Andreja Kutin
Je že tako, da slovenski risi brez priseljencev ne bi zmogli. Genski bazen je postal premajhen, veliko mladičev se je zaradi parjenja v sorodstvu skotilo mrtvih ali pa so preživeli le kratek čas. Zato uvožena pomoč - edina rešitev je bilo bogatenje populacije s svežimi geni. Ekipa slovenskih in hrvaških znanstvenikov z izdatno podporo lovstva in drugih je pričela impresivni projekt LIFE Lynx. Poleg proučevanja risov, njihovega vedenja in populacij so v osiromašeno dinarsko in jugovzhodno alpsko populacijo priselili 18 novih risov iz Slovaške in Romunije - in to več kot uspešno. Prvi, nekakšna zvezda med doseljenimi risi, Goru, je danes že dedek, večina jih je vzpostavila teritorije in pridno polnijo vzhodnobalkanski bazen s svežimi geni.
To je zgodba res tako na kratko. Kajti proces je dolg in projekt obsežen in zelo znanstven. So pa risi nedavno ob filmih dobili še svojo knjigo. Pravzaprav dve, eno (Huda risinja) je spisal Boštjan Gorenc Pižama, drugo pa Desa Muck, ki je v Pogumnem Maksu opisala ne najpogumnejšega in ne največjega - temveč najiznajdljivejšega risa, za katerim pa so raziskovalci kasneje izgubili sled. Pisateljica, ki v nasprotju s projektom ne potrebuje prav posebne predstavitve, se je izjemno vživela v rise in početje strokovnjakov, ki jih rešujejo. In tako doživeta je tudi zgodba, ki jo pripoveduje Maks prvoosebno. Enostavna, nekako risja in p(r)ostavljena v gozdni svet, dišeč po dogodivščinah, svobodi in včasih tudi nevarnosti. Predvsem je knjiga dragocena, ker res ponuja veliko znanja o risih. Volkovi imajo svoje knjige, medvedi tudi, risi pa ne, sta se avtorja na predstavitvi knjige obregnila ob globoko zakoreninjene živalske tradicije in sklenila nekoliko popraviti tradicijo. Izkaže se, da so risi hvaležen material za pisanje, verjetno tudi zato, ker so tako nepopisani. Verjetno pa tudi zato, ker se je pisateljica, ki o živalih ne piše prvič, popolnoma vživela v svet teh velikih plenilcev.
