(O KNJIGI) Pravica do abortusa

Pred skoraj natančno 30 leti so ženske s shodom pred parlamentom ubranile 55. člen slovenske ustave, ki zagotavlja svobodno odločanje o rojstvih otrok in v obvezni razlagi eksplicitno pojasni, da ta pravica zajema tudi pravico do umetne prekinitve nosečnosti. Precej nam je že ušlo iz spomina, kako malo je tedaj manjkalo, pa bi ženske ostale brez te pravice, ki je bila, skupaj z dobro dostopnim in brezplačnim javnim zdravstvom na celotnem področju reproduktivnega zdravja in načrtovanja družine, zagotovljena že dolgo nazaj v socializmu.

Slovenija je danes po številu opravljenih splavov na repu evropskih držav. K sreči po tem posegu v času varne in dostopne (a kako dolgo še?) kontracepcije ni več veliko potreb. A vendarle pravica do umetne prekinitve nosečnosti ostaja ključni, nikakor ne samo simbolni temelj reproduktivnih pravic, te pa so precej zanesljiv indikator tega, kakšen je odnos družbe do žensk.

Naše matere in babice in generacije pred njimi so si dolgo prizadevale za svoje pravice, vključno s pravico do splava. In ta boj nikakor ni končan. Avtorice monografije ga z razlogom imenujejo boj za staro pravdo, saj v samostojni Sloveniji na področju reproduktivnih pravic ne obstaja nič, kar ne bi imeli že v prejšnjem socialističnem obdobju. Vsa minula tri desetletja samostojne Slovenije so bile in še vedno so že dosežene pravice ves čas v nevarnosti, opozarjajo avtorice. “Pa ne le v nevarnosti, nekatero od njih je novemu političnemu razredu tudi zares uspelo razdreti, spomnimo se le referenduma o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, prvega od nedopustnih referendumov, ki se v tej državi ne bi smeli zgoditi.”

Da opozorila na vse večje pritiske na krčenje reproduktivnih in seksualnih pravic, med njimi najbolj na pravico do abortusa, niso pretirana, se je pokazalo takoj po izidu knjige. Neokonservativna gibanja so se že spotaknila ob oddajo Radia Slovenija, v kateri so predstavili to monografijo, in zahtevala nič več in nič manj kot odstop direktorja radia.