Kaj ste počeli 14. maja? Redek dan, ko točno vem, kje sem bila. V Loškem Potoku ob slovensko-hrvaški meji, kjer so iz prilagoditvene obore izpustili prvega od desetih načrtovanih "slovenskih" risov, sicer pa karpatskega Romuna, Goruja. Pet mesecev je minilo, kot bi upihnil svečo; kje je, kaj počne, se je ustalil? Vsake toliko odpiram spletne strani mednarodnega projekta Life Lynx, projekta za rešitev risje populacije pred izumrtjem. V nedogled smo pisali: Ne pomanjkanje plena, ne pomanjkanje prostora, ne krivolov, ne promet - parjenje v sorodstvu se je izkazalo usodno za risji obstanek na tem prostoru ... Vloga projekta Life Lynx, ki se je začel 1. julija 2017 in bo trajal do 31. marca 2024, je zaustaviti propad dinarsko-jugovzhodne alpske populacije risa z doselitvijo risov iz vitalne romunske in slovaške populacije evrazijskih risov ter tako zmanjšati parjenje v sorodstvu ... Deset risov bo v petih letih doseljenih v Slovenijo, štirje na Hrvaško.
K nam je prišel tudi hrvaški Doru
No, o mejah ni kaj napletati, risi jih nimajo v glavah, zato so takšni projekti lahko le na ravni populacije, mednarodni. Tako jo je naš Goru najprej odmahal na Hrvaško in si že prve dni v Gorskem kotarju ujel srnjo mladico, se nekaj dni vračal k plenu, potem pa se spet odpravil v Slovenijo in povečal "domače" število risov. Ne le on, ki domuje na Mali gori na ribniško-kočevskem območju; slovensko stran si je izbral tudi hrvaški ris Doru - njegov teritorij je hrbet Javornikov nad presihajočim Cerkniškim jezerom. A še preden natančneje o zgodah risjih "tujcev" pri nas, in še pred začetkom nove sezone monitoringa, predstavimo rezultate spremljanja populacije risa z avtomatskimi kamerami, tako imenovanimi fotopastmi,v sezoni 2018/19. Zdaj končno vemo: v slovenskem dinarskem svetu imamo vsaj 19 odraslih risov, med njimi je bilo šest samic z mladiči; slednje so bile ujete na kamere predvsem v državnih loviščih s posebnim namenom. Dva risa, posneta v Sloveniji, sta se posnela tudi na Hrvaškem - dokaz več, da brez čezmejnega sodelovanja varstvo risa ni mogoče.
Popisovanje plena
O tem govorita Urša Fležar, biologinja, zaposlena na zavodu za gozdove in na ljubljanski biotehniški fakulteti, in Lan Hočevar, gozdar, sveže zaposlen na isti fakulteti, na oddelku za gozdarstvo. Dobra posledica projekta Life Lynx je tudi ta, da omogoča nekaj zaposlitev mladih, sposobnih in zagnanih ljudi. Urša Fležar, ki si je v zadnjih letih v različnih projektih nabrala kup izkušenj z veliki zvermi, tokrat nastopa v vlogi koordinatorke monitoringa, njena skrb so spremljanje in urejanje podatkov, pisanje analiz, poročil ... To pomeni manj dela na terenu in veliko veliko sedenja pred računalniki.
Lan Hočevar - nasprotno - v vlogi člana ekipe na terenu predvsem nabira kilometre po tisočih hektarjih Male gore in natančno popisuje Gorujev plen, h kateremu se risji petletnik vrača na pojedino še nekaj dni, seveda, če mu ga prej ne izmakne medved, kar je pogosto.
Imamo najmanj 19 odraslih risov
Evrazijski ris je zaradi svojega načina življenja še zmeraj skrivnostna vrsta, o kateri se v svetu malo ve. Je pa popolnoma jasno, da je v Dinarskem gorstvu in v JV Alpah ponovno na robu izumrtja zaradi velikega parjenja v sorodstvu - zato projekt Life Lynx in potreba po vzpostavitvi sistematičnega in intenzivnega sistema monitoringa risje populacije, ki je začel teči še pred doselitvijo prvih dveh risov v ta prostor in se bo nadaljeval tudi po izteku projekta.
Pripelje te do najlepših razgledov
Oba, tako Urša kot Lan, sta bila že nekajkrat tudi na zimskem sledenju risa in tudi letošnjo zimo bosta. Če le pade dovolj snega in bo mogoče videti, kje ris markira, torej označuje svoj teren, in tja nastaviti kamere. Več kot uspeš identificirati takšnih mest, uspešnejši si pri postavljanju kamer na prava mesta.
“Ris hodi res nepredvidljivo, gre denimo naprej, potem pa se po isti poti vrne nazaj in ti se sprašuješ: ‘Zakaj pri vragu si šel zdaj nazaj?!’ Sprehaja te po grebenih, skalah, robovih sten ... in te pripelje na najboljše razgledne točke,” pravi Lan Hočevar.
Urša Fležar: “Ko enkrat spoznaš njegovo logiko gibanja in imaš že izkušnje s sledenjem, dobiš neka čisto nova očala za gozd. Tudi če ne slediš, opaziš kup enih stvari, ki jih drugače ne bi ... Mene kar zabava dejstvo, da lahko greš tudi mimo njega, pa ga ne vidiš, ker se potuhne, ne pobegne kot denimo jelenjad. Zanimivo bi bilo vedeti, kolikokrat nas gleda, mi pa njega ne vidimo.”
Brez lovcev ne bi šlo
In še, da si je skorajda nemogoče zamisliti ta monitoring brez sodelovanja lovcev. "Res mi je žal, da se toliko ljudi ne zaveda, kako trajnostno naravnano je pri nas lovstvo, koliko tradicije in etike je znotraj tega sistema. In kako malo imamo v mislih, kako pomembni so za ohranjanje tako bogatega živalskega sveta. Z njimi smo po loviščih navezali zelo dobre stike, potrebujemo jih, ker so terenci. Ko smo nameščali kamere, je bil zmeraj zraven tudi lovec tistega lovišča; njegove pretekle izkušnje - kje je risa videl, kje je opazil njegove sledi, kje so mesta, ki jih uporablja za markiranje in tako dalje - so bile pomembne, da smo lahko izbrali takšne lokacije za namestitev kamer, kjer je bila kar največja možnost, da se ris ujame. Z veseljem so se vključili, itak jih ris zanima, ker je tako skrivnosten. Vedo, da ga imajo v lovišču, a ga morda vidijo enkrat na deset let. Hkrati pa je na posnetkih vidna vsa dinarska favna: veliko jelenjadi, srnjadi, posneli so se gamsi, ptice, kune, jazbeci, lisice, tudi volk je bil lepo posnet ... Takšni podatki so pomembni tudi za lovce, ker jih zanima, kaj vse imajo v lovišču."
Srečna naključja
Vrnimo se še h Goruju. Ko je pri sosedih uplenil svojo prvo srno v novem okolju, se je vrnil v Slovenijo, obiskal Notranjski regijski park, se usmeril proti Ljubljanskemu barju, potem pa se obrnil na vzhod proti Grosuplju. V bližini Turjaka je uplenil svojo drugo srno in se štiri dni zadrževal ob njej. Potem pa spet pot pod noge in v začetku junija je že bil na Mali gori, kjer - tako vse kaže - se je ustalil.
Zdaj pa najlepše, reče Lan Hočevar. "Na Mali gori je risinja Teja, ki so jo odlovili v začetku leta, še pred Gorujevim prihodom, in jo opremili s telemetrično ovratnico. Že to, da je Goru prišel na območje, kjer je risinja, je neverjetno. Da je to hkrati še risinja z ovratnico, je čudež. Kot sedmica na lotu."
“Toliko srečnih naključij se je zvrstilo že na začetku projekta, da me je kar malo strah, ali nismo porabili vseh jokerjev”