Zakuska

Velik del tega neposrednega upravljanja življenj državljanov je zasnovan na razumu, utemeljenem predvidevanju, skrbi za obče dobro, in to voljno sprejemamo. Zato smo tem bolj užaljeni, ko vidimo karkoli, kar odstopa od teh kriterijev. Nasprotujoči si signali in slabo komuniciranje nenehno spreminjajočih se pravil gotovo le poglabljajo našo prizadetost.

Mislila sem, da se več ne zmorem sramovati javne neumnosti: toda ko sem gledala in poslušala fragmente zadnjega dejanja politične farse z ministrico Pivčevo, me je vseeno preplavil močan občutek sramu. Ministrica je poskušala organizirati demonstracije sebi v korist, toda število privržencev pred državnim zborom je komaj doseglo dovoljeno število zborovalcev – kakih deset. Nato je pred poslanci dolgo tarnala nad svojo usodo v politiki. Tukaj je občutek sramu postal res neprijeten: ne le da je ministrica menda naredila ogromno za splošno korist, toliko, da poslanci nimajo kaj dodatno presojati o veličini njenih dosežkov, njen politični poraz je bil sprožen zaradi nekaj (tankih) rezin pršuta in nekaj kapljic vina. Toliko samopomilovanja v parlamentu javno še nismo slišali. Lahko razumemo, da je ministrica prizadeta, toda tolikšno in tako neumestno skrb zase si je težko predstavljati. V času, ko smo resnično zaskrbljeni zaradi situacije najmlajših, dijakov in mladine, najstarejših, katerih obravnava med drugim valom epidemije ni dosti boljša kot med prvim, revnih in brezposelnih, se zdi ta izpad še toliko hujši. Kako je sploh mogoče pokazati toliko nerazumevanja in tako napačno oceno situacije?

No, ni nam bilo treba dolgo iskati: po kiksih (s sabo) najbolj zadovoljne ministrice vseh časov, smo kot ključni ukrep v okviru novih omejitev dobili ukinitev zakusk na sprejemih in drugih javnih srečanjih. Je vladajoča kasta res tako obsedena sama s seboj, se je res pripravljena tako zelo žrtvovati in se prikrajšati za zakusko? Kaže, da je. Imeli smo ukrep, ki je privilegiral lastnike vil in jaht, ne pa tudi delavce z juga, da bi lahko obiskovali svoje družine. Politična kasta očitno več ni sposobna oceniti, kako se počutijo tisti zunaj nje, prepoznati njihove stiske, biti solidarna – vsaj verbalno – z njihovimi problemi. In to je vendarle najbolj preprosta (in najcenejša) politična gesta. Torej molčite že o zakuskah in občasno izrazite sočutje tistim, ki so med epidemijo nekoga izgubili. Televizija CNN redno pokaže fotografije in kratko predstavitev življenja žrtev, ne nujno slavnih in uglednih, ampak preprostih ljudi. Koliko starih ljudi je izginilo, ne da bi se sploh spomnili njihovih življenj?

Zgražamo se nad ljudmi, ki pravijo, da nam ni treba nositi mask, in to povsem upravičeno; toda skrajni čas je, da politično kasto glasno opozorimo zaradi ponorelega, neusklajenega in nedostojnega nastopanja v javnosti, ko gre za obvladovanje epidemije: Krek, ki se z masko na obrazu v televizijskem studiu dere na voditeljico, vodja strokovne skupine, ki nas zasipava z banalnimi občimi mesti, da o Kacinu niti ne izgubljamo besed. Značaj predsednika vlade itak ne dopušča možnosti, da bi od njega slišali karkoli sočutnega in toplega. Po šestih mesecih take obravnave je bil zavržen ves kapital, ki bi ga lahko pridobili s samo malo nadzorovanega vedenja in blagosti, pa čeprav igrane. Preostane zgolj preprosta enačba – brezdušnost na eni strani in dvakrat več odpora na drugi.

Velika prednost, ki jo kasta vladarjev radodarno poklanja opoziciji in vsem, ki se upirajo, je popolna transparentnost njihovih motivov, prevzetih navad, ki se jih ne morejo in ne želijo otresti, nizkotnosti, ki jo razkrivajo z vsako svojo gesto. V javnosti je to, ko gre za način, vse vidnejši trumpizem: zdiranje na druge, vpadanje v besedo, neskončno blebetanje, napadanje vseh. O vsebini nima smisla govoriti. V parlamentu že dolgo poslušamo obscenosti, žalitve, psovke, zato pa je zdaj treba zagnati paniko ob uporabi pridevnika fašistoiden. Enako bi morali skočiti vsi, ko slišimo, da je prepovedana – zakuska! To je tista beseda, ki sproži rafal, to je tisto, ko vladajoča kasta odkrito spregovori o sebi, še bolj predrzno in jasneje kot kadar koli prej. In če sem še imela majhno rezervo sramu ob ministrici Pivčevi, je za zakusko zagotovo več nimam.

Težava z zakusko ni samo v primarnem komičnem učinku mešanja visokega in nizkega, ukrepov, ki so resni in rešilni, ter nečesa pritlehnega in trivialnega. Zakuska je namreč prikazana točno tako, kot jo vidi politična kasta – kot obvezni del paketa privilegijev, ki ji pritičejo. Oni resnično čutijo, da se – kot največji uporabniki zakusk – odrekajo nečemu, kar jim pripada, in menijo, da morajo to svojo žrtev pokazati javnosti. Zanje pomeni prepoved zakuske junaško dejanje samožrtvovanja, ki je vsaj enakovredno omejevanju obiska lokalov, načina hoje po ulici, dostopnosti nekaterih storitev, enakovredno vsem novim pravilom, ki urejajo slehernikov vsakdanjik. Zakuska zato na vsej fronti izničuje druge strategije zamegljevanja, laži in prenašanja odgovornosti na druge. In zato, na koncu, hvala za zakusko, za trenutek samoodkritja in razkritja prave narave sedanje oblasti.

Zakuska nedvomno sodi med majhne primere, ki pa razkrivajo še vse kaj drugega, večjega in pomembnejšega. V govoru današnje politike je mnogo takih primerov. Vsi množično uporabljajo retorični termin "floskule" (pravilneje bi bilo "floskuli")namesto neposrednega in točnega prevoda "cvetka". Toda prva beseda zveni bolje, zlasti ko jo izgovarja nekdo, za kogar je že ta beseda nekoliko predolga. V prispevku enega od novopečenih desnih kolumnistov se je pojavil tudi izraz, da neka floskula "ne drži vode": in spet se tu v malem skriva surova resnica. Zakaj bi cvet/cvetka sploh držala vodo in koliko vode gre v cvet/cvetko? Prispodoba ni le zgrešena, ampak kaže na pravi pomen takega izražanja – je nično. Ja, nično res ne drži vode, hvala za pojasnilo! Ta napačna uporaba razkriva, kaj bi številni uporabniki tega termina pravzaprav radi povedali: floskulo razumejo kot laž, in to majhno, minorno, nepomembno laž. Floskule uporabljajo drugi, njihovi nasprotniki. Prezir do nasprotnikove male laži razkriva, kaj govorec misli o svoji laži – da je velika, prepričljiva in nepremagljiva. Ali preprosteje rečeno, da je govorec veliko večji in sposobnejši lažnivec kot nasprotnik. Napačna uporaba besede, na videz fensi in uporabne, odkriva ključni element govora oblasti – kopičenje velikih laži. Sporočilo nasprotniku se glasi, da naj se trudi biti čim bolj natančen in jasen ter da naj ne laže. To je več kot koristen nasvet in treba ga je sprejeti z vsem srcem. V tem smislu je termin poslanca Kordiša, izrečen ob razpravi o denarju za vojsko, natančen in strokovno utemeljen, predlog ministra Tonina, da denarju za vojsko doda še neobstoječi denar od neizvedenega referenduma – pa prava mala, smešna floskula, za katero se skriva z lažmi oblepljeno veliko mešetarjenje.

Obstaja namreč nevarnost, da, medtem ko opazujemo vse te velike grozote, ki jih izvaja oblast, ne opazimo majhnih lukenj in razpok, ki so lahko ključne za njen končni padec. Zato si zapomnimo veliko, a tudi malo, zaključni račun mora biti točen.