," pripovedujeta oba Martina, Kores in Jakša, "a od njih dobimo le skope informacije. Tudi tisti, ki govorijo angleško, so zelo redkobesedni, dajejo nasprotujoče si podatke o svojem državljanstvu, nikoli, res nikoli pa ne bodo izdali vodnika, ki jih vodi do začasnega cilja." Seveda ni treba vprašati zakaj, saj se ve, da bodo kmalu poskušali znova čez mejo. "Zdaj je dokaj mirno, a ko so se junija začeli sproščati ukrepi, sprejeti zaradi koronakrize, vključno z ukinitvijo policijske ure, je bila tukaj norišnica," doda Kores.

"Usmiljeni" tihotapci

Grško-makedonsko mejo pri Bogorodici vsak teden nezakonito prečka približno 350 prebežnikov, torej okrog 1500 na mesec. Če upoštevamo še preostala dva mejna prehoda oziroma postaji Dojran in Bitola na južni meji, to število naraste na 450 tedensko oziroma okrog 1800 mesečno, kar je nekoliko več kot prejšnji dve leti. Največ prebežnikov, okrog 90 odstotkov, je iz Afganistana, Pakistana in Bangladeša. Zdaj prihajajo predvsem ekonomski prebežniki, ne več vojni, razlaga Avramska. Prevladujejo moški v starosti od 18 do 45 let, družine so redke. Prihajajo v manjših skupinah in čakajo noči, z dolinskega območja ob avtocesti in železnici so se tudi preusmerili v hribe, kjer jih je težje izslediti, zato je naprava za nočno opazovanje, termovizija, ki jo je donirala EU in je postavljena na hribu nad mejnim prehodom Bogorodica, toliko bolj dobrodošla.

Shpritov, glavni koordinator za skupno operacijo tujih policistov v Severni Makedoniji, ob tem predstavi novo operativno akcijo na državni ravni Reflex, v katero so vključeni policisti splošnih postaj, mejne policije, kriminalistične policije in specialne enote. Začeli so jo izvajati sredi septembra, trajala bo do največ dveh mesecev, njen osnovni cilj pa je preprečiti ilegalne migracije in izslediti tihotapce. Opažajo namreč, da se je v primerjavi s prejšnjimi meseci zmanjšalo število odkritih prebežnikov na območju, ki ga pokriva mejna postaja Bogorodica, hkrati pa se je povečalo njihovo število na območju postaje Dojran in na območju Strumice, kar pomeni, da gre za novo migrantsko smer, ki se pomika bolj proti vzhodu države.

O tem, da je tihotapljenje po boljšem življenju hrepenečih ljudi, ki so za dosego cilja pripravljeni plačati visoko ceno, dobro organiziran posel, se strinjajo tako makedonski kot slovenski policisti. Približno tisoč evrov stane pot od grško-makedonske meje do vmesnega cilja, Srbije, seveda pa cena niha. Za prebežnike se je na bolje spremenilo le to, da jim tihotapci ne poberejo več vsega denarja že na začetku poti, neodvisno od tega, ali podvig uspe ali ne, marveč zahtevajo le predujem, preostanek pa šele, ko plačnik doseže (vmesni) cilj. Konec lanskega leta so policisti prijeli veliko skupino tihotapcev, makedonskih državljanov albanske narodnosti, prav dan ali dva pred našim obiskom pa spet skupino zelo mladih tihotapcev brez zaposlitve, a z opaznim premoženjem.

Vinojug, kamen in vrata Evrope

Izbruh begunske krize leta 2015 so v Gevgeliji, ležeči na glavni begunski zahodnobalkanski poti, še posebno močno občutili, našel jih je nepripravljene in sprva povzročil pravi kaos, priznava Shpritov, ko zremo z opazovalne postaje na rodovitno dolino, ki jo kazi bodeča žica, s katero je zavarovan del meje. Visoki policist se strinja, da bodeča ograja ni rešitev, na vprašanje, ali žica ne moti domačih prebivalcev, pa odločno odkima, češ ljudje tod imajo druge skrbi in s prebežniki nimajo nobenega stika.

Spustimo se nazaj v rodovitno dolino, vozeč se ob široki, a povsem suhi rečni strugi, polni smeti, po luknjičavi makadamski poti, ki nam pošteno pretrese kosti, do začasnega prehodnega centra Vinojug. Njegovo poetično ime se prav nič ne sklada z videno resničnostjo. Dvaindvajset zasilnih kontejnerjev čaka na tiste ilegalne prebežnike, ki jih ne vrnejo takoj čez mejo v Grčijo. Pred korono so prebežnike registrirali v sprejemnem centru, jim vzeli prstne odtise in jih pofotografirali, zdaj jih večino pošljejo takoj nazaj na grško stran. Informativno obdelajo samo izjeme, prebežnike, vpletene v kriminal, oziroma priče tihotapskih poslov. Na dan sprejme prehodni center približno 25 prebežnikov, hiti pojasnjevati dežurni Aleksandar Dimovski, pomočnik upravnika centra Vinojug. Prosilcev za azil je zelo malo, pred kratkim je zanj zaprosil prebežnik, čigar žena je bila poškodovana v železniški nesreči in se zdravi v Skopju, da je lahko z njo. V centru nastanjeni prebežniki so vsi testirani na novi koronavirus, in dokler ni rezultatov, tudi izolirani, poudari Dimovski. Nad njimi bdita zdravnik in medicinska sestra, pa tudi predstavniki Rdečega križa in drugih humanitarnih organizacij. Pred časom je center obiskala predstavnica romunske nevladne organizacije, da bi opravila nekaj intervjujev. Težko je pozabiti prizor, kako se je je oklenil starec iz Afganistana, misleč, da ga bo odpeljala na želeni cilj, in se ji začel zahvaljevati, potem pa milo jokati, pove Dimovski in zavzdihne: "Težko delo je to, kdor ga ni opravljal, si ne more predstavljati kako. Zadošča, da slišiš le nekaj zgodb teh ljudi, kaj šele na stotine, pa te lahko vrže. Še posebno hudo je, kadar so vpleteni otroci ..."

Migracije so bile in bodo, temu pač ni mogoče ubežati, lahko pa bi za prebežnike naredili več že na vstopnih točkah v Grčiji ali Turčiji, še slišimo od njega, preden se odpravimo naprej, k znamenitemu kamnu 59, simbolu nekdanje jugoslovanske meje z Grčijo, sredi samotnega polja. Nedaleč stran stoji, kot v prizoru iz kakšnega balkanskega novovalovskega filma, zarjavela ograja z zaprašeno klopjo, na silo zbitim zasilnim nadstreškom in vrati, skozi katera vračajo prebežnike z makedonske na grško stran. Vrata Evrope so jih poimenovali in v tem poimenovanju je precej cinizma, pa tudi nekaj žalostne simbolike.