Nihče

Ko Odisej oslepi enookega Kiklopa ter sebe in svoje mornarje reši pred grozljivo smrtjo, si privošči še eno zvijačo: oslepljeni stvor ga vpraša, kako mu je ime, da bi vsaj vedel, komu naj se maščuje, in Odisej mu odgovori - "nihče". A ne bom govorila o takem brisanju identitete, nasprotno, k razmisleku me je te dni spodbudila količina osebkov na naši javni sceni, ki jih lahko označimo samo z "nihče". Najbolj preprosta razlaga bi bila, da so glavni protagonisti na zasluženem dopustu, uživajo na jahtah, igrajo golf, jahajo in pijejo koktajle, in da so doma ostali samo tisti z oznako "nihče". Vendar ne gre le za to, kajti liki, ki so "nihče", so prikazovani kot vsiljivi "nekdo", njihova nepomembnost je hvaljena, njihova neumnost vztrajno primerjana z razumom, njihovo blebetanje se citira, njihovi nesmiselni privilegiji pa zagovarjajo. Ta pojav je tako razširjen, da je nujna celo klasifikacija likov, ki so nihče, vendar na različne načine.

Vsekakor najbolj agresiven nihče je lik, ki je Hitlerja označil za heroja ter nato pojasnjeval, da je šlo za provokacijo, namenjeno vsej slovenski javnosti. Medtem ko tožilstvo na našo in svojo sramoto še čaka s tožbo in se drugi obnašajo, kot da pojem prekrška sploh ne obstaja, je edini primeren odziv na to predrzno ničevnost: kdo si pa ti, nesrečnež, koga bi ti rad provociral? In edini možni odgovor je: nihče. In kdo je temu liku omogočil, da se sploh pojavlja v javnosti, in mu dal institucionalno legitimnost? Minister, ki je že dolgo nihče, pa se še vedno, in to samo v svojo škodo, spomnimo, da je nekoč bil nekdo. Z drugimi besedami, da ni absolutni nihče, zaradi česar je še bolj kriv.

Nič manj ni kriv niti tisti nihče, ki ga je kot pomembno osebnost intervjuval Jože Možina; avtor intervjuja je že od nekdaj nihče, ki s tviti plačuje svojo uslužnost Janši in na njegovi televiziji rad ponuja svojo knjigo. To, da je bil isti lik direktor, da je prejel najvišjo nagrado za kulturo, in da vztrajno razgrajuje javno televizijo, ki ga iz nerazumljive servilnosti ne odpusti, nakazuje, da je uporaba nikogar v tej družbi specifičen pojav in ni brez tradicije. Toda intervjuvani nihče je ob tej priložnosti povedal vse, kar bi v EU nekdo morda še lahko izrekel pred tridesetimi leti - proti enakosti in za rasizem, izključevanje, primitivni verski populizem, seksizem in mračnjaštvo -, danes pa ne več, vsaj ne uradno in brez resnega opomina, razen v nekaj iracionalno-iliberalnih zaostalih provincah. Z ogromnimi napori niti najbolj potrpežljivemu gledalcu - med katere sodim tudi sama - ni uspelo doumeti, kakšne kvalifikacije sploh ima ta nihče z imenom Igor Vovk, od države plačani bloger najnižje kategorije. Njegovo mirno in skrajno škodljivo blebetanje je imelo jasne cilje - od Metelkove naprej -, medtem pa se je Možina topil v inventivnih komentarjih, v katerih je prevladovala beseda "zanimivo". Če že nič drugega, pokazali so nam delavnico, v kateri se ustvarja nihče za široko medijsko in politično uporabo: Vovk je lekcija o nastanku Možine.

Oba omenjena primera sta pomembna, da bi lahko razumeli, kako nastane nihče: nujnega je le nekaj državnega denarja. Potem primer prevzamejo drugi, nižji, a že plačani državni oziroma strankarski uslužneži, ki opravijo svoj del posla - za nikogar si izmislijo ugled. V obeh primerih je glavni naročnik dela minister. V primeru Vovka je to Cigler Kralj, predstavnik posebnega tipa nikogar, skupaj z ministrico Kustečevo. Ko sta še pogosteje nastopala v javnosti, sta bila prepoznavna po (verjetno) isti šoli retorike: govornik občinstvo nagovarja s polkrožnimi gibi, pri čemer vsako besedo spremlja kimanje z glavo v razponu 180 stopinj in nato nazaj. Tako poskuša ustvariti vtis, da nagovarja vsakogar posebej in da je vsaka beseda pomembna. Pomen se s tem na žalost ne okrepi in tudi smisla ni prav nič več, zato govornik deluje kot lutka brez življenja in je natanko tisto, kar je - nihče. Ni se treba slepiti: liki, ki so nihče, od najvišjih do najnižjih položajev v hierarhiji, so nujni v vseh političnih strankah. V krizi včasih kateri nihče odgovarja z nervozo in običajno izpade iz igre, toda mnogi se, ker prenesejo vse kot nihče, obdržijo in preživijo veliko časa. Ni boljšega primera od poslancev in poslank stranke SMC, ki so kot nihče drug preprečili vsako priložnost za zrušenje vlade in so spremenili stališče šele tedaj, ko je postalo jasno, da lahko na račun vseh drugih preživi samo eden od njih. O Desusu skorajda ni treba izgubljati besed: na tej strani že dolgo dejansko ni nikogar, če parafraziram svojo uporabo besede.

Vlogo, ki jo igra nihče, pri politiki vlade najbolj jasno vidimo na primeru dveh novopečenih ministrov, tistega s sumljivo pravno preteklostjo in Uberjevega nekdanjega lobista. O njunem imenovanju je odločal najožji vrh stranke SDS, če že želimo blag opis vodje. Možnosti tolmačenja je kar nekaj: imenovana sta bila za poletno sezono, imenovana sta bila za tekočo veliko shemo kadrovskega urejanja in črpanja sredstev, imenovana sta bila zaradi zniževanja stroškov pri nujnem odhodu. Najbolj verjetne so vse tri razlage skupaj. Za tako delo je dejansko najbolj koristen nekdo, ki je nihče. Velika prednost je v tem, ker lahko domnevamo, da tak nihče ne bo zahteval več od tistega, kar je že dobil. Ker pa je to vendarle tvegano, lahko sklenemo, da oblast take ljudi uporablja pred svojim koncem. Iz previdnosti je bolje, da se vzdržimo in ne upamo preveč, saj lahko pred odhodom povzroči še veliko škode.

Položaj lika, ki je nihče, je ambivalenten: po eni strani je njegova negativna etična odlika jasna, pogosto je sumljiv tudi s pravnega vidika, po drugi strani pa se mediji včasih niso pripravljeni ukvarjati s tako nepomembnostjo in pustijo posameznika dolgo pri miru, dokler ga ne ustavi neka institucionalna ovira, odpor ali izguba moči vladajoče garniture. To je napaka in daje napačen signal javnosti, saj lahko prav lik, ki je nihče, igra pomembno vlogo pri strategiji oblasti, obenem pa je pozornost javnosti usmerjena samo na like, ki brez izjeme izzivajo antagonizem, odkrito prezirajo javnost oziroma državljane ter jih odvračajo s cinizmom in predrznostjo.

In medtem ko se državljani zgražajo in besnijo, neopaženi ali nepomembni nihče izvaja nič manj škandalozne posle oblasti. V primeru hitleroljubnega neonacista gre za jasno politično akcijo vlade in policije za legalizacijo neonacizma kot oprode desnice. V primeru Vovka je cilj stališča o spolu, seksualnosti, zakonu in otrocih ter drugih/drugačnih, ki nedvomno spadajo v 19. stoletje, postaviti za merilo. To je v nasprotju z vsemi mednarodnimi dogovori ter etičnimi, razumskimi in humanističnimi merili, doseženimi v 20. stoletju, da o naši današnji ustavi niti ne govorimo. Z ničimer ni mogoče dokazati, da je taka grozeča zaostalost v čemerkoli boljša od dosežkov preteklega stoletja, in dokazovanje je samo po sebi groteskno, zlasti ko se pojavijo zastopniki, kot je Primc ali Norma. Zato lahko lik, ki je nihče, na prvi pogled zmede s popolno odsotnostjo osebnosti. Zaslepljeni s to praznino lahko začnemo verjeti, da je dobro že to, da lik ne preklinja in neposredno ne žali, kot to počne večina predstavnikov oblasti. Toda to, kar ta nihče govori, je popolnoma nesprejemljiva izbira najhujših zablod, potrjenih napak v preteklosti, že tolikokrat dokazanih laži in slabo prikritih groženj, tako da je odsotnost besne reakcije le dokaz, da je nihče za trenutek anesteziral naša merila in dosežke, ki jih ne damo. Zato pozor, ne zapostavljajte jih!