Niti enemu!

Predvsem zato, ker ni bil prepuščen policiji in sodišču, kjer bi bile žrtve kot edine možne tožnice izpostavljene običajnemu poniževanju in podoživljanju stisk – ne glede na to, koliko bi jih lahko bilo. Ne, o takem primeru v akademskem okolju mora najprej odločati prav ta ustanova, ki temelji na avtoriteti profesorjev. Kolegialna solidarnost mora takrat ostati v zasebni sferi, obsodba mora biti javna, saj ni nič, res nič primerljivo s trpljenjem žrtve. Tu ni izjem, ni opravičila za nikogar, niti enemu se ne more odpustiti ... niti enemu! Načeta je le patriarhalna ureditev, ki jo je tako ali tako treba zrušiti. Nobena liberalna akrobacija tega ne bo zakrpala.

Ali res živimo v patriarhalni ureditvi? Poglejte podatke o porastu nasilja v družini v času epidemije. Na reprezentativni ravni poglejte spolno sestavo cerkve, SAZU in parlamenta. Trideset let po prehodu iz enostrankarskega sistema ženske še naprej opravljajo poklice, ki so manj plačani in manj cenjeni, njihove pokojnine so po čudežu nižje od pokojnin moških v enakem poklicu in pri enaki delovni dobi, javni govor v svojih spodnjih registrih pa ločuje ženske na bejbe in babure, s tem da so tako bolj ali manj vse kurbe. Kakšni spodnji registri! To je besednjak predsednika republike in vodje najštevilčnejše politične stranke …

Zato mora humanistična javnost primere spolnega nadlegovanja in nasilja sprejeti s sklonjeno glavo in biti pripravljena enega za drugim brez izjeme reševati: in bo jih vse več. Ženske poslušajo druga drugo prek meja in brez ovir in val razkritij je pričakovan: treba je bilo na nekaj mestih le narediti prvi korak. Odličen primer je raziskovalna skupina Rezistenca, ki je izvedla obsežno anketo, upoštevaje vse zahteve po anonimnosti, kolikor jih je bilo, opredelila dobro pojasnjeno metodologijo, dokumentirala vse primere in na koncu rezultate te resne, prave raziskave posredovala tistim, ki jim zaupa – profesoricam in profesorjem. Prav zaradi tega zaupanja, ki mora ostati neokrnjeno, so profesorski organi fakultete in univerze lahko sprejeli eno samo odločitev. Ocenili so študentsko delo in ocenili so, da je vedenje profesorjev nenehno izpostavljeno ocenjevanju.

Če sodimo po izkušnjah drugih držav in kultur, zdaj sledi val primerov, ta ne bi smel presenetiti. Prvič, podobne razmere vladajo na vseh fakultetah in dobro je, da se je humanistika brez pomisleka prva odločila vzeti pod drobnogled področje, ki je njeno – področje človeških odnosov in etike. V trenutku, ko se na najbolj primitiven, neumen in nevaren način poskuša vpeljati razločevanje med vodji "zvestejšimi" naravoslovnimi in tehničnimi znanostmi ter humanistiko, stalno pod sumom, da je prikrito ali odkrito leva, taka akcija preprosto izniči vse bedne politikantske poskuse razdvajanja. Drugi pomemben vidik je prevzemanje odgovornosti. Iskreno obžalujem, da je veliko generacij doštudiralo brez pravega odziva na pojave nasilja in spolnega nadlegovanja. Očitno ni bilo dovolj samozavesti, zavesti in poguma niti med študenti niti med profesorji. Ko sem sama študirala, so nas starejše študentke opozarjale na "plenilce" in nam zaupale trike, kako se lahko obranimo pred njimi. Seveda je bila vedno katera voljna, toda to nikakor ne zanika glavnega pojava in ne zmanjšuje njegovih razsežnosti.

Še kako je smiselno misliti na vse vidike tega pojava, zlasti ker so se o njem že razpisali svetovni mediji, kar delo precej olajša. Ja, politična korektnost, ki je bila vzpostavljena kot regulativ v osemdesetih letih preteklega stoletja, je še vedno smiselna. Pot od nespoštovanja politične korektnosti do rasizma in seksizma je zelo kratka in direktna, torej je ne gre prevzemati. Norčevanje iz politične korektnosti še vedno osrečuje najbolj neumne udeležence v javnem govoru, zato naj ga kar imajo, je vsaj dober kriterij za prepoznavanje. Drugo pomembno vprašanje je praznoverje o moški seksualnosti. Neustavljiva? Vsesplošna? Premočna? Dobra tema za slabe ženske vice! V večini primerov nadlegovanja sploh ne gre za testoteronski vihar, ki ga menda ni mogoče krotiti, ampak za zlorabo moči. Razlog je en in se pojavlja v tako različnih situacijah, da je seks samo eden na dolgem seznamu: zato, ker lahko. Znotraj civilne družbe je treba uveljaviti stališče, da se to vendarle ne sme. Prav zato sta problematiziranje spolnega nadlegovanja in nasilja znak zrele družbe, ki razmišlja o demokraciji, celo ko je ta okrnjena, ogrožena, deformirana, zasmehovana … Odnos med spoloma je temeljni odnos enakosti in zato bi desnica, ki enakost priznava v glavnem enemu spolu, rada, da je ženska neskončno srečna v kuhinji, z otroki, v cerkvi in je na splošno uslužna in čim manj jezična. Toda levica ni kaj dosti boljša pri izkoriščanju priložnosti za spolno nadlegovanje in nasilje, s tem da tam prestopnik svoje ravnanje opravičuje z liberalnostjo in spolno enakostjo.

Danes, v času popolne negotovosti, nejasnih pravil in hkrati obsesivno minuciozne birokracije, brez prihodnosti in uresničljivih načrtov, postaja nelagodnost mladih, ki na fakultetah iščejo svobodo, zalet in osnovo za vse, kar bodo v življenju počeli, v resnici patološka. Pošteno se morajo potruditi, da najdejo, oblikujejo in sodelujejo pri študentskem druženju, ki si res zasluži, da vlagajo vanj, v surovih pogojih raziskovanja in učenja morajo odkriti teme in postopke, ki ne žalijo pameti, usposobiti morajo svojo etično moč, izogniti se morajo številnim pastem in napačnim potem. Odgovornost posameznika, ki stoji sam pred čeljustmi kapitalizma, brez kolektivnega spomina, ki bi ga spodbujal, ampak obremenjenega z nerazumljivimi prepiri glede preteklosti, se lahko hitro izgubi v konformizmu in "iznajdljivosti". Prav to je področje, na katerem bi se morali srečevati in si med seboj pomagati "naravoslovci" in humanisti. In pri tem srečevanju bi morali mladi izgraditi nekaj vrst poguma, da se zoperstavijo svetu. Ena je vsekakor neodvisnost od stereotipnega življenja, kariere in vsega drugega: to gre mladim zlahka od rok, zlasti če srečujejo v tem izurjene starejše. Druga je neodvisnost, ko gre za ključna vprašanja človekovih pravic in dostojanstva, ne glede na prevladujoča pravila in navade "zato, ker lahko" in brez strahu, da bodo napadeni z leve ali desne strani: napadeni bodo z obeh strani, ki bosta storili vse, da ne bi dosegli svojih želenih ciljev.

Mlade ženske iz Rezistence so pokazale, kakšna bo morala biti politika nove dobe: niti najmanjšega popuščanja, ko gre za minimalne človekove pravice (in ženske pravice so človekove pravice); na minimalnem je mogoče brez težav sodelovati z vsemi, ki spoštujejo minimum in ne odstopajo niti koraka nazaj. Nepopustljivost minimalistične politike danes obljublja preživetje tistega najosnovnejšega, kar, kot se zdi, pravkar izgubljamo, morda za vedno. Zato je njihova akcija ključna za razumevanje položaja vsakogar v družbi, zato nujno vključuje žalost in nežnost do žrtev in hladno objektivnost do prestopnikov, brez sovraštva, blatenja in … brez izjeme. Ko bo enkrat vzpostavljen javni kriterij obnašanja, in ta se bo, upajmo, vzpostavil na univerzi, potem bo treba tudi druge nujne spremembe podvreči enakemu ocenjevanju, raziskovanju in odločanju, kot so ga izvedle te pionirke boljšega razumevanja enakosti in ljubezni.