“Po izgonu iz profesorske službe sem bil malo zbegan,” je zapisal Mirko Mahnič, človek gledališča in besede, na začetku drugega dela svojih spominov (1948-1958). Ta je še zajetnejši od prvega dela, ki obravnava obdobje 1937-1947. Tudi če ne vemo natanko, kako ostro je bil nabrušen meč, ki ga je vihtela komunistična oblast nad glavo tega razgledanega, pronicljivega intelektualca in kristjana, je resnica ta, da si s pečatom reakcionarja, klerikalca ni mogel oddahniti pred nevarnostjo izključitve iz družbe. Naj je šlo za iskanje zaposlitve, daljše potovanje, pomembno objavo ali prošnjo za štipendijo, vselej je bila nekje v megli režima skrita vsemogočna roka, ki je obračala palec navzgor ali navzdol.
Mirko Mahnič (1919-2018) je bil dramaturg, gledališki režiser, predavatelj odrskega jezika in dolgoletni lektor v ljubljanski Drami, pa tudi pisatelj, dramatik, esejist in prevajalec. Med drugim je avtor romanov Prešeren na Silbi in Neiztrohnjena svetloba.