(O KNJIGI) Brina Svit: Nove definicije ljubezni

Že skoraj dve desetletji Brina Svit vsako svojo knjigo napiše dvakrat: najprej v francoščini, potem jo sama prevede v slovenščino. Tako je bilo tudi tokrat, ko se je, sicer prepoznavna avtorica številnih romanov, preizkusila v kratkih zgodbah. Sama jih raje imenuje novele. Upravičeno, saj njene spretno zasukane zgodbe nikakor niso kratke. To velja tudi za to, iz katere objavljamo odlomek in nosi naslov Napisana zgodba. Morda bi prav ta lahko posodila naslov kar celotni knjigi, a se je pisateljica odločila za Nove definicije ljubezni, ker vsaka od novel tako ali drugače govori o ljubezni, sploh ne nujno erotični, a takšni, ki njene junake na novo definira, tako da na koncu zgodbe niso več taki kot na začetku.

Če je ljubezen, ne le do drugega, tudi do samega sebe, rdeča nit vseh teh zgodb, pa je druga skupna točka iskanje novega začetka po takšnem ali drugačnem prelomu, od smrti do selitve, v življenju glavnih junakinj in junakov. V glavnem gre za ljudi v zrelih letih, urbane in izobražene, postavljene v okolja, ki jih avtorica dobro pozna in so ji še posebej pri srcu, od Pariza do Buenos Airesa. Tako v Vrtu moje žene Claude po ženini smrti izve, da je imela drugega partnerja in da ga je nameravala zapustiti, v noveli V tunelu risarka Alice ob umirajočem možu doživlja romanco s klarinetistom Garyjem in razmišlja o pogumu obupa, v Poletju s Sonjo lastnik ugledne produkcijske hiše, ki ga je zapustila žena, ugotavlja, da se mu zadnje čase nasmeji samo ena ženska, blagajničarka v supermarketu, v Zrnu norosti se Nath, ki si služi kruh s pisanjem raznih besedil in živi sama s sinom, sprašuje, kakšnega moškega sploh hoče, odgovor pa najde, ko ga najmanj pričakuje, v Prepadu se po skupnem literarnem nastopu večer uspešnega, a odtujenega pisateljskega para čudno zasuče, v noveli Kakršnakoli je barva njene vode upokojena, dvakrat ločena gimnazijska profesorica francoščine v Parizu čaka davno ljubezen iz Indije, v Drugi Saturnovi revoluciji Agnes, ločena mati treh odraslih otrok, ki je doma v Evropi pustila vse, vključno s službo tiskovne predstavnice znane znamke čevljev, in odšla v Buenos Aires, niha med povabilom nove simpatije k vrnitvi v Francijo in strastjo do tanga, v Atlantskem viharniku in mali modri taščici skuša tolmačka Esme, Angležinja po očetu in Francozinja po mami, s selitvijo v drugo pariško četrt preboleti partnerja, ki je dajal prednost razvajeni pubertetniški hčerki, v Praznični mizi s samoto obdana prevajalka Sol, po očetu Argentinka in po mami Francozinja, na božični večer po usodnem obisku pariške prodajalne pohištva ni več osamljena ...

Seveda je tu še ta ganljiva Napisana zgodba, o dopisovanju med mlado novinarsko kolegico in starejšim kolegom, ki se dogaja v slovenskem okolju in bralca nehote spomni na to, da je avtorica Brina dolga leta pisala za Delo, obenem pa si dopisovala z enim njegovih najznamenitejših imen Petrom Kolškom. (Avto)biografski pridih da ali ne, vsekakor je Brina Svit znova potrdila svoj sloves strastne iskalke dobrih zgodb.