(O KNJIGI) Vincenc Gotthard: Na drugem koncu sveta

Pod romanesknim prvencem si bralec ali bralka po navadi predstavlja vse kaj drugega kot zrelo, poglobljeno pisanje, kakršnega se ne bi sramoval niti avtorjev slavni koroški rojak Peter Handke. Kdor pozna Vincenca Gotthardta, njegovo skrbno ljubezen do slovenščine in dobrih zgodb, pa se tej zrelosti najbrž ne bo čudil, četudi morda ne ve, da pravzaprav to ni čisto pr(a)vi prvenec, saj je avtor nekoč, v rani mladosti, skupaj z bratrancem, že napisal neki roman, ki pa ni nikoli izšel. No, k sreči je prišel med bralce novi, ki ga je napisal sam - v letu dni, nastajal pa je kar štirideset let. Kot izkušnja njegovega življenja.

Ni naključje, da je pisec Gotthardt za uvod izbral besede svoje hčerke Verene, tudi pesnice: “Vedno tišje se sliši na vogalih že nalomljeni jezik.” Vendar to še zdaleč ni samo roman o izgubljanju maternega jezika in lastne identitete, pa tudi samo o Koroški ne, čeprav je v njem veliko koroške dežele vključno z avtorju tako ljubo Ziljo. Sam pritrjuje, da gre za dom v tujini in tujino doma. V knjigi se ob morju nekje na drugem koncu sveta prepletajo zgodbe ključnih junakov, polne simbolike in alternativnih pomenov. V ospredju so trije možje: neznani umetnik z drugega (našega oziroma koroškega) konca sveta Vinc Hardt, kar je hudomušen avtobiografski namig, umetnostni zgodovinar, ki ne more več govoriti, in mož, ki v pristanišču iz naplavljenega lesa izdeluje čoln, da bi še enkrat odplul na morje. Vse se vrti okrog Hardtovih slik, ki, čeprav je umetnik neznan, po zaslugi (bivšega) kulturnega ministra visijo v najpomembnejšem muzeju na svetu in nosijo pomenljive naslove Zilja in morje, Brez pušeljca in Zažgani kruh. Za vsakim naslovom je resnična zgodba, za zadnjim, recimo, ta o pregonu slovenskih družin iz Koroške leta 1942, ko so morali pregnanci doma pustiti celo kruh v krušni peči. Zdaj pa slike iz muzeja izginejo, ostanejo le okvirji s praznino, ki pa postaja tako vedno bolj dragocena. Vsi iščejo umetnika in slike, zadeva dobi mednarodne razsežnosti, vanjo se vplete tudi visoki politični predstavnik (v njem, jasno, ni težko prepoznati koroškega Slovenca), zgodbe glavnih junakov pa se še tesneje povežejo v pripoved o izgubljanju, pozabljanju in manjšanju, a hkrati tudi o upanju, da lahko iz manj spet nastane več in se povzpne iz obrobja v središče. Ne gre samo za slike, vedno manj je tudi vsega drugega - spet je nekaj ljudi izgubilo svoj jezik, spet jih je nekaj odšlo po svetu, pravi avtor -, s tem pa to, kar ostaja, postaja vedno dragocenejše. Prazni okvirji, ki se jim dviguje cena, so za vse skupaj odlična metafora.

Vsekakor pripovedi, ki govori tudi o odvisnosti kulturnih institucij od politike in kapitala, pa še o marsičem, ne manjka humorja in (samo)ironije. Navsezadnje je avtor romana sam tudi v resnici slikar, kritičen opazovalec umetniškega trga, na katerem nekaj ljudi odloča o tem, kaj je dobro in kaj ne v svetovnem merilu.