Enainpetdeset pesmi brez konkretnega zmaja, a z veliko zmajevske energije, včasih tudi ostro, a ne s prstom v oko.
Meta Kušar je zrela pesnica, ki je za svojo peto pesniško zbirko Vrt leta 2015 prejela Veronikino nagrado. Njena nova, sedma zbirka ima spet kratek naslov: Zmaj. Uvede jo s pesmijo Damjana J. Ovsca: “Zmaj je jezik, kratek ogenj, skloni se in pridi podenj. Zmaj je voda iz nebes. Zmaj je kača iz peres. Zmaj podoba stare kače, svet vrti povsem drugače.” Nebo in zemlja, ogenj in voda, pošastna moč in lahkotna otroška igra, vse tesno spleteno v krog. Krog, pesniški krog, uporabi v naslovu tudi Dean Komel, avtor spremne besede, zaokroži jo takole: “Zmajevo obkrožanje, ki kliče reči sveta, da bi zadobile svojo resnično mero, medtem ko jo na videz zgubljajo. A prav v tem je draž igre, ki je ne moremo postaviti v dvorano. Pesniška igra je posebna v tem, da ima svoj dvor na prostem in zato lahko spušča zmaja v nebo.”
Čarni krog, v katerega vabi pesniška igra Mete Kušar, seveda vsakogar začara drugače, ni pa se težko strinjati z oceno, da gre v pesmih pesnice, ki zna tudi najobičajnejša opravila povzdigniti na raven poezije, za pravo sozvočje lepote in reda. Resda ne boste v nobeni od njenih 51 nizajočih se pesmih našli konkretnega zmaja, je pa v njih veliko zmajevske energije oziroma moči. Vendar to ni uničevalna moč hudobnega zmaja, ki ga je treba premagati, iz naših zahodnjaških predstav, ampak njen zmaj simbolizira, kot pravi avtorica, moč pesniškega jezika, ki ni uničevalna, ki spodbuja v nas najlepše in pripomore, da svet boljše razumemo.
Fina pesniška preja je stkana iz čustev, čutov in (raz)uma, iz drobnih detajlov narave in zgodovine, družinske, avtobiografske, in kolektivne, iz iskrivih miselnih prebliskov, tudi takšnih s kritično ostjo. Vendar ost ni strupena, ne rani in ne boli, ne gre za napad s prstom v oko, kakršnih okrog nas mrgoli. Če parafraziram stavek iz pesničine začetne pesmi Varilka: Meti Kušar, tudi navdušeni vrtnarki, je znova uspelo naseliti praznino vrta z dišečim cvetjem.