Nepremagljivi

Ob zaigrani ležernosti, navideznem popuščanju pa pripravljanju skrajnih ukrepov represije vlada poskuša doumeti, kaj se ji je zgodilo. Priprav na represijo ne jemljem zlahka, kajti dejstva so zelo konkretna. Prepoznavna je na primer korupcija v parlamentu, kjer si Franc Jurša, poslanec Desusa, dovoli javno izjaviti, da ne bo popustil pred "pritiski", in obenem razkrije, da bo glasoval "za", s čimer prav svojim volivcem, upokojencem, odvzema del temeljnih državljanskih pravic: veliko jih preprosto nima sredstev, da bi bili del "digitalizacije", za katero je pristojen novi kratkoročni minister, ampak bodo izpadli iz sistema upravnih in mnogih drugih storitev. Brutalno povedano, nimajo računalnika, interneta, mobilnega telefona, če pa že slučajno imajo sekundarni dostop, nimajo znanja. Njihov poslanec, ki sodeluje pri takem kratenju pravic, bi moral odleteti iz parlamenta, ne glede na to, ali je to storil v pravičnem besu, za kakšno nagrado ali iz kateregakoli drugega razloga. Njegovi motivi so nepomembni, preostane samo posledica: njegov glas je bil namreč odločilen …

Konkretno je tudi vedenje hojsističnega poglavarstva policije. To je odločilo, da ima skupina neonacistov enako pravico do protestov kot gibanje, ki že skoraj leto in pol uveljavlja svojo potrjeno ustavno pravico, da izraža svoje mnenje o vladi. Neonacisti, kakorkoli se že zamaskirajo, predvsem ne izražajo ničesar podobnega "mnenju", obenem pa so po definiciji podvrženi zakonskim sankcijam, ki so utemeljene z njihovo zgodovino. Z drugimi besedami, neonacisti nimajo v nobenem primeru pravice protestirati, nimajo pravice dostopa do javnosti ter nimajo pravice biti izenačeni z drugimi političnimi in državljanskimi gibanji. To, da skupina nastopa pod velikodušno zaščito ministra za kulturo, je le dokaz, da vlada pripravlja svoje jurišnike med tistimi, ki so ji najbliže in najljubši. Logično bi bilo, da bi odleteli šef policije, notranji minister, minister za kulturo in cela vlada. Predsednik vlade in skupaj z njim predsednik države sta imela tudi lepo priložnost, da bi po odločitvi ustavnega sodišča po krivici obsojenim zahtevala povrnitev vseh plačanih kazni, kar bi bil minimalen strošek z maksimalnim učinkom, pa tega nista storila. Nima smisla ponavljati, kaj bi ju moralo doleteti.

Predlog nekdanjega ministra, poslanca, zdravnika in krščanskega vernika Franca Cukjatija, ki v razgaljeni obliki razkriva, kakšni so pravi načrti desne oblasti in kaj se skriva za navideznim sproščanjem, namenjenim naivni javnosti, ne bi mogel biti konkretnejši: "Čas bi že bil, da bi tudi policisti znali uporabiti 'okrasek', ki jim visi za pasom - vsaj v primeru, ko jih pocestni anarhisti nadlegujejo in nanje dobesedno pljuvajo. Če država ne more zaščititi državljanov pred histerijo anarhistov, potem je treba uzakoniti splošno pravico nošnje orožja. Pravica do samoobrambe je namreč temeljna pravica vseh pravic, saj izhaja iz pravice do življenja." (Portal Nova24TV, 20. julij 2021)

Razen popolne samodiskvalifikacije, o kateri bi morala kaj povedati tudi Cerkev, ta surova grožnja razkriva še celo vrsto drugih laži in manipulacij. Prvič, proticepilski pljuvači so bili razglašeni za anarhiste, kar ne bi moglo biti dlje od realnosti. Razlog hitro postane jasen: gre za provokacije, ki jih je izvedel najožji štab oblasti, ki si je pri tem pomagal z vardisti/vardistkami, tako kot v predhodnem primeru z neonacisti. Ožaloščeni poslanci, ki so jih vardisti napadli in popljuvali, so odigrali vlogo morskih prašičkov. Kazen je seveda namenjena tistim drugim, ki protestirajo ob petkih … Strašljivi zdravnik/politik/vernik predstavlja Jehovov nauk kot pomembnejši od Kristusovega: oko za oko Stare zaveze proti nastavljanju drugega obraza Nove zaveze. Ohranjanje človeških življenj postane s to interpretacijo osnova za zločin, od uporabe orožja do prepovedi splava - torej odprave temeljnih človekovih pravic, kajti ženske pravice so človekove pravice. Prišli smo do najbolj nevarne faze družbenega nereda, v katerem zlorabljena božja beseda postane opravičilo za to, da izbrani razpolagajo s človeškim življenjem. Kdo bo dobil orožje, kdo bo ukazal, kdaj naj bo uporabljeno in proti komu? Preteklost zgovorno priča o tem …

Tisto, česar oblast ni dojela, je razvidno iz nenadne objave fotografije Janševe družine z ženo, otroki, psički in muco, groteskne slike sreče, ki naj bi pomirila najbolj neumne. Cilj je torej pomiritev, toda večina se ni pustila preslepiti. In tukaj govorim o nepremagljivih. Zmaga na referendumu je bila vse, kar ji desnica zameri - čustvena, solidarna, zaznamovana z vsemi tistimi lastnostmi, ki jih desnica označuje za negativne. Na začetku akcije je bilo spoštovanje mnenj strokovnjakov, razpravljanje, racionalno, znanstveno potrjeno ocenjevanje, preverjanje in presojanje argumentov za in proti. Toda da bi referendum uspel, je bilo potrebno precej več - tudi zaradi množičnega, tisočkrat potrjenega prepričanja, da vlada ni sposobna za nobeno sporazumevanje ali dialog. Treba je bilo izstopiti iz polja politike, ki je zaradi mnogih vidikov korupcije neuporabno, in se povsem odpovedati političnim ciljem. Opozicija je dobro razumela to ključno preusmeritev družbenega fokusa in sprejela vlogo neopaznega, vendar institucionalno zanesljivega pomočnika, pomembnega za del volilnega telesa. Glavna sila, mladi in vsi drugi, osvobojeni običajnih strankarskih špekulacij in kalkulacij, izmozgani od brezobzirnosti oblasti, zgroženi nad brezčutnostjo politike in hudo prizadeti zaradi epidemije, so v referendumu videli zadnjo obrambo, ki briše strankarske razlike. Lažna zgodba o razdvojenosti ljudstva je razpadla po vseh šivih. Referendum za pravico do vode, kot jo vidijo in doživljajo državljani, je prvo pravo grassroot ljudsko gibanje v Sloveniji, gibanje z zahtevami, pod katere se ni mogoče spustiti, zaščita minimuma, pri kateri ni popuščanja, kajti pod minimumom ni ničesar več.

Minimalistična gibanja so bila velikokrat uspešna, vendar na žalost za visoko ceno, ko gre za človeška življenja. Najbolj uspešna so bila tista, ki so se upirala represiji brez smrtnih žrtev. Med njimi je tudi ta referendum proti manipulacijam z vodo. Recept za bodočnost ni, da vodo v bližnji prihodnosti zamenja nekaj drugega, saj ciljev s tako mobilizacijsko močjo ni veliko. Toda moč minimalističnega gibanja ni samo v dobrem cilju, ampak v tistem, kar pridobimo na poti do cilja - sreča ob druženju, izgrajevanje zaupanja, prehojena pot, z ramo ob rami in z roko v roki. Nobeno politično izsiljevanje, podkupovanje ali grožnja nima moči skupnosti in tovarištva. Medtem ko politično življenje nedvomno izčrpava, poneumlja in uničuje pristne človeške odnose, minimalistično gibanje črpa moč iz vsakdanjega skupnega dela, videvanja, smejanja. V minimalističnem gibanju je mogoče, da taksisti prevzamejo državno funkcijo omogočanja glasovanja manj mobilnim in jasno pokažejo, da državna oblast ne opravlja svojega dela. Kaj vse je še mogoče - nastavki že čakajo v pametnih glavah …

Razumljivo je, da je edini odgovor nesposobne in skorumpirane oblasti/vlade priprava represije ob bednem hlinjenju miru s kužki in mucami na eni strani ter rožljanju z orožjem in nezakonitimi paravojaškimi skupinami na drugi, in vse to javno, da bi državljani popolnoma izgubili pamet. Kako je mogoče, da desnici na oblasti ne pade na misel, da se pravzaprav spravlja nad mirne, politično neambiciozne ljudi, s katerimi se ni težko pogovarjati? Kako ne razume, da lahko zmaga samo nekdo, ki brani zadnje, kar je še mogoče vzeti? Kakorkoli, ta oblast jih je napravila nepremagljive.