(O KNJIGI) Magda Szabó: Vrata

Gospodovalna hišnica in hišna pomočnica Emerence ne odpre dejanskih in simbolnih vrat do sebe nikomur. Šele pisateljici, ki z možem živi v ustvarjalni osami, pusti priti dovolj blizu, da začne počasi odstirati svojo zgodbo. Ampak splet okoliščin pripelje do tega, da pisateljica več ne more obvarovati Emerenčine skrivnosti. Vrata so zgodba o tem, kaj se skriva za našimi vrati, in zgodba o tem, kdo, kdaj in kako jih sme ali ne sme odpreti. Je zgodba o naših skritih kotičkih, o zaupanju in o pričakovanjih, ki jih nismo upravičili.

Vrata so dobro branje, ker ponujajo prefinjeno psihološko in tudi sociološko analizo. Portreti obeh protagonistk pa tudi vseh stranskih likov so izvrstni. Razmerje med pisateljico in Emerence je odličen poligon za študije o relaciji gospodar-hlapec. Razen tega so v Vratih skozi netipični akterki (skoraj buržujski lik pisateljice, bolj ali manj alter ego Magde Szabó, in lik služkinje tako rekoč, ki ga je socializem izkoreninil) izpisane tipične anomalije tistega časa.

Ob vsem tem in pred vsem tem pa Vratom dajeta priljubljenost preprosti stvari, ki jima rečemo atraktivna zgodba in suspenz. Bralka ali bralec, ki sta prebrala Eleganco ježa Muriel Barbery, ob branju Vrat skoraj morata pomisliti na to knjigo. Zdela se mi je perfektna štorija – z zelo slabim koncem. Zato sem se še bolj bala in še bolj držala pesti, da bi Vrata zdržala. Bralka ali bralec morata pomisliti tudi na neki drug precej popularen madžarski roman, Sveče so dogorele Sándorja Máraia. Tako kot pri Máraiu namreč tudi v Vratih na razkritje skrivnosti čakamo do samega konca. Le da so v Vratih za prvimi vrati še druga. In če bi slučajno koga razočaralo prvo razkritje, si ne znam predstavljati, da ga ne bi očaralo drugo. Ko se nehamo spraševati, kaj je skrivnost in kdo jo sme razkriti, dobimo presunljiv odgovor na vprašanje, kaj se zgodi s predolgo čuvano skrivnostjo samo.